Sabina Košmrl (Srčni učitelj): »Gre za družbo kot celoto. Srčno družbo.«

O tem, a včasih ni preprosto biti dober učitelj, pa tudi o tem, kako tudi najboljši učitelji postanejo frustrirani ali kako je navkljub spremenjenim odnosom med učitelji in učenci v zadnjih desetletjih še kako mogoče imeti pravo avtoriteto, je v svoji novi knjigi Srčni učitelj med drugim pisala profesorica biologije in filozofije, avtorica štirih in soavtorica dveh knjige ter mama treh otrok, Sabina Košmrl.

Kot profesorica in mama dveh šoloobveznih hčera je imela Sabina Košmrl obilo priložnosti, da si je od blizu ogledala naš šolski sistem in dodobra razmislila o izzivih (in ciljih), s katerimi se po eni strani srečujejo učitelji, na drugi pa starši in otroci.

»Imela sem obilo priložnosti za menjavo delovnega okolja, poučevala različno stare otroke, učila v razredu tako klasičen pouk kot strokovne module, pomagala otrokom s posebnimi potrebami,« o svojih izkušnjah v knjigi še piše avtorica, ki se je iz opazovanja sistema, otrok, sodelavcev, vodstva in različnih institucij veliko tega naučila. Ker je zaradi sledenja projektom imela priložnost sodelovati z nevladnimi organizacijami in ministrstvi ter pokukala onkraj naših meja, v izobraževalne sisteme drugih držav, je nazadnje prišla do nadvse zanimivih ugotovitev o tem, kje ta trenutek smo in kam bi si morali želeti priti.

Vizija prebujenega sveta

Pri izoblikovanju vizije boljšega, predvsem pa bolj srčnega sistema izobraževanja so Sabino Košmrl usmerjale tudi študije, ki ena za drugo dokazujejo, kako poguben je lahko strah za človekovo kreativnost in kako zaviralno vpliva občutek nesprejetosti na otrokovo ustvarjalnost, višje kognitivne funkcije ter sposobnosti analize, sinteze in sklepanja.

»Študije nedvoumno tudi dokazujejo, da je za ustvarjalnost uničujoče tekmovanje. Šolsko okolje je še vedno izredno stresno, vzbuja strah, učenci pa so podvrženi nenehnemu primerjanju, razvrščanju, označevanju …, torej tekmovanju. Črno na belem je zapisano, da preizkusi znanja velikokrat sploh ne dokazujejo dejanskega znanja. Za kvaliteten razvoj otroku ne bi smela biti najvišja vrednota dobra ocena, ampak naj bi potrditev iskal znotraj sebe. Kako se počutim? Lahko sledim pouku? Razumem razlago? Znam sodelovati in odgovoriti na vprašanja? Se počutim kot del skupine in lahko delam?« je jasna profesorica, ki brez vsakršnih zadržkov zavrne vrednote, ki na piedestal postavljajo zgolj zunanje dosežke. Izobraževalni sistem, ki sledi takšnim vrednotam, ustvarja namreč zgolj idealnega potrošnika, pa tudi odtujene in notranje nestabilne odrasle.«

Sabinino knjigo gre tudi zato brati kot svojevrstno budnico k temeljitemu razmisleku o tem, kakšno izobraževanje si želimo za naše otroke, na dolgi rok pa tudi družbo v celoti. Tudi zato avtoričina knjiga ne govori le o učiteljih in izobraževanju, temveč tudi o daljnosežnih vplivih, ki jih imajo leta šolanja na naše celotno življenje, kvaliteta življenja posameznika pa je za družbo pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled: »... naša življenja se prepletajo v mrežo, v kateri vsi vplivamo drug na drugega. Če nas obkrožajo nesrečni ljudje, imamo malo možnosti za radostno življenje, pa naj bomo revni ali bogati. In če je država polna nesrečnih ljudi, tudi država kot celota ne more funkcionirati dobro.«

A če bi se z napisanim marsikdo izmed nas zlahka strinjal, pa si jih le malo upa predstavljati ’prebujen svet’, v katerem bi stavba z napisom ’ŠOLA’ ne povzročila občutka cmoka v želodcu. V nas je veliko preveč živa izkušnja tiste stavbe ’ocen, domačih nalog, grajanj, pritiskov in prisilnega sedenja’.

A če si večina izmed nas težko predstavlja šolo, za katero upamo, da bi morda lahko obstajal enkrat v prihodnosti, pa je povsem drugače s Sabino Košmrl. Avtorica namreč že v enem od prvih poglavij pogumno zapiše nje čudovito vizijo: »... učitelji tukaj niso le visoko izobraženi, so tudi izrazito sočutni, potrpežljivi in notranje stabilni. V razred ne vstopajo s predsodki in nerazrešenimi težavami. So mojstri koncentracije. Ponašajo se z izredno intuitivnostjo. Kako je to možno? ’Opravljamo posebno poslanstvo – vzgajanje nove generacije,’ nam na neizgovorjeno vprašanje kar sam odgovori starejši učitelj Rado: ’Tu smo z otroki in za otroke. Samo z zgledom jih lahko naučimo, kako postati srečen človek, pri čemer se zavedaš svojega vpliva na soljudi.’«

V svoji viziji srčne šole v prebujeni deželi gre Sabina Košmrl še dlje.

»Ti učitelji se zavedajo, da jih nične ni prisilil v izbiro poklica in da jih nihče ne sili, naj tu ostanejo, če si tega ne želijo, zato se ne počutijo ujete ali kot žrtve. V razredni skupnosti sijejo, motivirajo, predavajo z žarom in pritegnejo k poslušanju.«

Pa otroci?

»Ker mladi niso obremenjeni s kritiko, sodbami in črnimi napovedmi, so sproščeni in umirjeni. Poslušajo, ker jih zanima. Srkajo učiteljeve besede, ker ga spoštujejo in ker jim vsako uro dokazuje, da je strokovnjak na svojem področju. Celostno je učitelj urejen, zadovoljen, kompetenten in radosten – je slika uspešnosti, kar pri učencih vzbuja zaupanje in mu zato želijo slediti. Učitelj se v vsakem trenutku zaveda, da je ohranjanje vzdušja v razredu na visoki ravni njegova naloga, njegov cilj pa je, da učenci odhajajo od njega zadovoljni, samozavestni in bogatejši z znanjem.«

Avtorica knjige Srčni učitelj se iz zgornjih vrstic lahko morda zazdi kot sanjač, a vam lahko zagotovimo, da v viziji srčne šole sredi prebujene družbe še zdaleč ni osamljena.

Več o tem, kako zelo je avtorica v resnici tudi prizemljena, se bodo bralci in bralke, ki bodo knjigi dali priložnost, lahko prepričali že v naslednjih poglavjih, v katerih do zadnjih neprijetnih podrobnosti razkrije trenutno realno (in nadvse) klavrno stanje.

V knjigi Srčni učitelj boste tako lahko brali o številnih mitih v vzgoji in izobraževanju, ki otežujejo srčno evolucijo aktualnega sistema izobraževanja. Avtorica tako med drugim naslovi mite o učiteljevi avtoriteti, nuji poslušnosti, ubogljivosti in kaznovanju učencev, o normalnosti, nadarjenostih in posebnih potrebah učencev, pa tudi o tem, da izobrazba temelji na pomnenju in ponavljanju, ter nenazadnje o tem, da so odrasli tisti, ki naj bi otrokom vbili prepričanja o tem ’kaj je prav in kaj narobe’.

Priporočamo v branje!

Srčni učitelj – Sabina Košmrl

Knjigo Srčni učitelj, ki je izšla pri založbi 5KA, je v branje z naslednjimi besedami priporočila tudi poslanka v Evropskem parlamentu, Tanja Fajon: »V deželi, ki jo v knjigi gradi Sabina Košmrl, ima vsakdo svoj čas in svoj tempo, vsakdo ima svojo priložnost. Predvsem pa ima vsakdo razumevanje za drugega. Realnost žal ni taka. A sama verjamem, da se učinek vsakega, še tako majhnega dejanja nekje pozna. Zato sem prepričana, da lahko vsak, ki se za to trudi, povzroči, da bomo na koncu kot družba vsaj korak bližje k tej deželi, kjer bo šola po meri otrok ponujala zavetje, v katerem bodo učitelji, učenci in njihovi starši bolj zadovoljni, mirni, uspešni in srečni. Pot do srčne dežele odkrijte v knjigi, V resnici ni tako zelo strma!«

Glede na to, da se te dni nezadržno bliža konec šole, pa gre izid knjige Srčni učitelj pozdraviti tudi v tej luči. Namreč, starši, ki si ravno te dni spet belijo lase z vprašanjem, ali bi se ob koncu šole s kakšno pozornostjo poklonili otrokovemu najljubšemu učitelju, polagamo na srce, da je lahko tudi knjiga čudovito darilo, dotična pa bi lahko bila še posebno sporočilna:

• namreč, tudi najbolj srčni učitelji včasih potrebujejo spodbudo, da so na pravi poti in da na njej nikakor niso osamljeni.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol