Novo šolsko leto in strah med učitelji

5. 9. 2017 | Vir: Jana
Deli
Novo šolsko leto in strah med učitelji (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Nezadržno se bliža novo šolsko leto, z njim pa poleg vznemirljivega pričakovanja bodočih prvošolcev tudi vračanje drugih učencev, učiteljev in staršev v desetmesečni ritem življenja in dela družin in osnovne šole, ki jo obiskujejo. Nekateri učenci in straši se tega veselijo, drugi malo manj. Kaj pa je z učitelji?

Največkrat so njihova pričakovanja odvisna od tega, kakšne učence (in starše) bodo srečevali v svojih oddelkih. Oddelki so na novo oblikovani, učenci stopajo stopničko, razred višje. Na razredni stopnji – torej tam v prvi triadi – imajo na nekaterih osnovnih šolah prakso, da razredničarke 'napredujejo' z učenci v višji razred. Drugje pač ne. Če razredničarka in učenci niso vzpostavili pristnega odnosa, če škriplje na relaciji straši-razredničarka, je takšno sobivanje slabo. Mučijo se eni in drugi. Z zamenjavo učitelja učenci (in starši) spoznajo različne pedagoške načine dela, brusijo se v odnosih, spoznavajo, da se učitelji, tako kot vsi drugi ljudje, med seboj razlikujejo. In da je takšno pač življenje. Tudi to je del vzgoje. Nekaterim je bližje tak tip učitelja, drugim pa drugačen.

Dogaja pa se, da glasnejša, morda vplivnejša skupina staršev 'izbira' želenega učitelja, kdo bo naslednje šolsko leto razrednik njihovih otrok, tudi s pritiski na vodstvo šole, ki formalno razdeljuje delovne naloge in obveznosti učiteljem. Če takšni glasni starši tega ne dosežejo, ima 'nezaželen' učitelj v razredu vse leto težavo, saj ni sprejet. Med starši. Otrok ne sprašuje nihče, saj je to projekcija starejših. Antipatija pa se nato prenaša na otroke in začaran krog nerazumevanja in vrtiljak nezdravih odnosov se začne vrteti. Dokler ...

Dokler učitelj staršem vendarle ne 'dokaže', da je sposoben korektno odreagirati v določenih situacijah oziroma tako, kot to pričakujejo starši.

Druga pot je, da je hudičevo neomajen. Kar je za učitelje težko, saj morajo ob svoji stroki zadovoljiti še gručo deležnikov v procesu izobraževanja, njihove želje in pričakovanja, ti pa s pedagogiko in stroko samo velikokrat nimajo nobene zveze; le da je 'našemu' otroku dobro in ugodeno ...

Strah med učitelji

In to je eden temeljnih razlogov za nemirne noči nekaterih učiteljic in učiteljev pred začetkom novega šolskega leta. Ta se stopnjuje z zavedanjem učitelja, razrednika, ki ima (ali kani dobiti) v oddelek, ki ga (bo) vodi(l), težavnega učenca. Tak­šnega, ki ruši delo oddelka, ki spodkopava avtoriteto učitelja, ki negira šolska in oddelčna pravila in dogovor. In izziva ter kar sam postavlja meje še dopustnega in sprejemljivega, hkrati pa ima nekritično podporo v svojih starših. Takšni roditelji največkrat vidijo težavo na drugi strani: v učitelju in v šoli kot instituciji, samoevalvacija in samokritičnost sta jim tuji.

Paradoksalno, takšni starši velikokrat zahtevajo od šole večjo stop­njo 'reda in trde roke'. Kakšen je v praksi tak učenec, kakšna so njegova dejanja, ki odstopajo in motijo delo razredne skupnosti? Najbolj vpadljivo je glasno komentiranje, prekinjanje pouka z neumestnimi pripombami, neupoštevanjem učiteljevih navodil, motenje sošolcev. Ko tak mrkogledi učenec v sedmem razredu uperi na učitelja prst kot cev namišljene pištole, pa je šale konec. Malo je znanega in javno objavljenega o nasilju učencev nad učitelji, le tu in tam v javnost kapne kakšen šokanten posnetek podivjanih dijakov.

To je le vrh ledene gore, stvari se dnevno zapletajo že v osnovni šoli. Te jih rešujejo na različne načine. Družine takšnih učencev imajo največkrat določene težave, a jih pred sosedi in družbo skrivajo, agresivna komunikacija in zaverovanost v svoj prav so imperativ njihovega delovanja. Svet (učitelja, šolo, druge, družbo ...) vidijo kot zarotniške skupine, ki napada njih, njihovo družino in otroka. Niso se pripravljeni sposobni prilagajati pričakovanjem in normam skupnosti, temveč pričakujejo prilagajanje drugih njim in njihovim vrednotam. Ali pa so individualni sebičneži. Praviloma so v šoli med glasnejšimi in vedno mora obveljati njihova beseda. Tako kot ima, v njihovih očeh, nekritično vedno prav njihov otrok. In tu nastane problem.

Učitelj čestokrat nima dovolj strokovnih in zakonskih orodij, podpore, pa tudi znanja in moralne avtoritete, da bi ustavil takšne starše in nato še njihovega otroka. Nekateri pa tega niti ne želijo, saj se ne želijo izpostavljati. Kot je pred kratkim rekel eden izmed staršev: »Mi vas plačujemo, da učite. Učite, nas pa pustite pri miru!«

Res, a vzgoja mlade osebnosti je kompleksen proces, ki se začne z odgovornim vedenjem staršev in sodelovanjem vseh deležnikov v pedagoškem procesu. Kaj pa naredi učitelj, ko trči ob takšnega učenca in starše? Poišče pomoč in nasvet med kolegi, stopi do vodstva šole, je aktiven in išče rešitve, potarna ali pa se zavije v molk in potrpi. V nasprotnem primeru tvega šolsko inšpekcijo, saj je to zadnja linija obrambe nezadovoljnih staršev, ta pa se pilatovsko skoraj vedno in v vseh primerih postavi na njihovo stran.

Tudi če je prijava anonimna. In venček neumnosti je sklenjen; namesto da bi država prek svojih institucij poskrbela za spoštovanje družbenih norm staršev ter izobraževanje in vzgojo učencev v vzorne državljane, z različnimi ukrepi in politiko pritiska velikokrat kaznuje tiste, ki opozarjajo na nekaj, kar ni v skladu z družbenimi, etičnimi in splošno veljavnimi civilizacijskimi normami in pravili. 

Besedilo: Srečko Vesel

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju