Elli H. Radinger o modrosti volkov: »Volkovi bi bili verjetno boljši ljudje od nas!«

V avtorici knjige, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, je očaranost z volkovi živela že od mladih nog. Zato je nekega dne enostavno obesila svojo dotedanjo kariero na klin in se brez opravljenega študija biologije, zato pa ’s polno malho strasti in optimizma’ prijavila na raziskovalno prakso o vedenju volkov v rezervatu za raziskovanje volkov Wolf Park v ameriški zvezni državi Indiana.

Takrat se ji še ni sanjalo, da bo njen uvodni razgovor s takratnim vodjem raziskave povsem nepomemben. Praktikante, ki so se smeli pridružiti ekipi, so namreč izbirali in izbrali šele volkovi.

Potem, ko je od profesorja dr. Ericha Klinghammerja dobila navodilo, naj ostane v ogradi, kamor bo morala vstopiti, če naj bi ji bila dana priložnost, da postane raziskovalka vedenja volkov, kar najbolj mirna, saj da volkovi čutijo našo napetost, je podpisala še dokument, s katerim je prevzela odgovornost, če bi se ji za časa bivanja znotraj ograde pripetilo tudi najhujše.

In potem se je zgodilo …

V ogrado je vstopila v družbi dveh oskrbnikov. Globoko je vdihnila in se nadvse trudila trdno stati.

»Nato se je moj svet osredotočil na volka, ki se mi je približeval v elegantnem teku. Srebrne proge njegovega kožuha so se svetlikale v popoldanskem soncu. Črni smrček je zaznal moj vonj, ušesa so bila pozorno usmerjena naprej. S kotičkom očesa sem videla druge člane Imbovega tropa, ki so čakali ob ograji. Očitno so bili radovedni, ali bom prestala preizkus in me bo šef sprejel. Enako je veljalo zame, saj bi le v tem primeru lahko začela prakso. Preživeti sem torej morala naslednjih nekaj sekund. Film v moji glavi je začel teči v počasnem posnetku. Volkovi močni zadnji taci sta se počasi skrčili in se pripravili na skok. Ko je letel proti meni in sem se mu uprla z vso svojo silo, ni bilo več poti nazaj. Njegovi šapi v velikosti dlani sta pristali na mojih ramenih, njegovi impozantni čekani so bili le nekaj centimetrov oddaljeni od mojega obraza. Svet se je ustavil. Nato pa me je z jezikom večkrat polizal po obrazu. S tem ’poljubom’ sem postala ’zasvojena’ z volkovi.«

Elle H. Radinger je tako lahko postala najprej praktikantka, desetletja kasneje pa tudi velika poznavalka. In za vse to se lahko zahvali le volku Imbi.

Imbi gredo tudi zasluge za to, da lahko danes čudovito volčjo naravo spozna tudi slehernik. Ella H. Radinger je namreč tudi odlična pisateljica.

Ljubezen razširjene volčje družine

Medtem ko boste o volkovih izvedeli malodane vse, če si boste ob priliki vzeli v roke Ellino knjigo, želimo v nadaljevanju z vami deliti nekaj naslednjih odlomkov o načinu vzgoje, ki ga uporabljajo volkovi in ki se od vzgoje marsikaterih človeških staršev razlikuje zgolj v eni točki: volčji starši so glede vzgoje svojega podmladka enotni in navzven neomajni, zaradi česar odpade vsakršna možnost izigravanja staršev.

Naj nanizamo le nekaj najbolj zanimivih odlomkov na dano temo:

• »Kar zadeva vprašanja vzgoje, vsa volčja družina drži skupaj, vključno s strici in tetami. Vsi sodelujejo pri discipliniranju naraščaja. Tako se odrasli volkovi tudi ne vmešavajo, če enoletnih graja mladiča, ki mu gre morda preveč na živce.«

• »Pri oskrbi naraščaja sodeluje celotna družina. Medtem ko mladički še sesajo mleko pri materi v brlogu, oče ter starejši bratje in sestre materi prinašajo hrano. Pozneje vsi družinski člani skrbijo za podmladek tako, da mu izbljuvajo vnaprej prebavljeno meso.«

• »Volčji očetje so povsem očarani nad svojimi mladiči. Tudi mogočni vodilni volk tropa Druid je bil navdušen oče. Ljubeče je skrbel za svoj naraščaj, še več, posvojil je celo nekaj svojih vnukov, potem ko se je ena njegovih hčera po kratki romanci s tujim volkom breja vrnila v naročje družine. Ena najljubših zaposlitev vodilnega volka sta bila igra in ruvanje z mladiči. Pri tem se je rad pretvarjal, da izgublja. Pustil je, da je volkec skočil nanj in ga grizel v kožuh. Nato se je vrgel na hrbet, malček pa je proslavljal z mahanjem z repom. Zmožnost pretvarjanja – v tem primeru priznanja prevlade – kaže, da žival razume, kako njeno ravnanje dojemajo drugi. Gre za znak inteligence. Volkci so prav gotovo vedeli, da je bila ’pokoritev’ zgolj zaigrana, vendar pa so tako lahko izkusili, kakšen je občutek, ko premagaš nekoga veliko večjega, kot si sam. Tako samozavest volkovi potrebujejo vsak dan svoje življenja kot lovci.«

In čeprav tudi volčji starši niso popolni, saj tudi oni kdaj pokažejo nerazpoloženost, jezo, frustracijo ali nepotrpežljivost, pa vse to nikakor ne vpliva na primarno zaupanje med družinskimi člani.

Vse to in še veliko več razkriva knjiga Modrost volkov.

Elli H. Radinger pred očmi bralcev skozi napete resnične zgodbe in z veliko uvida razkrije resnično naravo teh zares plemenitih živali, ki smo jim ljudje veliko predolgo delali veliko krivico.

Odnos med volkom in človekom

»Volkovi le malokoga pustijo ravnodušnega – nekateri jih vidijo kot krvoločne zveri in škodljivce, drugi kot simbol divjine in utelešenje svobodnega duha. Verjetno ni vrste, ki bi v nas vzbujala tako močna čustva, pozitivna ali negativna,« v zanimivem predgovoru k slovenski izdaji Radingerjine knjige med drugim piše biolog in raziskovalec volkov dr. Miha Krofel in svoj zapis sklene z odgovorom na vprašanje, ki ga pogosto dobi na kakšnem od svojih predavanj: Je volk nevaren za človeka?

»Navadno najprej postrežem z odgovorom, da kljub številnim srečanjem med ljudmi in tropi volkov v naših gozdovih še vedno ne poznamo primera, da bi zdrav volk kogarkoli poškodoval. To je po eni strani zanimivo, saj ubiti človeka za volka res ne bi bilo težavno. Kot boste lahko prebrali v knjigi Modrost volkov, so volkovi sposobni upleniti tudi desetkrat težjega bizona. In ne samo da nas volkovi ne dojemajo kot potencialen plen, volkovi niso do človeka skoraj nikoli agresivni, niti kadar se počutijo ogrožene. Iz prejšnjega stoletja je znanih kar nekaj primerov, da so lovci mladiče v brlogih ubili pred očmi volčjih staršev, pa ti niso nikoli poskušali braniti mladičev z napadom na ljudi,« še piše dr. Krofelj, ki v nadaljevanju postreže s svojo lastno izkušnjo, ko je pred leti na robu vrtače pod Vremščico po naključju naletel na volčji brlog s petimi mladički in dominantno volkuljo v neposredni bližini. »Lahko si predstavljate, da se mi ne bi pisalo dobro, če bi volkovi zares napadali ljudi. Vendar me je volkulja samo prestrašeno gledala in v njenih očeh nisem opazil niti kančka agresije.«

Raziskovalec volkov se je iz ’nerodne’ situacije seveda hipoma umaknil, da se je lahko volkulja vrnila k svojim mladičem. Dogodek, ki mu je bil priča, pa ga je enkrat za vselej prepričal, kako zares poseben je odnos, ki vlada med volkom in človekom.

Skoraj bi jih bili izstrebili

Prav iz predgovora dr. Krofela izvemo, koliko primerkov čudovitih živali, ki premorejo družinski čut in skrb za druge člane tropa, ki nikoli ne obupajo in se hkrati nikoli ne prenehajo igrati, še premore Slovenija, pa tudi, zakaj smo bili zelo blizu tega, da jih povsem iztrebimo.

»V okviru štiriletnega projekta SloWolf smo najprej natančno preučili vse napade volkov na domače živali in določili najbolj problematična območja. Preverili smo tudi kako učinkovit je v resnici odstrel volkov za preprečevanje teh napadov. Na začudenje mnogih smo ugotovili, da odstrel, ki se je od takrat izvajal v Sloveniji, ni imel nikakršnega učinka na pojavljanje škode. Pregledali smo tudi vse tuje raziskave in spoznali, da se tudi drugod, z izjemo popolnega iztrebljanja volkov, odstrel ni izkazal za uspešen ukrep in je v nekaterih primerih vodil celo k povečevanju škode. To se na prvi pogled morda zdi nelogično (manj volkov bi moralo pomeniti tudi manj napadov), vendar le če ne poznamo socialnega sistema volkov. Kot to natančno opisuje tudi avtorica te knjige, volkovi živijo v družinskih skupinah – tropih. In če trop zaradi odstrela izgubi katerega od svojih ključnih članov, preživeli volkovi težje lovijo svoj naravni plen (jelenjad, divje prašiče, srnjad). Zato se pogosteje preusmerijo na plen, ki ga je lažje ujeti, to pa je predvsem drobnica, če ni dobro zaščitena,« o težavah slovenske volčje populacije in živinorejcev, ki so jim volkovi rado delali škodo, piše dr. Krofel in dodaja: »Na podlagi tega smo spoznali, da bomo za uspešno reševanje konfliktov med volkovi in živinorejo potrebovali učinkovitejše ukrepe, kot je odstrel. Usmerili smo se v boljšo zaščito drobnice. Rejcem na najbolj izpostavljenih pašnikih smo priskrbeli visoke elektromreže, kamor so lahko čez noč zapirali ovce. Kdor je bil pripravljen sodelovati, je za dodatno zaščito dobil tudi pastirskega psa – kraškega ovčarja ali tornjaka.«

Projekt se je izkazal za nadvse uspešnega, zato se lahko danes Slovenija pohvali z že blizu 75-imi prostoživečimi volkovi (podatek iz leta 2018), populacija pa še vedno narašča in se širi.

Priporočamo!

Elli H. Radinger: Modrost volkov

O tem, kako volkovi razmišljajo, načrtujejo in skrbijo drug za drugega – presenetljivi podatki o človeku najbolj podobni živali Ljubi svojo družino, skrbi za tiste, ki so ti zaupani, nikoli ne obupaj in nikoli se ne prenehaj igrati – to so načela volkov.

Volkovi empatično skrbijo za svoje stare in poškodovane volkove, z vso ljubeznijo skrbijo za podmladek, v igri pa so zmožni pozabiti na vse. Razmišljajo, sanjajo, imajo načrte, med seboj inteligentno komunicirajo – od vseh živih bitij so nam najbolj podobni. Avtorica pripoveduje napete zgodbe o čutu za družino, zaupanju, potrpljenju, zmožnosti vodenja, pazljivosti, pozornosti, soočanju z neuspehi ali smrtjo.

Knjigo lahko na spletni strani Mladinske knjige tudi prelistate: TUKAJ!

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord