V Siriji je tudi danes vojno čutiti na vsakem koraku. Sirci si kot vsi prebivalci našega planeta želijo predvsem in samo miru!
»Dve starejši prijateljici sta živeli v nekoč uglednem delu Damaska, ki je zdaj le nekoliko oddaljen od bojne črte uporniških skupin. Obe sta bili vdovi, navadili sta se tudi na poke raket. Starejša gospa je bila muslimanka, njena mlajša soseda pa rimokatoličanka. Njuno prijateljstvo ni nenavadno za Damask, odprto mesto, kjer ob mošeji stoji katoliška cerkev,« nam pove Majda Naji, doktorica pedagoških znanosti, ki je tesno povezana s Sirijo že vrsto let. V Ljubljani je v študentskih letih spoznala študenta Palestinca iz Damaska, ki je pozneje postal tudi njen mož. Čeprav v Siriji ni nikoli živela, jo obiskuje vsaj enkrat na leto, med vojno celo dvakrat.
Od prvega do zadnjega obiska
Ob prvem obisku Damaska se Majda Naji spominja predvsem neznosne vročine. »Zaradi podnebnih sprememb zdaj razlik v temperaturi skorajda ni več, še več, zime v Siriji so včasih celo ostrejše,« razloži. »Sicer pa je bil Damask pred vojno mesto, ki ni nikoli spalo, in v takšnem okolju Evropejki zares ni bilo dolgčas,« je povedala. Sirijo je Majda skupaj s svojim možem nazadnje obiskala oktobra 2017. »Obisk je bil stresen, ker so uporniške skupine raketirale Damask in zaradi povračilnih ukrepov vladne vojske,« pove.
A Majda pravi, da denimo ob prestopu libanonsko-sirske meje ni nikoli občutila strahu, prej mirnost, vdanost v usodo. »Avtocesta od libanonsko-sirske meje do Damaska je dolga le okoli 80 kilometrov, toda zaradi betonskih pregrad in temeljitih kontrol avtomobilov lahko vožnja traja tudi do pet ur in več. Pred našim zadnjim prihodom je bilo na avtocesti nekaj eksplozij avtomobilov bomb, zato so kontrole vladne vojske še bolj stroge. Kar je z vidika varnosti potnikov seveda dobro,« meni. Damaščani pa so si po Majdinih besedah med vojno pridobili neverjetno izostren občutek za nevarne predele mesta. »Najbolj izpostavljen je katoliški del Damaska, kjer vse dohode zapirajo težki betonski bloki in vladna vojska strogo nadzoruje ves promet. Sprehod po nekoč živahnem mestnem središču, polnem trgovin in prijetnih kavarn, je zdaj poln napetosti. Zlasti v bližini vladne TV, ki je bila večkrat tarča raketnih obstreljevanj.« Kot dokaz, da se ljudje marsičesa navadijo – tudi vojne –, je Majda Naji omenila dogodek, ki mu je bila priča. »Med raketnim napadom sem videla moška, ki sta se pred sosednjo stolpnico prepirala zaradi parkirnega prostora. Šviganje raket nad njuno stolpnico ju ni niti najmanj zmotilo.« In še: »V času najhujšega obstreljevanja Alepa sem v hotelu videla nogometaše iz tega mesta, ki so prišli odigrat tekmo z moštvom iz Damaska.«
Potovanje
Potovanje iz Evrope se za Majdo navadno začne s poletom do Bejruta, glavnega mesta Libanona, in potem po kopnem do Damaska. Prvi korak za državljane Slovenije pa je sirska ambasada na Dunaju, ki je ena najbolj zastraženih zgradb v avstrijski prestolnici, pove Majda. »Temu sledi dolgo čakanje na vizum, čeprav kandidatov za legalni prestop sirske meje ni veliko, bolje rečeno, jih skorajda ni. Vse neposredne letalske povezave z Evropo so prekinjene, čeprav na mednarodnem letališču v Damasku, ki je bilo dalj časa popolnoma zaprto, spet pristajajo letala nacionalne družbe SyrianAir, ki letijo v zalivske države, kot so Dubaj, Abu Dabi, Katar. Linije so vedno zasedene, kajti v teh državah živi veliko sirskih migrantov, ki kljub tveganju radi obiskujejo svojo domovino,« pripoveduje.
Begunstvo
Z begunstvom se je Majda seznanila, ko je spoznala svojega moža, ki je v Sirijo skupaj z družino prišel iz Palestine. »Libanon, dežela s petimi milijoni prebivalcev zdaj gosti okoli dva milijona sirskih beguncev. Razmere v begunskih taboriščih so zelo težke in tragične. Veliko je prostitucije, družinskega nasilja, zlorabljanja otrok in drugih vrst kriminala,« našteva Majda. Vse to pa je bil razlog, da se je povezala z Libanonsko internacionalno univerzo (LIU), ki izvaja programe pomoči za ranljive skupine beguncev, to pa so predvsem otroci, starostniki in ženske. »Sirski učitelji begunci, ki jih izobražujejo na LIU, obiskujejo begunska taborišča, izobražujejo sirske begunske otroke in jim tako pomagajo pri vključevanju v libanonsko družbo. V Sloveniji je mojim prizadevanjem za pomoč pri izobraževanju beguncev prisluhnila EU-poslanka mag. Tanja Fajon, ki je osebno obiskala begunska taborišča v Libanonu in se seznanila s tamkajšnjimi razmerami. Pripravljam se tudi na izdajo knjige Zgodbe iz Sirije, v kateri bom predstavila pretresljive usode beguncev iz Sirije,« je povedala Majda Naji.
Drugačna slika
Majda Naji velikokrat poudari, da se njena podoba Sirije razlikuje od »splošne podobe«, ki jo ima o življenju na vojnem območju povprečen Evropejec. »Damaščani se vsak dan krčevito borijo za preživetje in poskušajo, kolikor je le mogoče, odmisliti vojno. Ob svojem zadnjem obisku oktobra letos sem dobila občutek, da se razmere urejajo na bolje. Na damaščanskih ulicah je videti nove in drage modele vozil najbolj znanih avtomobilskih proizvajalcev. Trgovine so dobro založene, tudi s prestižnimi modnimi znamkami, bankomati znova delujejo, vendar samo za sirsko nacionalno valuto, lire. Tudi restavracije so polne in težko boste našli prosto mesto. Sprehodi po zelenih in lepo urejenih damaščanskih parkih so pravo doživetje. Sedaj so spet polni obiskovalcev, predvsem vojakov, ki posedajo s svojimi izbrankami in sanjajo o časih, ko bo v mestu zavladal mir in se bodo lahko vrnili domov,« opisuje Majda Damask.
Damaščanke v času vojne
Življenje žensk v Damasku je v vojnih razmerah zares naporno in polno zapletov, nam pove Majda. »V času, ko imajo gospodinjstva elektriko, to pa je v povprečju tri do pet ur na dan, morajo vklopiti vse gospodinjske stroje ali prositi sosede za pomoč, če so v službi,« opiše. »Zdaj je večina žensk, tudi mladih deklet, v Damasku pokritih,« pove Majda. In nadaljuje, da je eden izmed odgovorov tudi ta, da se v težkih časih ljudje vračajo k veri. »Popolnoma pokritih žensk pa v Damasku ni veliko. Predvsem mlajše, ki si pokrivajo samo lase, so rute in šale spremenile v modni dodatek, ki je barvno usklajen z drugo garderobo in ličili. Mlada dekleta se oblačijo v modne ozke hlače, ki se lepo podajo njihovim večinoma vitkim postavam,« opisuje Majda.
A zgodbe sirskih žena v vojni so tudi krute in pretresljive. Majda nam pove zgodbo mlade Maryam, vdove s tremi majhnimi otroki. »Z možem in otroki so živeli v predmestju Damaska in se kot številni Sirci prebijali skozi stiske in tegobe, ki jih prinaša vojna. Osebnega avtomobila niso imeli, mož se je vozil v službo na majhnem mopedu. Nič hudega sluteč se je pred letom dni ustavil na eni izmed cestnih barikad. Vojaki so pregledali njegov moped in v prtljažniku odkrili neaktivirano bombo! Nobena prepričevanja, da za bombo ni vedel in da je nedolžen, niso pomagala. Vladna vojska ga je aretirala in nesrečna Maryam je čez mesec dni dobila obvestilo, da je mož umrl v zaporu. Zdaj se preživlja kot gospodinjska pomočnica,« sklene pripoved, ki jo je napisalo življenje v obdobju vojne.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv Majde Naji
