Ana Lukner: “Ljubezen mojih staršev mi daje moč”

“Poleg tega pa vedno pravijo, da je demenca bolezen svojcev, ker se oseba z demenco počasi odklopi.” (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
19. 5. 2016

Ana Lukner je podjetnica, inspiracijska predavateljica in pobudnica organizacije Anina zvezdica. Je tudi oseba, ob pripovedovanju katere človek le težko ostane ravnodušen. Ana je namreč levinja v pravem pomenu besede.

“Bi pa zdaj dala vse, da bi z mamo imela pet minut za pogovor.”
“Kar sem jaz videla in ne glede na to, kako grozno je in kako močno pogrešam mamo … Ko sem videla to med mamo in očetom, kako skrbi zanjo, sem ujela trenutek in ugotovila, kaj me v življenju žene. Njuna ljubezen.”

Po številnih težkih preizkušnjah, vzponih in padcih smo se z velikodušno svetlolasko sestali v enem od ljubljanskih lokalov in pod prvim majskim nebom poklepetali o njenih poslovnih začetkih, dobrodelni misiji in težkih trenutkih, ki jih preživlja ob spremljanju mamine bolezni.

Story: Vaša podjetniška pot je navdih številnim ljudem. Kako pa ste se sami spustili v podjetniške vode? Kaj je vas vodilo na vaši poti?

Vedno sem se znala dobro poslušati. Vmes sem se zaradi določenih dogodkov v življenju sicer malce izgubila, kar pa se je na koncu izkazalo kot dobro. Po duši sem bila od nekdaj 'freelancer', svobodna ... Vmes sem bila tudi v redni službi, vendar sem hitro spoznala, da želim na samostojno podjetniško pot. Tako sem na svoji poti že več kot osem let in neskončno uživam. Z vsem, kar počnem, želim vplivati na boljši svet. Tudi v poslu vedno stremim k temu, da je to, kar delamo, dobro za vse in da lahko z vsem, kar delamo, pomagamo. Ta skupek vsega me žene naprej in zame ni meja. Vedno pravim, da je svet majhen in da je vse mogoče. Da je vse to samo začetek. In ta moj 'to je samo začetek' se me je res prijel, ker zame ni konca. (smeh) Vsak je odgovoren za svoje življenje in dolžnost vsakega je, da samega sebe spozna do potankosti in popravi svoje napake, se izpopolni. Pomembno je živeti to, kar si v resnici. Vsak dan se sproti učim in stremim k temu, da sem avtohtona, da sem pristna do sebe, do drugih in do tega, kar počnem. Želim delovati iz srca, z ljubeznijo in odpuščanjem. Danes dejansko živim svoje sanje in vizijo - ves čas sem razpeta med Slovenijo in Ameriko (Kalifornijo), kar sem si želela že od 18. leta.

Story: Rekli ste, da vse, kar počnete, izhaja iz vas.

Pravijo, da v poslu ni prostora za čustva, ampak mislim, da je. V resnici mislim, da so čustva dodana vrednost. Moraš pa tudi znati 'pasti'. Odnos do tega pri nas velikokrat primerjam z Ameriko, kjer je to, da si 'padel', nekaj dobrega, ker imaš to izkušnjo. Tudi sama sem v preteklosti 'padla', pred sedmimi leti, ko sem imela v poslu težko izkušnjo. Vendar sem danes najbolj hvaležna temu, ker sem se nekaj naučila, in zdaj vem, česa ne bi več ponovila. Delam iz sebe in okrog sebe želim imeti ljudi, ki to razumejo in to dopolnjujejo. Zaupam vase, v svojo vizijo in verjamem, da je kombinacija čustev in razuma zmagovalna.

Story: Največ neposrednih izkušenj s tem, koliko ljudem ste pomagali, pa verjetno izhaja iz izkušnje z Anino zvezdico, kajne?

Vzgojena sem bila v družini, kjer smo si od nekdaj pomagali, se veliko pogovarjali, si prisluhnili. In prav tega, da bi ljudje znali prisluhniti, je v svetu premalo. Ljudem je težko povedati, da potrebujejo pomoč, kar je v resnici zelo 'brez veze'. Mislim, da se vsak od nas lahko znajde v položaju, ko mu bo težko. Bodimo to, kar smo, in če si prisluhnemo, si lahko pomagamo. Včasih lahko zelo pomaga že samo kakšna beseda ali pa objem, nasmeh ... S svojim delom želim narediti spremembe v svetu, želim pomagati naši Sloveniji. In če govorimo o materialni pomoči, je ta seveda najbolj vidna pri Anini zvezdici, s katero smo v šestih letih pomagali že več kot 40 tisoč družinam, zbrali smo več kot 1.500 ton hrane, in to brez enega centa. Prav zato mi je ta projekt izredno pri srcu in z največjim veseljem lahko rečem, da smo na področju dobrodelnosti naredili revolucijo. Ker smo pokazali, da se da brez enega evra, s svojim časom in veliko ljubezni, na transparenten način veliko pomagati. Že dlje časa bi lahko prejemali tako evropska kot tudi državna sredstva, kar jaz absolutno zanikam, ker je edini denar, ki bo šel v Anino zvezdico, od mene osebno. In zaradi tega smo popolnoma neodvisni.

Story: Na Facebooku sem videla, da ste v okviru Anine zvezdice družini predali hrano, in deček je iz paketa vzel piškote ter dejal, da je zdaj bogat. Bi lahko izpostavili kakšno izkušnjo, ki se vas je še posebej dotaknila?

Takih zgodb je veliko. Dobimo veliko pisem, napisanih na roke, elektronskih sporočil, SMS-sporočil, ljudje pridejo in ti povedo ... in težko je opisati, kako te zgodbe doživljaš. Prizadene te, ko vidiš otroka, ki poje piškot in ti reče, da je zdaj bogat. Seveda se vprašaš, kaj je bogastvo v življenju. O tem se s prostovoljci veliko pogovarjamo in vedno pridemo do istega zaključka: da moraš v življenju najti svoj smisel. Meni je moj smisel pomoč drugim. Osrečuje me to, da dajem. Ne samo pri Anini zvezdici, ampak na splošno. Velikokrat rečejo, da potem pozabiš nase, ampak zame je to nekakšna 'hrana'. Teh zgodb je res veliko in zaradi njih sem v preteklosti veliko prejokala. Prva tri, štiri leta mi je bilo zelo težko, potem pa dojameš, da se moraš okrepiti. Ker če ti jokaš z družinami, je to slabo za njih. Moraš jih spodbujati. Imamo veliko zgodb družin, ki so prihajale po pomoč, zdaj pa prinašajo hrano, ker so si uredile življenja.

Story: Ali veliko družin pride večkrat po hrano?

Veliko, veliko pa je tudi novih, preveč za našo Slovenijo. Z vsemi imamo lep, spoštljiv odnos in od teh družin sem se ogromno naučila. Je pa res, da smo sami vzpostavili svojo bazo. Ker če bi se zanašali samo na podatke iz centra za socialno delo, bi šla pomoč velikokrat žal v napačne roke. Veliko ljudi izkorišča socialno pomoč, in to ni prav. Postavili smo svojo bazo, v katero je bilo vloženega veliko dela, ker še vedno verjamemo v prenos 'od ust do ust'. Sama vedno vprašam, ali ljudje poznajo koga, ki potrebuje pomoč, in veliko nas kličejo ter sporočajo. V več kot 250 šolah so zbirali hrano, ki so jo podarili lokalno. Pomagajo nam tudi medicinske sestre, ker imamo ljudje navadno enega zdravnika večino časa in medicinske sestre vedo, kdo težko živi. Povezali smo se s centrom Soča, v katerega pridejo ljudje iz vse Slovenije, ki s seboj nimajo niti zobne ščetke. Policija, vojska ... veliko je načinov, kako priti do relevantnih podatkov.

Story: V resnici ste izboljšali državni sistem ...

(smeh) Popolnoma mi je jasno, da smo potuha državi, zato pa je moj največji cilj, da takšne organizacije, kot je Anina zvezdica, ki delajo na pristen in pošten način, ne bi bile več potrebne. To mi je največji cilj, zato, kot že omenjeno, z vsem, kar počnem, delam pozitivne spremembe v Sloveniji. Mislim, da si vsi zaslužimo dostojno življenje in da je na svetu vsega dovolj, da bi lahko vsi normalno živeli. Treba je izklopiti ego in pohlep ter začeti gledati na stvari s srcem.

Story: Imate zavidljiv seznam nagrad in priznanj, pa vendar je verjetno največje darilo hvaležen nasmeh?

To, kar nam ljudje napišejo in otroci narišejo, so stvari, ki ti veliko dajo. Ko te otrok objame ... Dotaknilo se me je tudi, ko sta prišla oče in mama mojih let s sinom po pomoč v skladišče in sta rekla, da nimata za preživetje. Poleg hrane, ki smo jim jo dali, sem fantku rekla, da naj si nabere toliko slaščic, kolikor si želi. Okoli deset minut ga ni bilo nazaj, vrnil pa se je samo z eno liziko. Oni drugače dojemajo ta svet in to, kaj je nujno potrebno. Tudi to, kaj je sreča. Njihovo zadovoljstvo, nasmeh je največja sreča za nas, prostovoljce.

Story: Ste tudi mentorica mladim podjetnikom. Pa se morda spominjate najstniške Ane in svoje učne poti do te točke, kjer ste zdaj?

Moji največji vzorniki so moji starši. Ampak to verjetno bolj iz pogleda vrednot, ker sta ena velika resnična in brezpogojna ljubezen. Že ko sem bila majhna, sem baje vedno razlagala, da bom imela svojo fundacijo in podjetje. Vedno sem bila predsednica razreda, kapetanka teniške ekipe, vodila sem maturantski ples itd. Imam vzornike, ki jih cenim in spoštujem, vendar sem sama sebi največja motivacija in hkrati vzornica. Toliko stvari moram še narediti, da mi bo zmanjkalo časa. (smeh) Edino stvar, ki bi si jo v življenju kupila, je čas, kar je žal nemogoče.

Story: Aktivni ste tudi na področju preučevanja odnosa do bolnikov z demenco in tudi na tem področju izhajate iz osebne izkušnje, kajne?

Po izobrazbi sem magistrica znanosti, vendar mi to ne pomeni prav veliko. Doštudirala sem na dobri univerzi v Ameriki, imela sem športno štipendijo za tenis, pri petindvajsetih sem magistrirala, ampak v življenju štejejo izkušnje in to, kaj si naredil. Študij je stvar, ki ti da malce odskočne deske, vendar mi je Amerika prinesla predvsem nove izkušnje, prijatelje, stike in to, da sem danes polovico časa tam, polovico pa tukaj. Kar pa se tiče demence ... Mama je zbolela za redkim tipom demence. Imenuje se frontotemporalna demenca, in to je bil za vso družino velik šok. Tega nihče od nas ni pričakoval, še posebej zato, ker je bila diagnoza postavljena, ko je imela 66 let. Takrat smo se začeli vsi poglabljati v to, kaj to sploh pomeni, kaj te čaka, kako lahko pomagaš. Poleg tega pa vedno pravijo, da je demenca bolezen svojcev, ker se oseba z demenco počasi odklopi. Takrat sem začela to področje raziskovati, moj oče je doma skrbel za mamo od svojega 80. do 85. leta. Si gledala kdaj film Beležnica?

Story: Ja.

No, to sta moja dva. Njuna brezpogojna ljubezen in spoštovanje sta neskončna. In brez tega izjemno težko tako skrbiš za ženo, kot je moj oče. Kar sem jaz videla, in ne glede na to, kako grozno je in kako močno pogrešam mamo ... Ko sem videla to med mamo in očetom, kako skrbi zanjo, sem ujela trenutek in ugotovila, kaj me v življenju žene. Njuna ljubezen. In vedno si rečem, kako srečna sem, da imam tako družino. Ne glede na to, kaj se dogaja. To je moč v meni in tega mi nihče ne more vzeti, to je v meni. Mama je bila vse življenje ena sama ljubezen, krasna ženska, dama, razgledana, inteligentna, čutna, vse, kar pooseblja najvišje vrednote. In neizmerno jo pogrešam, močno mi manjka. Mama je ena sama, in če imaš z njo pravi odnos, bo mama vedno tista, ki najboljše svetuje, verjame vate in ti daje neskončno ljubezen.

Story: Pa vam je bilo kdaj žal za kakšne zamujene trenutke? Ko smo mladi, smo raje kje zunaj kot doma.

Seveda. Med študijem sem prišla domov iz Amerike samo za tri tedne pozimi in dva meseca poleti. In seveda smo se takrat s prijatelji veliko zabavali, starši pa bi si želeli, da bi bila več doma. Zdaj mi je za to seveda žal, ampak takrat živiš tako, kot živiš tisti trenutek. Bi pa zdaj dala vse, da bi z mamo imela pet minut za pogovor.

Story: Če ste prej omenili film Beležnica ... V njem mož ženi bere njuno zgodbo. Tudi vi mami berete kakšne knjige?

Seveda. Velikokrat pa ji predvajamo klasično glasbo, ker je igrala čelo in klavir. Poleg gimnazije je dokončala tudi srednjo glasbeno šolo, zato je bila zelo glasbeno podkovana. Poskušamo biti čim več z njo, skrbimo, da je aktivna. Najpomembnejše pa je, da ohrani dostojanstvo in da ji dajemo samo ljubezen.

Story: Videla sem tudi, ko ste na Facebooku objavili, kako lepo je, ko vama je s sestro mama pred kratkim rekla: "Ljubici moji, kako sta lepi."

To se zgodi zelo redko. Mama že tri leta ne ve, kdo smo, pa vendar nas čuti. Včasih pa pride trenutek, ko bo rekla kaj takšnega, kot je 'ljubici moji'. Sicer ne ve, da sva Špela in Ana, da sva hčerki, bo pa vedela, da sva njej zelo ljubi osebi. To so tisti trenutki, s katerimi se napolniš. Odnos med mamo in hčerjo je drugačen kot v partnerstvu. Trpim tudi za očeta, ker jo neizmerno pogreša, in včasih je res zelo težko. Oče gre vsak dan ob 12. uri k njej v dom in ji da kosilo. Seveda jima tudi posvečam jaz kar se da veliko svojega časa. To ti popolnoma spremeni življenje.

Story: Pa bi lahko dali kakšen nasvet svojcem tistih, ki so se pred kratkim spoprijeli s to diagnozo?

Ko se zgodi, je težko sprejeti in si priznati. Vendar se je treba čim prej soočiti z dejanskim stanjem. Družina se mora veliko pogovarjati z drugimi družinami, ki so to prestale. Obstajajo različni 'Alzheimer kafeji', kjer se lahko družiš, tu je še društvo Spominčica, s katerimi smo prav tako zelo povezani. Sama sem iskala vse načine, da bi o tem izvedela čim več.

Story: Kakšni pa so bili prvi znaki, ki ste jih opazili?

Mama je bila zelo skrbna, vse je vedela. Pa ne v nekem 'zateženem' smislu, ampak v tistem ljubečem. Enkrat poleti sem začela opažati, da me je določene stvari vprašala desetkrat, čeprav sem ji že odgovorila. Izgubo kratkoročnega spomina so spremljali nenavadni gibi, kakšna stvar, ki jo je povedala mimogrede, sledil pa je pregled na nevrološkem oddelku.

Story: Koliko časa je trajalo, da so postavili diagnozo?

Diagnoza je bila hitro postavljena. Na začetku je bilo stanje sicer relativno normalno, potem pa so se začele dogajati malce bolj čudne stvari. Pet let je oče za mamo skrbel doma in ob raziskavi, kako bi mami še lahko pomagali, sem prišla na spletno stran ameriškega para, ki sta mi v tem zelo stala ob strani. Zadnjih 15 let se ukvarjata s področjem demence, zadnjih osem let pa imata največjo spletno trgovino z alternativnimi pripomočki za osebe z demenco. Osebe z demenco morajo namreč čim dlje ostati fizično ter mentalno aktivne in mama je še zelo dolgo po tem, ko je bila diagnoza postavljena, igrala tenis. Bila je jugoslovanska prvakinja v štafetnem plavanju, veteranska podprvakinja v tenisu in še dolgo so s prijateljicami igrale dvojice, kar je bilo odlično. Poleg tega pa smo skupaj reševali križanke, pisali smo, risali, nič drugega pa ni bilo, s čimer bi ji lahko podaljšala takšno aktivnost. Tako sem se povezala s parom iz Amerike, s katerim smo skozi leta zgradili poseben odnos, in lani septembra, v mednarodnem mesecu demence, tudi oznanili, da smo postali uradni zastopniki in distributerji izdelkov za bolnike z demenco v Evropski uniji. Pri tem projektu je sicer zame najbolj pomembno ozaveščanje o demenci, ker je še vedno mnogo ljudi ne pozna, zato je ta bolezen stigmatizirana. Demenca je nova epidemija, zato si prizadevam, da vsi skupaj postanemo bolj ozaveščeni.

Story: Rekli ste, da je demenca bolezen bližnjih. Najhuje je verjetno, ko te mama ne prepozna več.

To je težko. Točno vem, kje je bilo. V spalnici, ko sva nekaj gledali in me je kar naenkrat pogledala in vprašala: "Kdo si pa ti?" Grozno, žalostno, težko opisati.

Story: Kako pa ste se sami spopadali s takšno stisko?

Mislim, da lahko rečem, da se moja družina vsako jutro na novo sestavi skupaj. Mama je še vedno med nami, ampak je ni. In to je, kot da bi vsak dan na novo preboleval. Sem izredno čustvena, velikokrat se zjokam ... Ko smo kdaj kje bili in se je zgodilo kaj čudnega, sem se umaknila, jokala in kdaj tudi vpila. Kakšnih dogodkov nisem znala opisati, ker so bili preveč absurdni. Sama na svojih inspiracijskih predavanjih vedno pravim, da boj prinaša veličino in da moraš iti skozi trpljenje. Če ne živiš surovega življenja, ne napreduješ. Zdaj cenim vsako majhno stvar, vsak njen nasmeh, vsak dotik - vse to ti daje energijo. Ne vem, kako to drugi dojemajo, ampak sama imam težave priklicati si jo v spomin, ko je bila še v redu. Včasih pogledam kakšne slike in se spomnim določenih trenutkov, takrat mi je lepo.

Story: Zdi se, da ste kot družina močno povezani. Pa vas je ta situacija še bolj združila?

Morda smo za današnji čas malce drugačna družina, zelo tradicionalna, ker se v svetu vendarle žal izgubljajo vrednote. Na to smo vedno veliko dali in od nekdaj smo držali skupaj. Vzgojena sem bila tako, da sem doma vedno vse povedala, da je dom moj brlog. Bili smo odkriti in se kdaj tudi sprli, a takoj pobotali. Mamina bolezen nas je samo še bolj povezala, in to je bistvo vsega. Tudi ta odločitev, da damo mamo v dom, ni bila enostavna. Ampak skupaj smo močnejši in na to sem zelo ponosna ter sem hvaležna. Ljubezen mojih staršev in povezanost celotne družine mi daje moč, da lahko naredim vse.

Story: Pa je njuna ljubezen tudi vaš ideal v partnerski zvezi?

Res je, priznam in hrepenim po tem. To sem videla in doživela pri starših, s tem sem odraščala, zato vem, da je to mogoče. Čeprav delam toliko različnih stvari, sem zelo družinski človek in mi družina pomeni največ. Želim si otroke, biti mama in vem, da se bo to vse enkrat zgodilo. Morda pa tudi sledim temu, da me je mama imela pri devetintridesetih. Tako čutim in zaupam.

Story: Verjetno pa vam je tudi mama verjetno ideal materinstva ...

Točno tako. Upam, da bom tako dobra mama, kot je ona. Mama ni nikoli delovala iz ega, nikoli. To je ena čista sama ljubezen in spoštovanje. Je izjemno čustveno inteligentna ženska in močno upam, da bom tako dobra kot ona. Čutim, da lahko dam veliko ljubezni in verjetno ji bom zato podobna.

Napisala: Kaja Milanič

Fotografije: Goran Antley

Značke: Ana Lukner
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story20/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 20/2016

Story 20/2016, od 12. 05. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri