Bojan Maroševič nadaljuje poslanstvo avtorja knjige [psi]!

1. 1. 2016
Deli
Bojan Maroševič nadaljuje poslanstvo avtorja knjige [psi]! (foto: MIMA)
MIMA

Kulturnik in umetnik Bojan Maroševič je priznano gledališko ime. Igralec Drame SNG Maribor pa je svoj pečat pustil tudi v filmski industriji. Danes gost številnih kulturnih dogodkov ima še eno čudovito poslanstvo. Kot ambasador knjige [psi] nadaljuje poslanstvo avtorja, ki je pred kratkim izgubil bitko s težko boleznijo.

Story: Bojan, pri 16 letih ste že igrali glavno vlogo v prvem jugoslovanskem barvnem filmu. Kako ste tako mladi zajadrali v igralske vode?

Res je. Pri šestnajstih sem se prvič srečal s filmsko kamero. Naključje, ki ni bilo naključje, saj sem si angažma po mnogo selekcijah in poskusnih snemanjih med 118 kandidati priboril sam. Pod režijskim vodstvom Boštjana Hladnika sem tako odigral glavno vlogo v barvnem filmu Sončni krik. Za tisti čas (1967) je bil film 'revolucionaren', ker se Hladnik ni pokoraval socialističnim dogmam. Še več: kriminalka s 500 dekleti, dva gangsterja in jaz kot edina žrtev med vsemi zapleti z dekleti in z gangsterjema, beat muzika (Kameleoni), nekaj diskretne golote in barve, žive barve ... Po prvem filmu so si kar pogosto sledili novi filmi in TV-drame, nadaljevanke. Ampak živimo v Sloveniji, in če nisi ves čas pri koritu, te začnejo režiserji pozabljati ... in te pozabijo. No, kljub vsemu se je do danes nabralo 32 filmov.

Story: Takrat ste na filmskem festivalu v Nišu dobili tudi nagrado za najboljšega mladega igralca Jugoslavije ...

Ja. Ta nagrada mi nekaj pomeni zato, ker je nagrada za igralske dosežke v takratni Jugoslaviji. Leta 1968 smo med seboj tekmovali (vsak s svojim celovečernim filmom) Dragan Nikolić, Igor Galo, Neda Arnerić, Rade Šerbedžija in jaz. In sem zmagal. Ampak to je že daleč, predaleč ... V teatru pa sem že od svojega šestega leta. Kar precej, kajne?

Story: Danes se torej lahko pohvalite z več kot 30 filmi v domači in tuji produkciji. Kako pa ste zajadrali na gledališke odre? Delali ste tudi v ZKO, kjer ste skrbeli za gledališko dejavnost. Mi zaupate še kaj o tem?

Moja mama je svoje življenje kot igralka posvetila gledališču, zato ni naključje, da sem že v otroških letih tudi jaz stopil na gledališke deske, danes pa sem poklicni igralec. Čeprav sem se zgodaj začel ukvarjati tudi z glasbo, je bila ljubezen do gledališča močnejša, zato sem odšel na igralsko akademijo. Glasbena izobrazba mi pri gledališki ustvarjalnosti včasih pomaga, da v predstavi lažje oblikujem igralski lik.

Story: Sodelovali pa ste tudi s Slovensko filharmonijo, različnimi zbori in orkestri ...

Glasba, film, predvsem pa gledališko delo so velik del mojega življenja. Ker pa sem človek nemirnega duha, željan vedno novih izzivov, sem se že pred leti lotil dveh dramskih besedil v obliki monodrame, ki sta tesno povezani z glasbo. Gre za besedili Alessandra Barica Devetsto in Patricka Suskinda Kontrabas. Ustvarjal sem popolnoma sam, med štirimi stenami, in ko sem bil pripravljen, sem šel na oder. Zlasti v predstavi Devetsto sem nahranil svojo dušo z glasbo, ki ni bila samo zvočna kulisa, ampak bistveno izrazno sredstvo, s katerim sem oblikoval pripoved o pianistu, ki se je na luksuzni potniški ladji rodil, vse življenje na njej igral klavir in se 32 let star skupaj z ladjo, polno dinamita, poslovil od tega sveta. Čudovito besedilo, polno bele glasbe, upanj in hotenj, razočaranj in redkih trenutkov sreče, iskanja ljubezni in spet glasbe, glasbe ...

Story: Že vrsto let ste član Drame SNG Maribor. Kako vas delo v drami navdihuje? Mogoče bi izpostavili kakšno še posebej zanimivo vlogo, predstavo, v kateri ste sodelovali in je pustila v vašem delu največji pečat?

Kot dramski igralec sem zaposlen v Drami SNG Maribor, v vsakem gledališču pa so tudi prijetni in manj prijetni trenutki, ki vedno znova oblikujejo igralsko osebnost. Tako ali drugače! Ljuba mi je vloga v komediji Peep Show. Igral sem 90-letnega starca, srčnega bolnika, priklenjenega na invalidski voziček. Dve uri na odru, brez ene same besede, enega samega koraka ... Najprej sem bil razočaran, ker mi je bila dodeljena ta vloga, ker sem se počutil kot statist, potem pa sem jo vzljubil in jo z nemimi reakcijami, z nemim spremljanjem soigralcev na odru nadgradil (verjetno kar dobro) in na celjskih Dnevih komedije dobil nagrado. Eden redkih, lepih trenutkov. Veste, povsod se dogajajo svetle in temne stvari: v življenju, pri poklicnem ustvarjanju ...

Story: Že nekaj časa ste tudi ambasador knjižne uspešnice [psi]. Nam zaupate kaj o tej literaturi?

Vse, kar je povezano s knjigo [psi], je zame nekaj posebnega, velikega in lepega. Žal nas je Eros, avtor oziroma zapisovalec knjige (knjigo je namreč pisalo življenje), mnogo prezgodaj zapustil. Je pa ostalo za njim veličastno delo, ki ga velika večina bralcev postavlja na piedestal. Zanimivo je, da so nasprotniki knjige predvsem tisti, ki je niso prebrali. Seveda so tudi taki, ki so jo prebrali in a priori nasprotujejo vsemu, kar je Eros zapisal. Pa vendar knjiga podira vse mogoče bralne in prodajne rekorde. Čudno, kajne?

Story: Avtor knjige je bil tudi vaš dolgoletni prijatelj, ki je žal izgubil bitko s težko boleznijo. Kakšna je vajina skupna zgodba?

Erosa sem kot gledališki selektor spoznal na II. gimnaziji v Mariboru, kjer je režiral Hugojeve Nesrečnike. Že takrat sem spoznal, da je poseben, malo nenavaden, razmišljujoč in talentiran, ustvarjalen fant. To sem mu tudi dal vedeti. In rodila se je prijateljska vez, ki naju je skoraj tri desetletja družila ob najinih ritualnih kavah, ko sva modrovala, se pogovarjala o umetnosti, o filozofiji, o življenju ... Pred dobrimi petimi leti mi je zaupal, da nastaja knjiga, ki bo spreminjala svet, knjiga, kakršne še ni bilo. In ker je cenil moje mnenje, zlasti o literaturi, mi je sproti dajal v branje sveže zapisane in natisnjene strani. Že po prvih straneh sem videl, da gre za nenavadno, veliko delo. Za Erosovo genialnost. V knjigi se loteva toliko različnih stvari, da so vrli strokovnjaki (Slovenci) 'ugotovili', da je nemogoče, da bi en sam človek poznal toliko skrivnosti z različnih znanstvenih področij. Pa vendar gre za enega samega človeka.

Story: Knjiga [psi] je v slovenskem knjižnem prostoru označena za knjižni čudež, saj je navkljub ceni prodajna uspešnica. Morda še bolj osupljivo je to, da jo najpogosteje kupujejo tisti, ki so jo že prebrali. Zakaj jo bralci vedno znova vzamejo v roke?

Knjiga [psi] ni čudež. Je logična posledica briljantnega uma, s katerim je Eros živel in ustvarjal. Samo velik človek in mislec je sposoben s preprostimi mislimi odkrivati in razkrivati odgovore na večna vprašanja o življenju, o ljubezni, o malih stvareh, ki nam krojijo usodo ... To ni knjiga o psihologiji (čeprav je rdeča nitka v vseh poglavjih oziroma svetovih psihološka teorija REI - ratio - emotio - instinkt, kar je Erosov izum), ni ljubezenski roman, ni znanstvena knjiga, ne zgodovinska, niti najmanj ni ezoterična knjiga ... Je preprosto 'čudovitoslovje', ki ob vsakem branju bralcu ponuja nova spoznanja in odkritja, nova upanja in človeka 'prisili', da začne razmišljati na način, ki ga do te knjige niti poznal ni. Hvaležen sem usodi, da me je povezala z Erosom in z njegovim umotvorom. Zato s ponosom in z veliko odgovornostjo na predstavitvah knjige širim Erosove misli, razmišljanja in odkritja vsem, ki si to želijo. Hkrati pa odmikam tančico, ki prekriva nekatere skrivnosti (ki to sploh niso) v zvezi z nastankom knjige, in razlagam o stvareh, ki niso zapisane nikjer na svetu. Pomagajo pa pri razumevanju vsega.

Story: [psi] je sedma knjiga življenja. Tako ali drugače se znajde v rokah tistega, ki mu je namenjena. Vi nekako nadaljujete njegovo poslanstvo. Kako doživljate njegovo delo?

Po naključju, ki ni naključje, sem še danes uradni promotor knjige in resnično mi je v čast, da lahko med ljudmi širim Erosove misli, njegova bistroumna razmišljanja, zapisana v čudovitem izrazoslovju. Kultura njegove misli in pisanja je tako močna, da sem si za knjigo izmislil izraz 'čudovitoslovje'. In veseli me, da se mnogo, mnogo bralcev s tem strinja. Erosu se moram zahvaliti, da še vedno bogati moje življenje. Zato s ponosom (ne kot ambasador knjige) ljudem, ki želijo poslušati, na predstavitvah knjige govorim o skrivnostih, jih razkrivam in poskušam knjigo približati bralcu. Veste, da je napisana tako, da jo lahko razume desetletni otrok ali pa trikratni doktor znanosti? Skratka, vsem je razumljiva, jasna in prav v svoji preprostosti bogata, močna in, oprostite mi, zame in za marsikoga veličastna.

Napisala MIMA

Fotografije MIMA

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju