Odtujevanje otrok: "Imel te bom rad, če boš sovražil drugega starša"

Odtujevanje otrok: "Imel te bom rad, če boš sovražil drugega starša" (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
20. 10. 2017

Najhujša čustvena zloraba otroka je, ko en starš z različnimi strategijami vpliva nanj do te mere, da otrok zasovraži drugega starša.

Matej Zaplotnik je diplomiran socialni pedagog, specializiran za odtujevanje in čustvene zlorabe otrok. Od leta 2008 je zaposlen v Stanovanjski skupini Postojna, kjer je pri opazovanju mladostnikov in njihovih družin ugotovil, da si želi pomagati družinam z ločenimi starši.

Intenzivno se izobražuje; trenutno se osredotoča predvsem na starševsko odtujevanje in sodeluje z najboljšimi strokovnjaki na svetu, kot so dr. Randy Rand, dr. Richard Warshak, dr. William Bernet idr., povezuje pa se tudi z vsemi slovenskimi strokovnjaki, ki imajo kakršenkoli stik z družinami, kjer sta starša ločena ali se ločujeta: sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki, psihoterapevti, socialnimi delavci in socialnimi pedagogi ter drugimi predstavniki vladnih in nevladnih organizacij. Leta 2013 je ustanovil Svetovalno-izobraževalni center MIT (www.centermit.si), prek katerega svetuje staršem, otrokom in strokovnjakom s predavanji in delavnicami ter z izdajo strokovnega gradiva.

Trenutno prevaja vprašalnike o medosebnem sprejemanju/zavračanju ter druga gradiva za strokovnjake, največ s področja odtujevanja otrok. »To je ena najhujših čustvenih zlorab otroka, ko en starš z različnimi strategijami vpliva na otroka na način, da otrok zasovraži drugega starša do takšne mere, da z njim otrok ne želi več imeti stikov in je proti njemu na sodišču zmožen tudi lagati!« Zakaj to ljudje počnejo?!

Verjamem, da je včasih partner lahko res močno prizadet, ker je soroditelj šel k drugi ali drugemu. Ker se nista ujela, kot sta si obetala. Razlog odtujevanja je lahko celo alkohol ali droga – torej prikrivanje odvisnosti. Razlogov je veliko, a pranje umazanega perila prek otroka je povsem neodgovorno. Še bolj pa eden od pomembnih motivov za odtujevanje otroka, ki ga je navedel strokovnjak glede na študije in lastno prakso: denar! Več je otrok pri enem staršu, več mora drugi plačevati. Je denar res vreden več od psihičnega zdravja otroka??!! Ja, to se dogaja tudi pri nas.

Odtujevanje otroka ...

»Otrok spremlja vse dogajanje okoli ločitve in zaradi čustvenih obračunavanj med staršema lahko zapade v zelo nehvaležno vlogo posredovalca in tistega, na katerem se lomijo kopja maščevanja med staršema,« opozarja Zaplotnik, ki dodaja, da je to lahko zelo subtilno, prikrito, lahko pa zelo jasno: »Tako da starša govorita drug proti drugemu; en omejuje stike z drugim staršem; otroku poskuša z najrazličnejšimi načini prikazati, kako je tisti drugi starš slab. Otrok sebe dojema kot pol oče in pol mama, to je sestavina njegove identitete. Če posluša kakršnekoli kritike o enem od svojih staršev, posluša konkretne kritike o sebi, to pa je zelo slaba popotnica za oblikovanje zdrave, pozitivne samopodobe.

25-letna ameriška raziskava, kjer so spremljali otroke ločenih staršev, je ugotovila: otroci, katerih starši so se ločili zgodaj v njihovem otroštvu, torej pred šestim letom starosti, se iz otroštva spomnijo predvsem tega, kako so morali razmišljati in preračunavati, koliko so z enim staršem, koliko z drugim, kdaj bodo s kom, kako bo z njim, kako bo potekala njegova izmenjava idr., medtem ko se otroci neločenih staršev iz tistega obdobja spomnijo večinoma igre. To je zanimiv pokazatelj tega, kako močno se lahko življenje spremeni, kako iz igrivega otroštva lahko nastane psihično breme, zavračanje osebe, ki je za otroka pomembna, pa se prej ali slej pokaže v njegovem vedenju, čustvovanju; skozi agresijo, depresijo, vedenjske težave na dolgi rok, pozneje pa je podvržen večjim možnostim, da oboli za katero od organskih bolezni, kot so rak, diabetes ...«

'Nočem biti več s tabo! Nikoli več te nočem videti!'

Ko starš sliši takšne besede iz otrokovih ust in zraven gleda v njegove sovražne oči, prvič najverjetneje upa, da so to le grde sanje. A žal se takšno stanje nadaljuje in stopnjuje še dolga leta. Na začetku se veliko otrok zaveda, kaj se dogaja, vendar starš, ki odtujuje otroka, ljubezen do njega pogojuje s tem, da ga otrok posluša, da dela tako, kot on govori. To otrok čuti in včasih implicitno, včasih pa zelo subtilno dobi informacijo, da ga ta starš ne bo imel rad, če bo imel rad oz. bo izrazil željo po stiku z drugim staršem oz. bo govoril, da se je imel lepo, ko je bil z njim ... Tako otrok dobi neposredno sporočilo pogojne ljubezni: Imam te rad, če boš sovražil drugega starša. 

Kot dokaz: po 24 letih izvajanja programa za pomoč pri ponovni vzpostavitvi vezi med staršem in težko odtujenim dr. Randy Rand v pogovoru Mateju zaupa, da 90 odstotkov staršev, ki so odtujevali otroke, po tem, ko ta naveže nazaj pristen stik z odtujenim staršem, otroka zavrne – zanj nočejo več skrbeti, o njem nočejo nič več vedeti! »To je dokaz subtilnega zavračanja otroka s strani starša odtujevalca. Po eni strani otrok upa, da starš, ki ga otrok zavrne, ne bo enako zavrnil tudi njega (otroka). Po drugi strani pa otrok ve, da ga bo imel ta starš res rad ne glede na karkoli. Vendar otroku starš odtujitelj (in pogosto tudi njegova zmanipulirana razširjena družina) ne dovoli izraziti ljubezni do drugega starša, celo tega ne, da bi ga obiskal ... To je zapletena dinamika, krog.«

Kako iz tega začaranega kroga?!

»Predvsem mora sodnik vedeti, kaj se dogaja. Če ne uvidi, da otrok zavrača starša zato, ker je sprogramiran, nimamo kaj. Sodniki v Sloveniji nemalokrat presodijo, da otrok »z razlogom« zavrača starša in da bosta imela stik, ko bo otrok izrazil željo in bo pripravljen. Vendar otrok tega nikoli ne bo naredil sam, ker ne sme. Če pa otrok uvidi resnico v odraslosti, bo živel z velikanskim občutkom krivde, da se je tako obnašal, po drugi strani pa časa iz otroštva nikoli ne bo mogel vrniti. Zaradi odtujevanj se dogajajo samomori tako med otroki oz. mladostniki kot med odtujenimi starši,« opozarja Matej Zaplotnik, ki dodaja, da se je treba zavedati, da je odtujevanje za drugega starša velik šok: »Otrok te noče več videti in marsikdo se na to ne odzove najbolje – lahko začne protinapade, ne ve, kaj in kako bi rekel; starš, ki odtujuje, pa vse obrne tako, da je drugi starš videti še slabše.«

Kako se pravilno odzvati?

»Pozorni moramo biti, da ne zapademo v komunikacijo, kakršno ima starš, ki je začel odtujevati. Predvsem moramo dati otroku občutek, da ga razumemo in da nam je mar zanj; npr.: Če je oče/mama omejil stik, ker je bil otrok bolan, pa v resnici ni bil, se otroku pove: 'Že prejšnji teden sem pričakoval, da bova skupaj, pa nisva bila;' sicer otrok lahko misli: 'Aha, ni te bilo prejšnji teden, ni ti mar zame ...' Obstaja 15 do 20 konkretnih strategij odtujevanja in 2. decembra pripravljam predavanje za starše, kako se odzvati nanje, saj se obnašanje v stilu: 'Tvoja mama je pa prejšnji teden rekla, da si bolan', skupaj z morebitnim preklinjanjem lahko hitro obrne kot bumerang in drugi starš vse to lahko izkoristi v svoj prid.

Otrok mora vedeti, da ga brezpogojno sprejemate

Najverjetneje je otroku, ki se do vas obnaša sovražno, težko pokazati brezpogojno ljubezen, a Matej Zaplotnik pravi, da morate narediti prav to: »Otroku je treba jasno dati vedeti in dati občutek, da si želite biti z njim, da ste ga iskali, če ni bilo stika; vključeni bodite v stvari, ki se tičejo otroka – hodite na govorilne ure, povežite se z zdravnikom ...«

Ko se bo otrok odločil ...

»V sodnih postopkih dodeljevanja varstva in vzgoje je vključenih ogromno strokovnjakov: socialni delavci, sodni izvedenci, sodnik, tožilec. V samem sodnem postopku pa na koncu najtežje odločitve glavni odgovorni prelagajo na otroka. Kar otrok reče, vzamejo za sveto – to naj bi bilo v največjo korist otroka. Res je, da ima otrok pravico izraziti svoje mnenje. Vendar je še posebej v primerih odtujevanja otroka še posebej pomembna primerna strokovna presoja otrokovih besed. Sicer je to enako, kot da bi otrok rekel, da noče več hoditi v šolo. In mi bi rekli, aha, super, ter to zagovarjali, češ da je v največjo korist otroka, da ne hodi v šolo, ko bo pripravljen hoditi, bo že povedal,« opozarja Matej Zaplotnik, ki pravi, da je to povsem vzporedna zgodba kot ta, da reče: Nočem imeti stika s staršem. 

»Potem je pa otrok odgovoren za svoje stike s staršem, čeprav tuje raziskave poročajo, da otrok pozneje obžaluje, da je je zavrnil starša, in da strokovnjaki niso opazili, kaj se v resnici dogaja. Naj vam navedem enega od mojih primerov: sodni izvedenec naredi razgovor s sedemletnim otrokom in v poročilu napiše: 'Otrok je jasno izrazil svoje mnenje in jasno se zaveda posledic svoje odločitve.' Žal pa se sodni izvedenec ne zaveda, kaj je povzročil otroku s svojim mnenjem in se nikakor ne zaveda posledic poročila za otroka.«

Novi partner – nadomestek osovraženega starša?!

»Nemalokrat starši menijo, da 'neprimernega, osovraženega' starša lahko nadomesti novi partner starša odtujitelja. A v resnici nihče ne more nadomestiti biološkega starša,« opozarja Matej Zaplotnik, ki so ga prepričale večdesetletne raziskave: »Najnovejše raziskave na res velikem številu primerov kažejo, da je za otroka v največjo korist, da preživi čim bolj enakovredno količino časa z obema staršema tudi po njuni ločitvi. Ogromno je strokovnih pomislekov, kako z majhnimi otroki.

Do konca prvega leta je otrok res bolj odvisen od mame zaradi dojenja, a Richard Warshak je leta 2014 zbral skupino 111 strokovnjakov, ki so na podlagi raziskav in izkušenj sklenili, da je deljeno skrbništvo najboljše za otroke, tudi za najmlajše. Večkrat kot je namreč otrok prespal kot majhen pri 'drugem staršu', v boljšem odnosu in navezanosti je tudi pri petnajstih, šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih letih z obema staršema. Z obema zgradi bolj kakovosten, bolj pozitiven odnos. Še vedno nekatere mame mislijo, da oče ne zna skrbeti za otroka, druge, da se bo otrok pretirano navezal na očeta.

Seveda pustimo ekstremne primere in odtujevanja in se zavedajmo – mama nič ne tvega, kvečjemu ima zaradi skupnega skrbništva dolgoročno tudi sama še boljši odnos z otrokom. Raziskave kažejo, da otrok bistveno lažje sprejme različna vzgojna stila staršev v dveh domovih ter vožnje k enemu in drugemu staršu, kot pa to, da se mora tako rekoč odpovedati enemu staršu, da nima odnosa in stikov z njim, da ga ne more več redno videvati, ko to želi. To je povedalo ogromno anketirancev v raziskavah, ko so bili kot odrasli vprašani, kako so videli skrbništvo ločenih staršev v lastnih družinah.

70 odstotkov vprašanih (v raziskavo je bilo zajetih nekaj 100.000 odraslih), ki so kot otroci živeli v enostarševskih ali skupnih skrbništvih, je reklo, da je najboljša oblika deljeno oz. skupno starševstvo (otrok z vsakim od staršev preživi vsaj 35 odstotkov časa). Če pa vzamemo samo mnenje tistih, ki so živeli v skupnem starševstvu, jih je kar 93 odstotkov potrdilo, da je to res najboljša oblika varstva in vzgoje.

Besedilo: Petra Arula
Fotografije: Helena Kermelj, Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri