Karsten Brensing: »Delfini se kličejo po imenih, mravlje se prepoznajo v ogledalu, psi pa kaznujejo neiskrenost!«

Več kot očitno je, da smo bili ljudje veliko predolgo slepi za vse, kar živali mislijo in kaj se jim dogaja.

Morda nas bo knjiga Neznani svet živali, ki je pred dnevi v slovenskem prevodu izšla pri Mladinski knjigi, nekoliko ozavestila za osupljiva odkritja o resničnem življenju (in naravi) živali.

Družabni Flipper

O tem, kako slabo poznamo živalski svet, se je nedolgo tega prepričal morski biolog in raziskovalec živalskega vedenja dr. Karsten Brensing.

Avtor v uvodnem poglavju trditev ponazori s primerom, za katerega pravi, da ga še danes spravlja v skrajno zadrego: »Moje otroštvo je zaznamoval junak televizijske serije Flipper in moje otroške sanje so bile, da bi plaval z delfini. V svojem doktorskem delu iz vedenjske biologije sem zato pisal tudi o odnosu med ljudmi in delfini med organiziranim plavanjem ter tako imenovano terapijo z delfini. V pilotski raziskavi, ki jo opravi vsak pametni raziskovalec, ne da bi streljal v prazno, sem v skladu s svojimi opažanji napisal, da delfini med plavanjem očitno iščejo bližino človeka.«

Pri tem zapisu bi tudi ostalo, če dr. Karsten Brensin ne bi naslednje leto dni preučeval posnetke, na katerih ljudje plavajo z delfini. Kmalu je namreč ugotovil, da drži ravno nasprotno: »... delfini se skušajo v resnici izogniti plavalcem, to pa v delfinjem akvariju, velikem kot otroški bazen na javnem kopališču, ni preprosto.«

Dr. Brensinu so se s tem spoznanjem hipno razblinile tako naivne otroške sanje kot njegovi poklicni načrt.

Imena kot ljudje

In če ostanemo pri delfinih, čeravno dr. Brensin v knjigi niza primer za primerom osupljivih dejstev o vseh vrst živali, so se vedenjski biologi o njih resničnem družabnem življenju že dokopali do odkritja, da imajo delfini imena in da se z imeni med seboj tudi kličejo.

»V zgodnji mladosti razvijejo žvižg, vsak delfin ima svojega in bi ga lahko primerjali z našim imenom,« piše dr. Brensin. »Očitno si imena vrstnikov zapomnijo desetletja dolgo. Znanstveniki so jim po podvodnih zvočnikih predvajali ’imena’ drugih delfinov. Če so jih poznali, ker so bili nekoč skupaj v akvariju, so se nedvoumno odzvali. S tem so dokazali, da imajo živali vsaj 20-letni spomin, kar je dolgo, saj le redke živali v ujetništvu sploh dočakajo takšno starost. Ne znam in nočem pa si predstavljati, kaj je verjetno občutila delfinja mati, ko je slišala glas svojega deset let prej izginulega otroka.«

In medtem ko se z izjemnim spominom lahko pohvalijo tudi vrane in čebele, pa delfini še zdaleč niso edini, za katere vemo, da imajo imena. Nekaj podobnega naj bi prav te dni odkrivali tudi pri papagajih.

Sočutje in pomoč

Inteligenca, čustva in sebi lastne osebnostne značilnosti pa tudi niso edine kvalitete, s katerimi vrste živali druži s človekom. Obstajajo tudi živali, ki ne prepoznajo le tuje stiske, temveč jim priskočijo tudi na pomoč.

»Ko sem zvečer preveril past, sem tam našel različne kamenčke, ki so bili od zunaj potisnjeni pod zaklopec pasti. Sprva mi ni bilo jasno, kaj vidim. Mar kletke nisem pravilno nastavil in so se kamenčki usuli med nameščanjem? Traparija, a kaj drugega bi lahko bilo? Se je miš ujela v past in jo je druga miš osvobodila? Je druga žival prepoznala stisko in ugotovila, da je zaklopec sicer mogoče zlahka pritisniti od zunaj, vendar se je vedno znova zaprl? Se je nato domislila, da bi podenj potisnila kamenčke, da se ne bi mogel več zapreti? In ali je ta premeten miš nato osvobodila svojo rojakinjo?«

V duhu Sherlocka Holmsa se avtor lotil iskanja odgovorov na vsa ta vprašanja. Po kratkem brskanju o prosocialnem vedenju in empatiji, je v reviji Science našel zapis o zanimivem poskusu s podganami. Izkazalo se je, da so podgane resnično reševale svoje vrstnice iz pasti. To so počele celo, če se ujete podgane niso mogle vrniti v skupno kletko. »Zadnji podatek je zelo pomemben, kajti tako je jasno, da šlo za povsem altruistično vedenje, ki jim ni prineslo koristi. Osvoboditeljice niso imele nič od svojega truda.«

In to še ni vse.

»... znanstveniki so podganam dali na izbiro še eno kletko, v kateri ni bilo ujetih vrstnic, temveč skušnjava v obliki čokoladnih koščkov. Kar sem prebral, je popolnoma spremenilo moj pogled na past. Podgane so najprej odprle kletko svoje vrstnice, nato pa so se skupaj lotile druge kletke in čokolade v njej. S tem sem dobil dokaz, da lahko glodavci oziroma vsaj podgane prepoznajo zapletene mehanizme in jih upravljajo. Pa ne le to, vse to počnejo iz sočutja, ne da bi bile za to nagrajene.«

Izjemno branje!

Neznani svet živali - Kako živali razmišljajo in kaj čutijo

Knjiga Neznani svet živali sporoča številna nova, skoraj neverjetna dejstva o živalih.

»Delfini se med seboj kličejo po imenih in orke živijo v več kot 700.00 let stari kulturi Šimpanzi bojujejo strateške vojne in bonobi se radi opolzko pogovarjajo. Kiti grbavci sledijo modnim zapovedim, ribe uporabljajo orodje in se igrajo s termometri. Podgane imajo rade zabave in krokarji deskajo po zasneženih strehah. Mravlje se prepoznajo v ogledalu in se očedijo, preden gredo domov. Račji mladiči rešujejo zapletene preizkuse iz abstraktnega razmišljanja, polži pa prostovoljno vadijo na kolesu za hrčke. Psi kaznujejo neiskrenost, vendar znajo tudi sprejeti opravičilo. Pajki si poklic izberejo na podlagi osebnosti in nagnjenj.«

Knjiga Neznani svet živali sporoča tudi, da živali razvijajo in utrjujejo tisto, kar imenujemo »kultura«. Od šimpanzov, ki jedo s paličicami, do orangutanov, ki se igrajo s spolnimi pripomočki in lastnoročno izdelanimi lutkami.

Avtor knjige dr. Kasten Brensing je morski biolog. Bil je znanstveni vodja nemškega urada mednarodne organizacije za zaščito kitov in delfinov WDC. Ustanovil je javni sklad za pravice živali Individual Rights Initiative (IRI), ki se zavzema, da bi živali dobile osebnostne pravice in bi jih lahko učinkoviteje zaščitili.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec