Tanja Fajon po diagnozi smrtonosne KML: »Podzavestno sem odštevala leta!«

Tanja Fajon po diagnozi smrtonosne KML: »Podzavestno sem odštevala leta!« (foto: Press) Press
22. 9. 2017

Danes 46-letna magistrica in poslanka v Evropskem parlamentu Tanja Fajon je bila še študentka, ko jo je soseda pediatrinja zaradi bolečin v trebuhu 'za vsak primer' napotila v laboratorij.

»Zaradi močno povišane ravni levkocitov v krvi so me takoj sprejeli na hematološki oddelek UKC Ljubljana. Po tednu dni me je zdravnik obvestil o diagnozi. Šok, strah, zakaj jaz, kaj vse to pomeni, tudi solze - je bila moja prva reakcija. Vedno sem bila zdrav otrok in nikoli nisem razmišljala, da bi me lahko prizadela smrtonosna bolezen.

Zdravnik mi je svetoval, naj ne vržem puške v koruzo. A pacient s KML je takrat v UKC Ljubljana brez uspešnega zdravljenja preživel največ sedem let. Podzavestno sem odštevala leta, moje življenje se je postavilo na glavo. Bilo so vzponi in padci, strahovi ponoči, volja in energija do življenja podnevi. Prva leta sem si v trebuh dajala injekcije, ki sem jih najprej težko prenašala: s povišano telesno temperaturo, občutkom gripe in hudimi bolečinami v sklepih, ki so me omejevale pri gibanju.

Vrsto let zame niso našli ustreznega darovalca kostnega mozga. Ko so ga le našli, sem se morala odločiti, ali naj se podam na presaditev krvotvornih matičnih celic v London, ki je bila tedaj zelo tvegana. Namesto tvegane operacije s 60-odstotno smrtnostjo sem se po tehtnem premisleku odločila za nadaljevanje kariere kot novinarka dopisnica v Bruslju. Delo, šport in adrenalin ter pozitivna energija so mi pomagali. Neprecenljiva je bila tudi podpora najbližjih in prijateljev.

Proti presaditvi sem se odločila tudi zato, ker sem brala, da so v Ameriki odkrili zdravilo proti moji bolezni. Upala sem, da bo v Slovenijo prišlo pravočasno. In res sem bila med prvimi bolniki, ki smo v Sloveniji prejeli tarčno zdravilo, ki je mojo bolezen ustavilo. Danes ga sicer še vedno dnevno uživam, a že leta je moja bolezen v popolni remisiji. Vsake štiri mesece grem na pregled, kljub temu pa živim polno in dinamično življenje. Sprejeti sem morala, da ne bom imela otrok, a v letih premagovanja bolezni mi je življenje samo pomenilo največ.

Danes je KML del mene. Bolezen sem sprejela in jo premagala, z zdravili in medicino, ki mi vsako leto izboljšajo možnosti za preživetje. Pa tudi s pozitivno energijo in z željo do dela, s športom in z adrenalinom ter s prijatelji ob strani. Živim polno življenje. Ne omejujem se v ničemer, za kar čutim, da si moje telo želi. Občutek imam, da živim bolj dinamično kot moji vrstniki. Tudi zdravila so del mojega vsakdana. Tesnobo začutim le pred vsakim rednim obiskom pri zdravniku, a hitro mine.

Bolezen me je gotovo spremenila. Včasih verjamem, da na bolje. Znam polno živeti, uživati v delu in odnosih z ljudi. Sem pozitivne narave, skušam živeti in delati z optimizmom. Rada poslušam ljudi in - če je le mogoče - z njimi delim svojo energijo do življenja. V profesionalnem življenju me je morda manj strah nizkih udarcev in padcev, kar mi pogosto koristi. Tudi sicer skušam zdravje in zdravo življenje postaviti pred delo, kar pa mi ne uspeva najbolje, saj sem še vedno izjemno radovedna, željna novih znanj in izkušenj ter polna adrenalina. Še vedno se učim najti bolj umirjeno ravnovesje, a v delu in življenju preprosto uživam. Težave, ki so se prej zdele velike, so postale majhne, in bolezen me je po svoje okrepila. Danes znam ceniti majhne stvari, preprosto cenim vsak nov dan.«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri