Azra Širovnik (kolumna): Najbolj vsemogočna ljubezen (1. del)

Vir: Lady
25. 1. 2018

... je zagotovo ljubezen do lastnih otrok.

Tukaj, v tem počitniškem kraju smo se zbrali iz vseh delov bivše Jugoslavije. Ker smo vsi starši in stari starši, se večina pogovor suka okoli otrok in vnukov. Nikoli si ne bi mislila niti verjela, da bom kdaj udeleženka takšnih pogovorov.

Dostojevski je rekel, da je edina prava ljubezen, ki obstaja, tista, ki jo čuti mati do otroka.

Ob mojem dvomečem skomiganju z rameni in spominu na očeta, ki me je imel rad, Ljilja, moja prijateljica, ki je odvetnica in sodnica iz Sarajeva, odločno zatrdi: "Matere so tiste, ki močno ljubijo svoje otroke. Le en odstotek je mogoče izjema ... Pri očetih pa je nekoliko drugače – manjši je odstotek tistih, ki goreče ljubijo svoje otroke, in večji tistih, ki jih ne ... Vsaj tako in toliko ne kot matere."

Koliko in kako to, me matere, ljubimo svoje otroke?

Vzela bom pod drobnogled svojo generacijo (nekaj let gor ali dol) 'socialističnih' žensk in mater.

Recimo, da smo kot povojni otroci imeli starše, ki so v novem sistemu, socializmu, kot prvem tovrstnem zgodovinskem eksperimentu verjeli v nove ideale duhovnih in karakternih, moralnih vrednot, v ljubezen in zakon iz ljubezni ter se ustrezno temu tudi poročali. Ker je kapitalistični red bil ne samo ukinjen, temveč tudi zaničevan, denar in materialna plat nista bila vrednoti, ki bi ju morali občudovati, težiti k njima za vsako ceno, skratka, ju nismo dobili kot dediščino.

Smo pa dobili kot 'balo' – vcepitev v zavest nujo o izobrazbi, fakulteti in znanju, obvezni službi. Tako so naše mame ne glede na to, kateremu družbenemu sloju so pred vojno pripadale, obvezno hodile v službo, ker je preživetje družine zahtevalo dve plači, pa tudi zato, ker je ženska postala enakovreden član družbe v tem smislu, da je imela možnost šolati se na družbene stroške in si z lastnim delom pridobiti finančno neodvisnost ... Takrat so tudi obstajale ločitve, toda bile so bolj redke.

Še je kraljeval ostanek patriarhalne družbe, ko je oče bil 'glava' družine in je njegova beseda imela težo odločitve. Očetje so pri vzgoji otrok bili bolj racionalni, oče je bil tisti, ki je kaj dovolil ali prepovedal ... Mame so pred temi odločitvami očetov zaščitniško in nežno objemale svoje otroke, jih tolažile ali se veselile z njimi, ljubile jih z ljubeznijo, ki ni vsebovala moči odločanja niti določitve usode. Mame in otroci so bili v istem košu nebogljenih pred vsemogočnimi pravili očeta (Bog-otac, so rekli v Bosni).

Toda, red je obstajal. Otroci so bili vzgajani. Anarhija, tudi če je kje v kakšni družini obstajala, je bila redka oz. izjema.

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri