Dr. Karsten Brensing, morski biolog in strasten raziskovalec živalskega vedenja, nas v knjigi Neznani svet živali popelje v svet, ki ga v resnici ne poznamo, čeprav ni zelo daleč ali zelo drugačen od človeškega.
Med drugim izvemo, da se delfini kličejo po imenih, račji mladiči uspešno opravljajo preizkuse iz abstraktnega razmišljanja, polži prostovoljno obračajo kolo za hrčke, psi kaznujejo neiskrenost, vendar znajo sprejeti opravičilo in odpustiti, šimpanzi jedo s paličicami, orangutani se igrajo s spolnimi pripomočki in lastnoročno izdelanimi lutkami, delfini pa do samic niso preveč prijazni. Knjiga je uspešnica v nemško govorečih deželah in je izšla še v Angliji, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Estoniji, Turčiji in Sloveniji.
Ljudje mislimo, da živali delujejo samo nagonsko. V resnici pa imajo živali znanje, ki gre iz roda v rod, čemur lahko rečemo kultura. Avtor z več primeri pokaže, kako zakoreninjeni so pri živalih vedenjski vzorci, kulturna tradicija. Celo v življenjsko nevarnih razmerah se živali upirajo, da bi storile nekaj, kar ne sodi v njihovo »kulturo«. Pripadnice določene vrste ork v ujetništvu raje prej pogine od lakote, kot da bi jedle ribe. Spet druge orke nimajo spolnih odnosov s pripadnicami druge skupine ork, ki se hranijo s sesalci …
Avtorjevo karierno pot je začrtal delfin v priljubljeni TV seriji Flipper. Študiral je morsko biologijo in postal znanstveni potapljač. Med študijem je ugotovil, da je pri raziskovanju delfinov bolje, če obvladaš biologijo obnašanja, zato je nazadnje doktoriral iz te vede. Ugotovil je, da delfini ne marajo naših nežnosti niti nadvladja. Zato se je namesto preučevanju posvetil zaščiti teh živali. Deset let je delal kot strokovni vodja nemške pisarne mednarodne organizacije WDC, ki skrbi za zaščito kitov in delfinov. Ustanovil je tudi javni sklad za pravice živali Individual Rights Iniative (IRI), ki se zavzema, da bi živali dobile osebnostne pravice in bi jih lahko učinkoviteje zaščitili. V svoji knjigi Osebnostne pravice za živali se je med drugim zavzel, da bi delfinom, človeku podobnim opicam in slonom priznali status osebe.
Delfine imamo na splošno za ljubke, prijazne živali, naklonjene ljudem. Raziskave so pokazale, da niso prav nič inteligentni in prijazni, ampak prej surovi. Ko navidezno prijazno plavajo s človekom, se mu v bistvu skušajo izogniti in mu uiti. »Delfini se skušajo v resnici izogniti plavalcem, to pa v delfinjem akvariju, velikem kot otroški bazen na javnem kopališču, ni preprosto.«
Pri samicah hijene je za »zaščito« poskrbela narava sama. Nosijo nekakšen »deviški pas«, s katerim se ubranijo vsiljivih snubcev. Delfinji samci pa so pravi posiljevalci samic. Lahko se namreč povežejo in skupaj naskočijo samico, kar je preverjeno učinkovita strategija. »Ljubki delfini pri seksu ne izbirajo sredstev. Z našega zornega kota bi njihovo vedenje lahko označili kot skrajno zavržno: pri tej vrsti več samcev ugrabi samico, da se z njo potem zadovoljujejo, včasih tudi več dni zapored. Številni ljubitelji delfinov težko prenesejo, da so delfini plenilci in ne ravno vegetarijanci, in verjetno bi se odpovedali svoji čustveni navezanosti, če bi vedeli za njihova množična posilstva.«
Podgane se lahko smejejo, če jih žgečkamo. In ribe čutijo bolečino. Pred desetletji so na Japonskem odkrili, da tamkajšnje opice umazani krompir operejo v potočku. Ne tako dolgo nazaj so v baselskem živalskem vrtu svinje prav tako oprale jabolka za hrano, a le če so bila umazana. Fraza, da je nekdo umazan kot prašič, je tako že lep čas izvita iz trte.
»Če ljudje vidimo zehati nekoga v bližini, tudi sami solidarno zazehamo. Iz solidarnosti zehajo tudi opice, volkovi in skobčevke. Psi pa zehajo celo skupaj z lastniki.«
Psa odlikuje tudi posebna instinktivna inteligenca, piše Brensing, saj začuti, kaj se dogaja s človekom. Kaznuje neiskrenost, vendar zna sprejeti opravičilo in odpustiti. »Psi, ki so vedno na povodcu, ne morejo razviti primernega socialnega vedenja do drugih psov. Nikoli niso dobili priložnosti, da se naučijo pravil mirnega medsebojnega sožitja, in so zato asocialni v pravem pomenu besede.«
Ene od človekovih lastnosti Brensing med živalmi ni našel. Ni odkril živali, ki bi podobno kot ljudje premagala vzgib po begu in se prostovoljno pustila mučiti, izkoriščati, zlorabljati, poniževati in žaliti. »Za zdaj je to še vedno edina posebnost, značilna samo za človeško živalsko vrsto,« ugotavlja.
In še nečesa živali ne znajo, čeprav na ravni posameznice domnevno razmišljajo in čutijo kot človek. »Niso zmožne, da bi se z nasiljem uprle našim strateško načrtovanim in v družbi razširjenim zlorabam.« Kot edino izjemo avtor navaja šimpanza.
V zadnjih poglavjih knjige Neznani svet živali se avtor posveti živalim kot hrani in vzreji živali za hrano. Analizira stanje, razmišlja, kako bi moralo biti in kaj bi se dalo narediti. Upa, da bomo ljudje na temelju novih spoznanj in ugotovitev, vzpostavili ustreznejši odnos do živali in začeli bolje ravnati z njimi.
Karsten Brensing: NEZNANI SVET ŽIVALI, Kako živali razmišljajo in kaj čutijo. Prevedla Petra Piber, izdala Mladinska knjiga, urednik Mitja Pucer
