Revmatične bolezni ne izbirajo ne spola ne starosti

Revmatične bolezni ne izbirajo ne spola ne starosti (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
2. 3. 2018

Revmatičnih bolezni je več kot sto, toda hitro revmatološko obravnavo potrebujejo predvsem bolniki z vnetnimi revmatičnimi boleznimi. Teh je v Sloveniji okoli 50 tisoč.

Zdravljenje vnetnih revmatičnih bolezni je v zadnjih desetletjih doživelo nesluten napredek, ki omogoča kakovostno in aktivno življenje s kronično boleznijo. Za bolnike z vnetnimi revmatičnimi boleznimi, najpogostejše so na primer revmatoidni artritisi, je zelo pomembno, da čim prej pridejo do revmatološke obravnave, dobijo diagnozo in začnejo zdravljenje. Vendar vsaka bolečina, četudi huda, ni nujno znamenje vnetnega revmatizma in jo lahko povsem ustrezno obravnavajo tudi družinski in drugi zdravniki.

Vnetna revma ne izbira spola in starosti

Ker revmatologov, kot je znano, pri nas izrazito primanjkuje – na število prebivalcev jih imamo za 40 odstotkov manj od evropskega povprečja –, je pomembno poznati simptome vnetnih revmatičnih bolezni, poudarja revmatologinja dr. Katja Perdan Pirkmajer, dr. med., s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. »Dejstvo je, da revmatične bolezni poleg gibal lahko prizadenejo celo telo in pri tem ne izbirajo ne spola ne starosti. Pri skoraj vseh revmatičnih boleznih se na neki točki pojavi bolečina. Ko se pojavi npr. bolečina v sklepih pri starejšem človeku, je zelo velika verjetnost, da je ta posledica nevnetne revmatične bolezni, kot je osteoartroza. Kadar pa govorimo o vnetnih revmatičnih boleznih, potrebujemo podatke, ali je bolečina hujša v mirovanju kot npr. v gibanju; je najhujša v jutranjih urah in se ji pridružuje tudi jutranja okorelost, ki traja več kot eno uro; ali ob tem otekajo sklepi in podobno. Pomembni so tudi dodatni podatki o morebitnih kožnih izpuščajih, razjedah po sluznici, o splošnih simptomih, kot je povišana telesna temperatura, slabši apetit, hujšanje in podobno. Včasih se vnetna revmatična bolezen začne s pobledevanjem prstov na mrazu, drugič spet z vnetjem žilnice. Klinična slika je zelo pestra. Res pravo nujno stanje v revmatologiji je npr. gigantocelični arteritis (vnetje velikih žil), ki praviloma prizadene starejše od 50 let. Bolniki imajo lahko hud glavobol, motnje vida ali bolečine pri žvečenju ter povišane vnetne parametre.«

Starostne spremembe ali vnetna revma?

Med nami verjetno ni nikogar, ki ga kdaj ne boli hrbet. Kako prepoznati, ali gre za povsem običajen, čeprav demoniziran proces staranja ali spondiloartritis? »Bolečina v hrbtu je lahko posledica nepravilnih gibov, slabe telesne drže, nepravilnih položajev na delovnem mestu, telesne nedejavnosti in ob tem šibkosti obhrbteničnih in trebušnih mišic in podobno. Z revmatološkega stališča pa je zelo pomembna prepoznava tako imenovane vnetne bolečine v hrbtu. O njej govorimo, ko se pri mlajših od 40 let bolečina pojavlja neprenehoma več kot tri mesece, nastane postopoma, se izboljša v gibanju in je mirovanje ne olajša. Prisotna je ponoči in se ob vstajanju izboljša, zato takšni bolniki pogosto ponoči vstajajo. Med boleznimi, kjer jo srečamo, so spondiloartritisi, med njimi je najpogostejši ankilozirajoči spondilitis. Vnetje hrbtenice se lahko pojavi tudi na primer pri ljudeh, ki imajo luskavico,« pojasnjuje dr. Perdan Pirkmajerjeva.

Zdravljenje vnetnih revmatičnih bolezni je v zadnjih desetletjih doživelo nesluten napredek, ki omogoča kakovostno in aktivno življenje s kronično boleznijo. Za bolnike z vnetnimi revmatičnimi boleznimi, najpogostejše so na primer revmatoidni artritisi, je zelo pomembno, da čim prej pridejo do revmatološke obravnave, dobijo diagnozo in začnejo zdravljenje. Vendar vsaka bolečina, četudi huda, ni nujno znamenje vnetnega revmatizma in jo lahko povsem ustrezno obravnavajo tudi družinski in drugi zdravniki.  Vnetna revma ne izbira spola  in starosti Ker revmatologov, kot je znano, pri nas izrazito primanjkuje – na število prebivalcev jih imamo za 40 odstotkov manj od evropskega povprečja –, je pomembno poznati simptome vnetnih revmatičnih bolezni, poudarja revmatologinja dr. Katja Perdan Pirkmajer, dr. med., s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. »Dejstvo je, da revmatične bolezni poleg gibal lahko prizadenejo celo telo in pri tem ne izbirajo ne spola ne starosti. Pri skoraj vseh revmatičnih boleznih se na neki točki pojavi bolečina. Ko se pojavi npr. bolečina v sklepih pri starejšem človeku, je zelo velika verjetnost, da je ta posledica nevnetne revmatične bolezni, kot je osteoartroza. Kadar pa govorimo o vnetnih revmatičnih boleznih, potrebujemo podatke, ali je bolečina hujša v mirovanju kot npr. v gibanju; je najhujša v jutranjih urah in se ji pridružuje tudi jutranja okorelost, ki traja več kot eno uro; ali ob tem otekajo sklepi in podobno. Pomembni so tudi dodatni podatki o morebitnih kožnih izpuščajih, razjedah po sluznici, o splošnih simptomih, kot je povišana telesna temperatura, slabši apetit, hujšanje in podobno. Včasih se vnetna revmatična bolezen začne s pobledevanjem prstov na mrazu, drugič spet z vnetjem žilnice. Klinična slika je zelo pestra. Res pravo nujno stanje v revmatologiji je npr. gigantocelični arteritis (vnetje velikih žil), ki praviloma prizadene starejše od 50 let. Bolniki imajo lahko hud glavobol, motnje vida ali bolečine pri žvečenju ter povišane vnetne parametre.« Starostne spremembe ali  vnetna revma?  Med nami verjetno ni nikogar, ki ga kdaj ne boli hrbet. Kako prepoznati, ali gre za povsem običajen, čeprav demoniziran proces staranja ali spondiloartritis? »Bolečina v hrbtu je lahko posledica nepravilnih gibov, slabe telesne drže, nepravilnih položajev na delovnem mestu, telesne nedejavnosti in ob tem šibkosti obhrbteničnih in trebušnih mišic in podobno. Z revmatološkega stališča pa je zelo pomembna prepoznava tako imenovane vnetne bolečine v hrbtu. O njej govorimo, ko se pri mlajših od 40 let bolečina pojavlja neprenehoma več kot tri mesece, nastane postopoma, se izboljša v gibanju in je mirovanje ne olajša. Prisotna je ponoči in se ob vstajanju izboljša, zato takšni bolniki pogosto ponoči vstajajo. Med boleznimi, kjer jo srečamo, so spondiloartritisi, med njimi je najpogostejši ankilozirajoči spondilitis. Vnetje hrbtenice se lahko pojavi tudi na primer pri ljudeh, ki imajo luskavico,« pojasnjuje dr. Perdan Pirkmajerjeva.  Sodobne terapije – manj invalidnosti   Zaradi zgodnjega zdravljenja, novih terapij in boljših diagnostičnih možnosti vnetne revmatične bolezni, ki so nekoč povzročale hudo invalidnost in tudi prezgodnje smrti, danes dobro obvladujejo. Primerov hudih invalidnosti je manj, manj je bolnišničnega zdravljenja, rehabilitacije in nezmožnosti za delo. Slovenskim bolnikom z vnetnim revmatizmom, ki so kljub pomanjkanju revmatologov zdravljeni v priporočenem časovnem okviru, bolniki z revmatoidnim artritisom denimo znotraj 12 tednov, je namreč na voljo sodobno zdravljenje z biološkimi zdravili, ki v regiji sicer ni samoumevno. Dobijo jih namreč vsi bolniki, ki jih po strokovnih merilih potrebujejo. Ljubljanski revmatologi so na ravni države razvili tudi register revmatičnih bolnikov, ki se zdravijo z biološkimi zdravili, in teh je danes več kot 2.200. »V revmatologiji se sicer ni spremenila le dostopnost do zdravil, ampak predvsem način razmišljanja. Pravočasno zdravljenje s sprotnim prilagajanjem terapije glede na klinični odziv je bistvenega pomena in s tem lahko v zelo velikem odstotku že s sinteznimi zdravili, ki spreminjajo potek zdravljenja, bolezen umirimo. Pri majhnem odstotku bolnikov to ni dovolj in takrat pridejo na vrsto biološka in druga tarčna zdravila. Pomenijo dodatno možnost in nedvomno pomembno vplivajo na boljšo kakovost življenja in preprečevanje invalidnosti. Dober primer so denimo bolniki z ankilozirajočim spondilitisom, ki so imeli pred pojavom bioloških zdravil od farmakoloških možnosti na voljo le nesteroidne antirevmatike. Moramo pa vedeti, da je visok odstotek bolnikov lahko povsem dobro urejenih z nesteroidnimi antirevmatiki in drugega poleg redne telesne vadbe ne potrebujejo.« Aktivno in brez ovir   Nepogrešljiv del zdravljenja so tudi redna telesna aktivnost, zdravo življenje, fizioterapija in delovna terapija, poudarja revmatologinja dr. Perdan Pirkmajer in pojasni. »Fizio­terapija skrbi za povrnitev, vzdrževanje in izboljševanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti človeka v vseh starostnih obdobjih. Fizioterapevt na osnovi ocene bolnikovega stanja načrtuje obravnavo, jo izvaja z neinvazivnimi metodami in vrednoti napredek obravnave. Bolnik pa mora vaje redno izvajati seveda tudi doma. Delovni terapevt mu pomaga pri razvijanju, izboljšanju, prilagajanju, nadomeščanju, obnavljanju in ohranjanju spretnosti v vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, kar posamezniku omogoča, da ohranja svoje prednostne naloge, ki so pomembne za zadovoljno življenje.« Čeprav je treba na nenujen pregled pri slovenskih revmatologih čakati dlje, kot je predvideno, v Ljubljani denimo z napotnico 'pod hitro' 119 namesto 90 dni,  so  nujni bolniki obravnavani takoj in vodeni v priporočenih časovnih okvirih. In čeprav je Bolnica Petra Držaja, kjer domuje ljubljanski revmatološki oddelek, videti res klavrno, je za bolnike najbrž ključnega pomena predvsem, da tamkajšnja strokovna obravnava in dostop do sodobnih terapij v ničemer ne zaostajata za najboljšimi revmatološkimi centri po svetu.<

Sodobne terapije – manj invalidnosti

Zaradi zgodnjega zdravljenja, novih terapij in boljših diagnostičnih možnosti vnetne revmatične bolezni, ki so nekoč povzročale hudo invalidnost in tudi prezgodnje smrti, danes dobro obvladujejo. Primerov hudih invalidnosti je manj, manj je bolnišničnega zdravljenja, rehabilitacije in nezmožnosti za delo. Slovenskim bolnikom z vnetnim revmatizmom, ki so kljub pomanjkanju revmatologov zdravljeni v priporočenem časovnem okviru, bolniki z revmatoidnim artritisom denimo znotraj 12 tednov, je namreč na voljo sodobno zdravljenje z biološkimi zdravili, ki v regiji sicer ni samoumevno. Dobijo jih namreč vsi bolniki, ki jih po strokovnih merilih potrebujejo. Ljubljanski revmatologi so na ravni države razvili tudi register revmatičnih bolnikov, ki se zdravijo z biološkimi zdravili, in teh je danes več kot 2.200. »V revmatologiji se sicer ni spremenila le dostopnost do zdravil, ampak predvsem način razmišljanja. Pravočasno zdravljenje s sprotnim prilagajanjem terapije glede na klinični odziv je bistvenega pomena in s tem lahko v zelo velikem odstotku že s sinteznimi zdravili, ki spreminjajo potek zdravljenja, bolezen umirimo. Pri majhnem odstotku bolnikov to ni dovolj in takrat pridejo na vrsto biološka in druga tarčna zdravila. Pomenijo dodatno možnost in nedvomno pomembno vplivajo na boljšo kakovost življenja in preprečevanje invalidnosti. Dober primer so denimo bolniki z ankilozirajočim spondilitisom, ki so imeli pred pojavom bioloških zdravil od farmakoloških možnosti na voljo le nesteroidne antirevmatike. Moramo pa vedeti, da je visok odstotek bolnikov lahko povsem dobro urejenih z nesteroidnimi antirevmatiki in drugega poleg redne telesne vadbe ne potrebujejo.«

Aktivno in brez ovir

Nepogrešljiv del zdravljenja so tudi redna telesna aktivnost, zdravo življenje, fizioterapija in delovna terapija, poudarja revmatologinja dr. Perdan Pirkmajer in pojasni. »Fizio­terapija skrbi za povrnitev, vzdrževanje in izboljševanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti človeka v vseh starostnih obdobjih. Fizioterapevt na osnovi ocene bolnikovega stanja načrtuje obravnavo, jo izvaja z neinvazivnimi metodami in vrednoti napredek obravnave. Bolnik pa mora vaje redno izvajati seveda tudi doma. Delovni terapevt mu pomaga pri razvijanju, izboljšanju, prilagajanju, nadomeščanju, obnavljanju in ohranjanju spretnosti v vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, kar posamezniku omogoča, da ohranja svoje prednostne naloge, ki so pomembne za zadovoljno življenje.« Čeprav je treba na nenujen pregled pri slovenskih revmatologih čakati dlje, kot je predvideno, v Ljubljani denimo z napotnico 'pod hitro' 119 namesto 90 dni, so nujni bolniki obravnavani takoj in vodeni v priporočenih časovnih okvirih. In čeprav je Bolnica Petra Držaja, kjer domuje ljubljanski revmatološki oddelek, videti res klavrno, je za bolnike najbrž ključnega pomena predvsem, da tamkajšnja strokovna obravnava in dostop do sodobnih terapij v ničemer ne zaostajata za najboljšimi revmatološkimi centri po svetu.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri