Samorastniki! Resnične zgodbe tistih, ki so preživeli težko otroštvo!

Pred približno 50 leti očitno ni nikogar pretirano zmotilo, da obstajajo otroci, ki so že od samega začetka bolj ali manj prepuščeni sami sebi, na milost in nemilost izročeni staršem in skrbnikom, ki ne poskrbijo za osnovne potrebe svojih otrok in jih dnevno izpostavljajo psihičnemu in fizičnemu nasilju.

Samorastniki

Tako se zgodi, da dveletni otrok ostane sam doma z zaprto pločevinko hrane za kosilo, ki je seveda ne zmore odpreti. Ali pa leta opravlja garaška dela, ki jih nihče ne ceni, in dobi za 'priskledništvo' račun za kosilo, tepež in spalnico 'pod milim nebom'. Pa, žal, še mnogo drugih grozot, ki bi bile danes prepoznane kot absolutno nesprejemljive in celo kaznive.

Peter in Nada me pričakata v njunem skupnem domu v objemu idilčne narave v enem izmed slovenskih vinorodnih okolij.

Ime Peter izhaja iz latinščine in pomeni skala; Nada pa je slovanskega izvora in pomeni upanje. Ob poslušanju njune izjemno tragične zgodbe si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, koliko moči in upanja potrebuje človek, da se prebije skozi takšne preizkušnje in lepega dne pričaka nekoga z nasmehom in v miru pod skupno streho z domačo pito in sokom.

Peter

Peter je po odhodu matere, ki je odšla v tujino za zaslužkom, nekaj časa živel z očetom, ki se je, poleg tega da je bil alkoholik, težko znašel z otroki, zato jih je preprosto odpeljal k svojemu bratu in njegovi družini. Tudi tam so bili prisotni alkohol, vpitje, pretepanje in nenehno poniževanje. Otroci so preživeli več časa na seniku kot pod toplo streho, kar morda, glede na razmere, niti ni bilo tako slabo. Peter je hodil v šolo, doma pa ves čas obdeloval zemljo in sadovnjake. To z veseljem počne še danes. Na svoji zemlji. Z nasmeškom pove, da se je vse to naučil pri stricu in da vse le ni bilo tako slabo. Čeprav ga nikoli niso pohvalili za delo, ki ga je opravljal za njih, ampak so namesto tega sproti razvrednotili ves njegov trud, mu vzeli ves denar, ki ga je dobil, in na koncu še zahtevali, da naj si plača kosilo, saj si ga s svojim nekakovostnim delom ni zaslužil.

Tesnoba

Peter pravi, da je bil zelo tih otrok in da ga je bilo grozno strah komunicirati. Razmere so ga zelo bremenile in na poti v šolo in domov je ves čas strmel v tla, v smrtnem strahu, da ga bo kdo kaj vprašal. Ko se je zaposlil v tovarni, kjer se je pil tudi alkohol, je našel način, kako sprostiti vso notranjo napetost, in tako si je občasno privoščil 'turnejo', kot sam pravi dnevom, ko je odšel od doma, pil alkohol in navadno končal s kako manjšo fizično poškodbo, ki pa ga ni odvrnila, da ne bi naslednjič, ko ni mogel več prenašati notranje napetosti, storil enako. Pove, da se je v njem nakopičilo toliko nemira in tesnobe, da je mislil, da ga bo razneslo, in takrat je preprosto odšel. Vendar pa mu to ni prineslo notranjega miru, ki ga je tako zelo iskal in potreboval.

Mir

Danes živi obkrožen z vinogradi, tudi s svojim, pa ga kapljica ne premami več. Niti za trenutek ne. Pravi, da ne čuti potrebe po alkoholu, odkar je našel in se naučil drugače sproščati nemir, kadar se ga še poloti. Najraje kolesari, hodi s psom in Nado na dolge sprehode, bere knjige in dela v hiši in okoli nje. Pravi, da ga gibanje in dihanje svežega zraka neverjetno umirita in napolnita z mirom. Najpomembnejše pa je, poudari, da se je naučil komunicirati o tem, kar premleva in občuti znotraj sebe, s sogovornikom, ki ga zna slišati.

Da sem v domu, kjer je človek tak, kot je, sprejet in dobrodošel, ni dvoma. Čeprav se pogovarjamo o resnično pretresljivih osebnih zgodbah, je veliko smeha in spodbujanja, kar naredi že tako lep dom še lepši in še bolj topel.

Smrt in začetek novega življenja

Zadnja Petrova turneja se je končala zelo žalostno. Prijateljici, s katero sta popivala, so odpovedala jetra, sledila je smrt. Petra je izguba streznila in tako se je odločil, da si poišče pomoč. Osebni zdravnici je zaupal svojo zgodbo, ta pa ga je opogumila in napotila v Vojnik v program, ki je namenjen premagovanju zasvojenosti in izobraževanju, kako spremeniti in živeti bolj zdravo in srečnejše življenje. Peter ima na tisti čas lepe spomine in pravi, da bi brez tega težko začel na novo. Tam je bil prvič pohvaljen in cenjen zaradi vestno opravljenega dela, počasi je začel razumevati mehanizme v sebi, ki so ga gnali v popivanje, in se naučil, kako jih lahko sprosti na drugačne načine. Z neverjetno vztrajnostjo se je korak za korakom osvobodil ovir, ki so mu stale na poti v lepše življenje, in po vrnitvi domov se je pridružil lokalnemu društvu, kjer se je srečeval s svojo podporno skupino, srečal pa je tudi bodočo ženo Nado.

Poroka, spoštovanje in sprejemanje

Nada se izjemno rada izobražuje in spremlja svetovne in domače politične, kulturne in družbene dogodke, zato se je rada udeleževala različnih delavnic in izobraževanj, ki so jih pripravljali v društvu. Nekega dne se je Peter ponudil, da ji pomaga odpeljati drva. Po spravilu drv ji je pomagal še pri obijanju sobe z opažem, vmes pa sta ugotovila, da se imata skupaj izjemno lepo in pred dobrim letom sta se odločila, da se poročita. Na vprašanje, kaj se jima zdi pomembno v zakonu, povesta, da spoštovanje in sprejemanje. Nada v smehu pove, da ima navado včasih zvečer na glas premlevati vse sorte reči in da se ji zdi hecno, ker Peter leži ves čas buden poleg nje in ne reče nič. Peter pa z nasmehom skomigne z rameni in pove, da imata vsak svoje finte in da je tiho zato, ker posluša in razmišlja o stvareh, ki jih Nada pripoveduje. »Res je neverjetno,« pravi. »Včasih govori o stvareh, ki se jih jaz ne bi nikdar spomnil. In dobro je, da vse to spravi ven iz sebe.«

Nada

Tudi Nadi že od samega začetka v življenju ni bilo postlano z rožicami. Čeprav je odraščala v razmerah, v kakršnih bi danes socialni delavci upravičeno odvzeli otroka, je bila pridna in uspešna v šoli, zato se ji je uspelo vpisati na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, na obramboslovje. Na študentska leta jo vežejo prekrasni spomini, saj je, daleč od domačih razmer, spoznala nove ljudi in odlično opravljala svoje obveznosti. Zaradi inteligentnosti in topline je bila med kandidati za razpisano delovno mesto učiteljice na srednji šoli izbrana prav ona, vendar jo je pred diplomo in med razcvetom drugačnega življenja nenadoma ustavila huda bolezen – shizofrenija, ki je začela krojiti njeno nadaljnjo pot.

Življenje med svetovi

»Na začetku kar nekaj časa nisem vedela, kaj je narobe,« pove, »med delom in intenzivnimi pripravami na izpite sem zaslišala v glavi glas, ki mi je pravil, naj odpotujem v južne kraje, izgubila sem ves apetit in bila sem v tako evforičnem stanju, da sploh nisem mogla spati.« Po nekem času pa se je evforija prelevila v hudo stisko in tako je bila Nada po zdravniškem posredovanju napotena v Psihiatrično kliniko v Ljubljani. Začetki so bili grozni, saj so poleg vsega drugega paciente zdravili tudi z električnimi šoki. Med smehom pove, da je ravno oni dan brala, da so pred časom dokazali, da dejansko pomagajo pri določenih težavah. Ampak preživela je tudi to in po nekem času in pravih zdravilih se ji je stanje stabiliziralo. Danes prejema majhen odmerek zdravil, ki ji pomagajo, da ohranja svoje zdravje stabilno, in vmes se je celo pripravljala na to, da bi diplomirala. Žal pa ji zaradi zdravstvenih preglavic in prehoda na bolonjski sistem na fakultetah v tem času ne bo uspelo končati študija.

Spet doma

Po odpustu iz bolnišnice se je morala vrniti domov. Čeprav je bil oče že pokojni in doma ni bilo posebnega razumevanja za njeno življenjsko usodo, Nada ni bila več majhna deklica in se je sama in s pomočjo nekaj dobrih ljudi začela postavljati na noge. Pravi, da je v letih popolnoma izgubila vso radost in smisel življenja in da pred sabo ni videla čisto nič. »Prihodnost je bila, kot da sploh ne bi obstajala,« pove. Bila je brez službe, brez prihodkov, brez želje, da se njeno življenje jutri sploh nadaljuje. Zdravniki so napisali, da je topla oseba z defekti na področju volje in s strahom, da so vsi ljudje slabi. Neka zdravnica pa ji je povedala, da je vse to že mogoče res, da pa nič ni zacementirano in da lahko vse spremeni. In res se je, a do tja je bila še dolga pot, posejana z ljudmi, ki so se na ta ali oni način želeli okoristiti s stanjem tako Nade kot Petra. Pomagalo pa jih je bolj malo.

Dobra soseda

V tistem času še niso imeli takšnih tablet kot danes, zato je bilo mnogo več stranskih učinkov. Nada pravi, da se je zelo zredila, da se ni upala med ljudi in da je bila in se premikala kor robot. »Kadar so se razmere doma poslabšale, se je tudi meni poslabšalo zdravje.« Vendar pa ni imela kam iti, zato je ostajala doma, veliko brala in pisala. Poskušala se je znajti med običajnimi življenjskimi izzivi, svojo boleznijo in domačimi razmerami. K sreči ji je na pomoč priskočila soseda, ki se je pred kratkim priselila v njihove konce in jo je z manjšimi opravki zaposlila, spravila iz hiše in ji pomagala, da je počasi uredila svoje življenje od osnov naprej. Soseda, ki me je tudi peljala k Nadi in Petru na obisk, pove, da je Nada krasna ženska, izredno inteligentna in pozitivna, a da je imela res težko življenje. Nada pa pove za sosedo, da ji je bila prijateljica, mama in še kaj, kar je potrebovala, in na glas razmišljata, ali sta onidve skovali dva stavka, ki si jih je Nada spet in spet ponavljala, dokler ni končno zagledala in doživela življenja v drugačni luči kot doslej. »Moja bodočnost je lepa. Sem zdrava, srečna in večna,« se smeji Nada in doda, da je kmalu zamenjala mojo bodočnost v našo, saj si želi, da bi to veljalo za vse ljudi.

Na svoji zemlji

Danes Peter in Nada, preizkušnjam navkljub ali pa ravno zaradi njih, živita življenje, ki bi jima ga marsikdo zavidal. V prečudoviti naravi, v ravno prav veliki hišici, obdani z vrtom in sadovnjaki in z veličastnim razgledom, živita večinoma v slogi s psom in mačko in knjigami. Tudi domov na obisk se še odpravita, a še raje ohranjata svoj mir. Oba povesta, da do domačih nimata zamer. Nada pove, da ima rada svojo mamo, a da jima ne uspe prav dolgo ohraniti prijaznega odnosa. Morda se tudi zato toliko bolj zavedata in ga ohranjata med sabo in z vsemi, s katerimi ga lahko. Peter prikima in doda, da je od nekdaj sanjaril, da bo nekoč z ženo na balkonu s čudovitim razgledom in da so se mu uresničile vse sanje, ki jih je imel. Ob odhodu pa mi Nada potisne v roko okrasni lonček, v katerem raste roža, ki se ji reče po angleško »Money maker« in naj bi privabljala obilje. »Tega ni nikoli preveč,« se zasmeji, Peter pa že maha v pozdrav, ko jo s kužkom mahata po idilični vaški cesti na večerni sprehod. Muc Srečko se podrsava ob rob hiše in s hvaležnostjo, najlepšimi željami in močnejšo vero, da se da, razen smrti, premagati vse, se odpeljem v dolino.

Besedilo: Maja Grilc

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije