Velika zgodovina bonbonov: Šumi za vedno!

Vse skupaj je bilo čustveno, toda ko sem zagledala krhke nabrizgane okraske za novoletno jelko, brez katerih v mojem otroštvu ni bilo novoletne smrečice, sem bila globoko ganjena. Moji stari prijatelji, ki jim je verjetno že zdavnaj potekel rok, tako kot bi meni, če bi bila bonbon. A se jih spomnite? Bledo zeleni, bledo roza in beli krogci, na videz podobni okrasom na torti? Kolikor se spominjam, skoraj edini sladki novoletni okraski, ki so bili naprodaj v slovenskih trgovinah.

Očitno nisem samo jaz čustveno navezana na bonbone, kajti na najbolj sladki tiskovni konferenci, kar sem jih kdaj obiskovala, so prevladovale ženske novinarke, ki so takisto sanjarile pred vitrinami. Spod stropa je visela glavna zanimivost – pisan lestenec iz bonbonov (še ena stvar, ki jo bom prav gotovo posnemala med letošnjim okraševanjem stanovanja). Na mizici je čakala ogromna torta v obliki bonbona. Omikane gospe so previdno smukale s čokolado oblite želejčke iz steklenih vaz. Iz vsake po eno, da ne bi delovale preveč požrešne. Ti želejčki in pa želejčki brez čokolade, zato pa posuti s sladkorjem, so pomemben del spominov iz zgodnjega otroštva mojih otrok, kajti v vrtcu so jih otroci dobivali za nagrado, kadar so bili pridni. Moja hči je bila tako zeloooo pridna, da jih danes ne prenese več. Tudi sinu niso preveč pri srcu, zato pa toliko raje posegata po gumijastih bonbonih, jajčkastih bonbončkih (če prevedem angleški izraz zanje, bi jih lahko imenovali 'žele fižolčki') in pa velikih gumijastih bonbonih, ki jim je moj fant iz najstniških let nadel ime 'sluzki'.

Prav 'sluzki' so bili eni prvih bonbonov, s katerimi sem prevarala Šumijeve in druge bonbone iz mojega socialističnega otroštva. Proti koncu mojih najstniških let, tik pred razpadom Jugoslavije, so se celo v mičkeni privatni trgovinici v Šmarjeških Toplicah, kjer sem takrat nekaj mesecev živela in delala, pojavile tuje slaščice, ki smo jih do takrat kupovali le v Avstriji ali Italiji – čokolade Milka, nemški 'sluzki', gazirane pijače v konzervah. Moje prvotno navdušenje nad nenadoma bogato ponudbo sladkarij, oblek, delikates, kozmetike ... pa je z meseci splahnelo, ko je (tudi zaradi prehitrega vdora konkurence s tujih trgov) začelo propadati slovensko gospodarstvo, zaradi katerega so številni starši mojih prijateljev izgubili službo in se, v najboljšem primeru, skupaj z njihovimi potomci, znašli na trgu črnega dela in zaposlitev za zelo določen čas.

Šumi je preživel

Da ne bom pregrenka, si bom v usta zbasala še en limonov želejček za navdih in energijo ter na polpreteklo zgodovino pogledala z malo bolj svetle strani. Kajti ne nazadnje je Šumi (vsaj kot blagovna znamka v lasti podjetij Žito in Podravka) preživel in letos praznuje že 140-letnico, pa še 'sluzke' proizvajajo. Rodil se je v časih, ko je bila za razvoj uspešnega podjetja potrebna samo dobra poslovna ideja, ne nujno z velikimi sredstvi, tudi s HACCP, davčnimi blagajnami in evropskimi direktivami ni nihče težil. Gospod Peter Hribar, pravnuk Josipine Šumi, mi namreč pove, da se je uspešna zgodba o Šumiju začela kar v hiši, v kateri so stanovali. Natanko tam, kjer je stala zdaj že pokojna tovarna Šumi, nasproti ljubljanske Drame. »Ustno izročilo pravi, da je prababica začela prodajati prve bonbone kar skozi kuhinjsko okno,« pripoveduje gospod Hribar. »Stanovanje je bilo v pritličju in mimo so že takrat hodili študentje, ki jim je prababica prodajala karamele, ki jih je skuhala na svojem štedilniku.«

Zanimiv je tudi podatek, da sta se France in Josipina Šumi leta 1888 ločila in da je Josipina od takrat sama vodila podjetje, ki je bilo tudi napisano na njeno ime. Ena prvih (in redkih) slovenskih menedžerk torej. »Ko brskam po preteklosti družine Hribar, vse bolj odkrivam, da so bile ženske bolj podjetne od moške veje. Bile so bolj spiritus agens, moški pa so znali ideje uresničiti. Očitno je, da so bile Hribarjeve ženske izjemno izjemno močne osebnosti. Tako prababica kot moja babica Evgenija, poročena Hribar, ki je skoraj do svoje smrti vodila kar dve tovarni – Šumi in nekdanjo Pletenino,« pripoveduje Peter Hribar in doda: »Potem si lahko predstavljate, kako močna ženska je bila, če pri tem vzamete v zakup, da je ob tem 'vodila' tudi družino s 13 otroki.« Gospa Evgenija je tovarno vodila do leta 1936, ko jo je sprva prevzel njen sin Rado Hribar, leta 1943 je postal solastnik tovarne Svetozar Hribar. Po Radovi smrti jo je nekaj časa vodil samo Svetozar, vse dokler ni bila tovarna leta 1945 nacionalizirana.

O tem se z gospodom Petrom, ki je odraščal v povojnih letih, pravzaprav nisva pogovarjala. Manj grenak je podatek, da je imel v otroštvu, že po vojni, najraje t. i. Šumijev trdi kisli bonbon. »To so bonboni, ki so mi ostali v spominu in so zagotovo eni izmed najboljših,« se spominja.

Kateri so pa vaši najljubši?

Ne le gospod Peter, vsakdo ima kak bonbon, ki mu je posebej pri srcu, čeprav sicer v svoji odrasli dobi vse pogosteje srečujem čudake, ki ne marajo bonbonov, nekateri pa tudi čokolade ne. Na odprtju razstave takih ni bilo.

»Hej, saj tole bi še lahko dosegel,« je veselo ugotovil neki deček, ki so ga s šolo pripeljali v Etnografski muzej (na neko 'neužitno' razstavo). Govoril je o stekleni mizi z razstavljenimi primerki bonbonov, ki jih Šumi trenutno proizvaja v sodobni tovarni v Krškem. Ali bi mu dejansko uspelo preriniti prste skozi zelo ozko režo, ne vem, je pa to očitno prestrašilo neko gospo, ki je rekla: »Da ne bodo pobrali vseh bonbonov ob izhodu.« Preden me obsojate: če bi bilo po moje, bi otrokom z veseljem ponudila vazo z bonboni.

»Oh, svileni lešniki, moji najljubši,« dahnem ob vitrini s prastarimi in malo manj starimi zgodovinskimi primerki ovojnin in slaščic. »Nikar tega ne govorite preveč naokrog,« mi zarotniško pomežikne neka gospa: »Pravijo, da jih imajo najraje stare gospe.« Gospa na moji desni pa omeni, da je njen mož čisto usekan na bonbone Šum jabolko. Tako kot več kot polovica moje generacije, se mi zdi. Oziroma vsakdo, ki sem ga vprašala, vključno z menoj. Nekemu prijatelju se je zdel prvi preboj penaste kislice skozi luknjo nadnaravno doživetje. »Pri čemer je bil bonbon že sam po sebi zelo dober,« pravi in se spominja: »Bonbon sem zaradi poskusa, ali bi bil lahko boljši, če bi prej prišel do večje količine praška, tudi razbil. A se je izkazalo, da je distribucija praška skozi to majhno luknjico ravno pravšnja.«

Moja dolgoletna prijateljica prav tako od nekdaj prisega na Šum jabolko. »Ko sem hodila v baletno šolo, sem stopila dol na avtobusni postaji pri Drami, šla čez cesto in po stopnicah naravnost navzdol v Šumijevo trgovino in si kupila bonbone Šum jabolko – občutek, ko si malo polizal in je ven pritekla sladko-kisla peneča se tekočina, je bil božanski. Toda nikoli nisem prav vedela, kaj početi z ostankom polizanega bonbona, drobci so znali biti precej ostri,« objektivno opiše sladko razvado iz otroštva.

Enotno je tudi mnenje, da so bili najljubši bonboni naših babic Herba in Kavabon (v moderni, žepni embalaži), ki so se nam zdeli grozni.

Dostopnost bonbonov

Ko je bila moja mami kakih enajst let stara punčka, v 50. letih, so bile hit kake tri centimetre velike zelene žabe iz želeja. »Bile so popolnoma mehke in so se prepogibale v vse smeri. Kupovali smo jih v Šumijevi trgovini. Ponje smo šli iz Šiške, kar peš, mimo Belevua skozi Tivoli, do Drame in čez cesto, kar je par kilometrov in približno ena ura hoje. Šli smo skupaj s sosedovimi otroki in mlajšimi sestricami in bratci, po deset otrok skupaj. V običajnih trgovinah takrat namreč še ni bilo sladkarij,« se spominja.

V mojih časih so bonboni sicer BILI v trgovinah, a se je bilo treba pomujati, če si hotel priti do njih. Večinoma smo imeli pravico porabiti nekaj drobiža ('ostanek denarja') za bonbone, če smo šli v trgovino po hrano, pijačo in pralni prašek za vso družino.

»Ta otrok bo zbolel,« se pošali moja hči, ko gleda legendarno kodrasto deklico na pločevinki, pred katero je gora sladkarij: »Ali njeni starši vedo, koliko bonbonov namerava požreti?«

To z bonboni in pa, koliko in kdaj jih sme otrok jesti, je temeljni kamen slovenske vzgoje in predmet nenehnih sporov med starši, otroci in starimi starši. Kajti številnim, drugače čilim in nedvomno opravilno sposobnim starim staršem, začne pešati spomin prav na tem področju. Četudi so sami cele ure pešačili do bonbonov in če je za nas veljalo pravilo: 'nobenih sladkarij pred obrokom', zdaj veselo podarijo vnukom dve vrečki bonbonov tik pred božično večerjo in se potem čudijo, zakaj jim postrv ne tekne.

Na srečo mojih otrok imava z možem malo drugačna pravila. Če se sladkarije znajdejo v hiši (pogosto so podarjene), se jih je, dokler so. Ko jih pojemo, do nadaljnjega ne kupimo novih. Tudi bonboni iz podarjene Šumijeve jubilejne pločevinaste škatlice z deklico so nemudoma izginili, ostali so samo tisti naslikani.

Razen enega Visokega C, tistega iz reklame Mikija Mustra z operno pevko, ki zapoje visoki C, zaradi katere sem tudi sama poskušala zapeti ta ton. Seveda mi ni nikoli uspelo, sem pa zato v svojem otroštvu zato pogosto predirljivo vreščala, na videz brez razloga. Včasih kar z bonbonom v ustih, kadar sem se hotela še posebej potruditi, tudi brez.

Besedilo: Vida Voglar
Fotografije: Marko Habič, Slovenski Etnografski Muzej; Miha Špiček, Slovenski Etnografski Muzej; Muzej ya Arhitekturo In Oblikovanje, Ljubljana, fotografija Franca in Josipine Šumi iz zbirke Angelike Hribar (pravnukinja), Vse pločevinaste škatle so iz Zbirke Fabianova muzejska trgovina.

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži