Bakhita – resnična zgodba madre Gioseffe Margherite Fortunate Marie Bakhite

Ko je tisto soboto, 8. februarja 1947, v starosti 78 let v Schiu umrla madre Giuseppina Bakhita, so njene posmrtne ostanke prenesli v kapelo, pred katero se je nato dva dni vila nepregledna vrsta ljudi, ki so se ji hoteli pokloniti v zadnje slovo. Nekaj dni kasneje, v torek, 11. februarja, so jo po maši zadušnici v zavodski cerkvi pokopali na schijskem pokopališču v grobnici premožne rodbine Gasparella, ki ji je s tem izkazala svojo hvaležnost.

Osem let po njeni smrti je Cerkev sprožila uradni poizvedbeni postopek za njeno morebitno beatifikacijo, da bi njene ostanke leta 1969 izkopali in jih prenesli v cerkev Zavoda kanosijanskih sester Božjega usmiljenja v Schiu. Prvi korak do razglasitve Bakhite za svetnico se je zgodil 1978, ko je papež Janez Pavel II. podpisal odlok o priznanju njenih junaških kreposti, da bi leta 1991 podpisal še odlok o njeni beatifikaciji, jo 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa tudi za svetnico.

»Da lahko Cerkev za blaženega ali svetega razglasi nekoga, ki ni umrl mučeniške smrti, mora ta narediti dva čudeža, enega za beatifikacijo in še enega za razglasitev svetništva. Prvi čudež, pripisan Bakhiti, se je zgodil Angeli Silla, sestri kanonsijanki iz Pavie, ki je leta 1947, tisti večer, preden bi morala na operacijo (mislili so, da ji bodo morali amputirati nogo) ozdravela od tuberkuloze kolena, potem ko je molila k pokojni madre Giuseppini Bakhiti. Drugi Bakhitin čudež se je zgodil Brazilki Evi da Costa, ki bi ji morali leta 1992 zaradi poslabšanja sladkorne bolezni amputirati desno nogo. Ker je molila k blaženi madre Giuseppini Bakhiti, je ozdravela.«

Bakhita je tako postala prva sudanska svetnica in prva afriška ženska, ki so jo povzdignili na oltar, čeprav ni bila mučenka. Janez Pavel II. je ob njeni posvetitvi dejal: »Le Bog lahko žrtvam vseh oblik suženjstva, nekdanjih in sedanjih, povrne upanje.«

Bakhitino pretresljivo življenjsko zgodbo je v roman zapisala priznana francoska pisateljica, scenaristka, dramaturginja in igralka Veronique Olmi. Bakhita, njen 13. roman, v katerem predela resnično zgodbo o sudanski sužnji, ki jo je Katoliška cerkev posmrtno razglasila za svetnico, je bil nominiran za Goncourtovo nagrado in Goncourtovo nagrado dijakov ter osvojil številne francoske literarne nagrade, med drugim Prix du roman Fnac, Grand Prix des Blogueurs, Prix Patrimoines BPE in Prix des lecteurs des ecrivains du Sud.

Resnična zgodba

• »Ko se je rodila, sta bili dve. Dve deklici, ki sta si bili podobni kot jajce jajcu. Za vedno je ostala dvojnica svoje sestre dvojčice. Ne da bi vedela, kje je, je ves čas živela z njo. Ločili so ju, a vseeno sta ostali skupaj, rastli in starali sta se daleč druga od druge, a vseeno sta si bili enaki. Predvsem ponoči je občutila njeno prisotnost, čutila je, da pogreša ob sebi njeno telo, njen duh.«

Zgodba o Bakhiti izpod peresa Veronique Olmi je resnična in še zdaleč ne neznana.

Njeno življenje so prvič popisali že za časa njenega življenja, njena Čudovita zgodba je ponazarjala ’moč italijanske države, ki je osvobodila barbarsko Afričanko, in slavo Katoliške cerkve, ki jo je spreobrnila v zgledno katoličanko’.

A to v resnici ni bila njena zgodba in ni bila čudovita.

• »Ugrabitelja odpreta neka vrata. Vržeta jo nekam noter. Pade. Na trdo in zamrznjeno zemljo. Vrata zakleneta z veliko ključavnico. Davi jo groza, ničesar drugega kot besede mama se ne spomni, to zanjo edino, kar zares obstaja. Ta beseda ji napolnjuje glavo, prsi, vse njeno telo. Meša se z bolečino, z neznanskim strahom pred tem, kaj so jih storili, in pred tem, česar ne razume, v spominu ji ostaja le to edino ime. Neko drugo, njeno, pa ji povsem umanjka. Prvo noč sta jo moška vprašala, kako ji je ime. Preveč jo je bilo strah, da bi ju pogledala. S povešenim pogledom je strmela v bodalo. Bleščeče in hladno. Kako ji je ime. Kako jo je klicala mama. Kako ji je ime. Kako jo je imenoval oče, ko se je pogovarjal z luno. Eden od obeh moških jo je prijel za suhljate noge, ki ji jih je med potjo opraskalo akacijevo trnje. Kako ji je ime. Svoje ime je pustila ob reki. Svoje ime je pustila pod bananovcem. Pripovedovalo je, kako je prišla na svet. A sama več ne ve, kako je prišla na svet. Le še mamino ime ji ostaja. Vsepovsod je. Vendar ničemur več ne služi.«

Resnično Bakhitino zgodbo – takšno, kakršno še nismo poznali – si zdaj lahko v slovenskem prevodu preberejo tudi slovenski bralci in bralke.

Priporočamo v branje!

Resnična zgodba o sužnji, ki je postala svetnica

Bakhita, roman priznane in večkrat nagrajene francoske avtorice Véronique Olmi, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci, je pretresljiva pripoved o deklici, ki jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabijo trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju postane pestunja bogatega italijanskega para, se spreobrne v krščanstvo in postane redovnica. Leta 2000 jo katoliška cerkev razglasi za svetnico.

Romanu Bakhita so slovenski študentje podelili prvo mesto med Goncourtovimi nominiranci 2017!

Priporočila za branje:

• »Portret, ki te uroči … treba ga je prebrati .« - The Guardian
• »Ganljivo. Véronique Olmi izriše junakinjo z empatijo, a brez odvečnega patosa.« - Le Figaro
• »Bakhita intimno, a z epskimi razsežnostmi pripoveduje ganljivo zgodbo o potovanju neke ženske iz suženjstva do vere in ozdravitve.« - Mitchell James Kaplan
• »Njeno življenje je postalo simbol tega , kako zna katoliška cerkev barbarko spremeniti vernico, a roman Bakhita pripoveduje njeno resnico, zgodbo o posebni ženski.« - Delo
• »V doživetem literarnem jeziku, ki ga suvereno izpisuje Veronique Olmi, roman je dobil tudi več nagrad, spremljamo Bakhitino življenjsko zgodbo brez olepševanja, ki ga je bila deležna pripoved o njej, ki so jo zapisali še v času njenega življenja. Presunljivo in navdihujoče!« - Samo Rugelj, Vikend magazin
• »Knjiga spodbuja k razmisleku o zmožnosti odpuščanja in življenja brez zamer ter hkrati obsoja nasilje, ki so ga nad Bakhito vršili njeni mučitelji, a tudi rešitelji.« - Cosmopolitan

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol