Modrost volkov je knjiga, ki jo je težko odložiti.
Faktografski in strokovni podatki o bitjih iz divjine so zapisani poetično, z velikansko mero ljubezni, celo oboževanja. Morda prav zato, ker je bila avtorica knjige nekoč odvetnica in je še vedno ženska z velikim srcem, volkove v knjigi nenehno primerja z ljudmi. Daje jim človeška imena, ki opisujejo njihov značaj, npr. Casanova, in se ves čas sprašuje, kako bi bilo, če bi ljudje v določenih situacijah ravnali tako, kot to delajo te divje, instinktivne živali, ki jim je najpomembnejša od vsega družina. Tudi intervju z njo je bil divje odkrit …
Svojo knjigo ste naslovili Modrost volkov. So volkovi modri?
Vsekakor. Volkovi so izjemno modri. Ogromno znanja imajo – instinktivnega znanja. Ni jim treba premišljevati o tem, kako biti pameten in moder, oni to preprosto so. Prav zato se lahko veliko naučimo od njih. In prav zato sem napisala to knjigo.
Torej smo si ljudje in volkovi v nekih točkah podobni … in 'svoje točke' lahko izboljšamo tudi s poznavanjem njihovega vedenja.
Res je. Podobni smo si v tem, kako imamo izoblikovan družinski sistem. Do družine gojimo zelo podobna čustva. Ljubezen do svoje družine in skrb za družino sta za volkove najpomembnejša. Dobro bi bilo, da bi bila (spet) tudi za ljudi.
Kakšne pa so razlike med nami, poleg tega, da so volkovi živali, bitja divjine, mi pa 'civiliziranci'?
Mislim, da so volkovi boljši ljudje. Res! (smeh)
Zakaj?
Ker med volkovi ni hudobije, ni nasilja med družinskimi člani. Ljudje zelo dobro poznamo družinsko nasilje, pri volkovih tega ni. Zelo so ljubeči. Mi v večini primerov ne skrbimo za starejše ali poškodovane. Volkovi skrbijo zanje. Veliko skrbnejši so od nas.
Zakaj se nas volkovi bojijo?
Ker jih pobijamo.
Oni to vedo?
Skozi stoletja so se naučili, kakšni smo ljudje. Naučili so se, da 'živali na dveh nogah' pomenijo smrt. Ker so jih pobijale toliko stoletij, je to tako močno zakodirano v njih, kot da bi bilo zapisano v njihovih genih.
Zakaj se torej ljudje tako bojijo volkov?
Ne vem, zakaj se ljudje bojijo. Obstajajo dokazi, da volkovi niso ubijali ljudi v zadnjih 50 letih.
Tudi otrok ne?
Ne. Volkovi ne napadajo majhnih otrok. Nikoli.
Volk je pojedel Rdečo kapico in babico …
To je grozna pravljica, ki mi nikdar ni bila všeč. Naredila je veliko grdega, njen namen pa je bil, da ženske ne gredo od doma in ne zaživijo svojega življenja. To pravljico poznajo le Evropejci; v Severni Ameriki in drugih kulturah domorodcev volkovi nikoli niso prevzeli podobe hudobnega; nasprotno, vedno so dobri, prevzemajo vloge učiteljev, vodnikov, duhovnih bitij. Le mi Evropejci smo nori.
Torej gre za psihološko alegorijo. Pa vendar vsak otrok v Evropi pozna to zgodbo in volk je grozen.
Ja. Na novo moramo napisati zgodbe. Ustvariti nove. Vendar otroci kljub pravljici vedo, da volkovi ne ubijajo. Otroci razumejo in so moje veliko upanje.
V Sloveniji imamo rek: Kot volkulja se bori za svoje otroke. Volkulje so torej res zgledne matere …
Ja. Volkovi, tako ženske kot moški, zelo dobro skrbijo za svoje otroke. Celo umrejo za mladiče, če je treba.
Za otroke starša skrbita skupaj … Kaj pa odločitve in delo na drugih življenjskih področjih?
Ni razlike. Moški in ženska sta si enakovredna. Skupaj se odločata, načrtujeta, lovita. Je pa seveda vsak primer odvisen od družine do družine in od situacije. In ko odločajo volkulje, volkovi nimajo težave s tem.
Pri volkovih precej štejejo izkušnje. Starejši volkovi so izjemno spoštovani. Kako to njihovo modrost prenesti na ljudi?
Ko predavam menedžerjem, jim vedno rečem: »Poslušajte starejše. Pomembni so. Vedo, kaj deluje in kaj ne deluje. Zato so zelo pomembni. Ne morete vedno pripeljati novih ljudi z novimi idejami. Poslušati morate starejše. Izkušnje štejejo in so zelo pomembne. Tega se moramo zavedati.«
Kaj bi bilo še dobro, da se ljudje naučijo od volkov?
Bodite prijazni do svoje družine, bolj sočutni.
Vendar sem v živalskem vrtu videla dva volka s krvavimi očmi in brazgotinami. Videti sta bila divja, polna sovraštva …
Volkovi v živalskem vrtu so kot ljudje v zaporu. V zaporih je veliko agresije, tam ni nobene svobode. Zelo žalostno je videti volkove v živalskem vrtu. Napadalni so … Predstavljajte si: če živim v eni sobi in me nekdo napade, grem stran. Volkovi tega v živalskem vrtu ne morejo narediti. Zaprti so v majhnem prostoru in se borijo med seboj.
Kako sicer volkovi komunicirajo med seboj?
Tulijo. Auuuu! (smeh) Zelo pomembna je tudi govorica telesa: veliko se dotikajo, poljubljajo (op. a.: in mi Elli ljubko pokaže, kako: smrček na smrček).
V knjigi ste napisali, da nas volkovi lahko pozdravijo …
Volkovi čutijo, kdo potrebuje pozornost in ljubezen. Toda v normalnih okoliščinah ni naloga volkov, da bi nas zdravili. Naša naloga je, da jih obvarujemo in jih ne pobijamo. Volkovi so živali, ki si želijo, da jih pustimo pri miru. To moramo narediti.
Kaj pa kmetje in njihove ovce?
Kmet je odgovoren za svoje ovce in jih mora zaščititi. Povsem preprosto lahko to naredi z električno ograjo, ne pa tako, da ustreli volka.
Ko se volk dotakne električne ograje …
… misli, da ovce grizejo. Vidi ovco, gre proti njej in začuti bolečino ter misli, da ovce grizejo in je bolje iti stran od njih.
Tako preprosto …
Ja. (smeh)
Če primerjate Elli pred druženjem z volkovi in zdaj?
Bolj sem navezana na svojo družino. Veliko raje sem v naravi. Veliko bolj sem zavestna. Bolj občutljiva, sočutna.
Ali menite, da smo ženske bolj povezane z volkovi?
Ja. Ženske smo na splošno bolj povezane z naravo. Moški morajo vedno nekaj narediti. Morajo popraviti naravo, jo premagati, dominirati. Ženske pa zmoremo le sedeti in opazovati, dovolj smo potrpežljive.
V Sloveniji ste zdaj peti dan. Imate kakšno sporočilo za slovenske ženske?
Ni vam treba kazati svoje moči. Ste že močne in ostanite močne! Bodite ženske. Ženskam ni treba biti moški. Vendar bi se morale zavedati, kako zelo močne ste, kako zelo ste pomembne. Prav je, da imate z moškimi dober odnos. Vendar se morate zavedati sebe, da bi bile lahko to, kar ste. Ne poskušajte biti nekdo drug, ker vaš moški pravi, da bi bilo tako dobro. Bodite to, kar ste, in zavedajte se, kdo ste. To je najbolj pomembno sporočilo.
Besedilo: Petra Arula // Fotografiji: Corina Cornelsen, Tanja Askani
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
