Slavko Skarlovnik z novim izvirnim romanom Zadnja vožnja!

Roman Zadnja vožnja je že šesti v nizu osupljivih psiholoških romanov Slavka Skarlovnika, ki se je kot pisatelj pričel odkrivati šele potem, ko je zaključil svojo uspešno podjetniško pot in odšel v pokoj. S svojim zares samosvojim slogom pisanja, ki so mu vrata na široko odprli pri založbi Primus, je doslej prepričal številne slovenske bralce in bralke, pa tudi literarne kritike.

»V manj kot letu in pol je avtorju uspelo napisati sedem romanov, ki so vsak po svoje izvirni, neverjetni. Bralca ne pustijo ravnodušnega, vedno ga vodijo v središče dogajanja. Dotaknejo se ga usode protagonistov, pogosto ob koncu branja občuti čudno razdvojenost, saj se njegova čustva trenutno ne znajdejo več v mešani poplavi dogodkov. Dogodkov, ki pa so tako pristni, da se lahko vsakdo izmed nas z lahkoto poistoveti z glavnimi junaki,« je v spremni besedi Skarlovnikovega romana zapisal Aleš Tacer.

Roman pripoveduje o Zali - mladi učiteljice kemije, ko je nezadržna privlačnost do njenega dijaka pahne v hudo stisko. O tem, ali je za njeno afero morda kriva naveličanost nad sicer harmoničnim zakonskim življenjem ali pa je z njo zgolj izživela svoje mladostne sanje, Skarlovnik pusšč svoje bralce nekoliko ugibati, dejstvo pa je, da se stvari nevarno zapletejo, ko se v ljubezenski trikotnik vplete še sošolec dijaka, ki v situaciji vidi odlično priložnost za izsiljevanje. Tu se začne Zalino hudo telesno trpljenje in samo-obtoževanje, na svojih vožnjah z vlakom, iz Ljubljane do Zidanega mosta, pa skuša (večkrat) končati svoje mlado življenje in se nekako oprati hudih občutkov krivde, ki jo mučijo, a se ji je 'odrešitev' vsakič izmuznila.

Ljuba duša, kaj sem zapravila! Kako se mi je lahko to zgodilo? Meni. Sončna oseba sem bila. Vesela, brezskrbna. Poročena, ko moje prijateljice še sanjale niso o tem. Brez problemov sem dokončala šolanje, brez problemov našla zaposlitev.

Vedela je, da bo slej ko prej rekla možu: »Zanosila sem. Punčko bova dobali.«

Zalotila se je že, da strmi v izložbe z otroškimi oblekicami. Bojana je zalotila ob izbiri barvitih triciklov.

Mi boš lahko kdaj oprostil? Ne? Seveda ne! Takšne stvari se ne oproščajo. Vem, da ne boš mogel. Ne bi bilo normalno. Celo v filmih se to ne da. Bojan, oprosti. Predober si zame. Koliko let? Štiri, pet let sva bila skupaj. Prelepo je bilo, da bi trajalo.

Vsekakor napeta zgodba, ki vas, v kolikor ji boste dali priložnost, ne bo pustila hladnih.

 

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži