Predlog za branje: O koncu žalosti, roman Benedicta Wellsa

Njegova tokratna zgodba govori o treh otrocih, o Julesu, Martyju in Liz, ki so še otroci, ko pristanejo v internatu. Vzrok za to je izguba staršev, ki se smrtno ponesrečijo v prometni nesreči. Vklenjeni v občutek samote se vsak zase spopadajo z bolečino in vezi med njimi se skrhajo. Medtem ko se Marty zateka v študij in Liz v minljive užitke, se Jules vse bolj zapira vase in beži pred samim sabo. Takrat pa spozna Alvo.

V letih, ki sledijo, se njuni poti neprestano križata, združita se, pa znova oddaljita, ko poskušata najti vsak svojo zgodbo, odrešitev, ljubezen. A šele ko se postaviš po robu svoji preteklosti, se lahko zazreš v prihodnost; šele ko pogledaš nevidnemu sovražniku v oči, postaneš gospodar svoje usode. Je lahko, tudi če vse življenje hodiš v napačno smer, ta pot nazadnje vseeno tista prava?

Že na začetku romana spoznamo družino in odnose med njimi: mama in oče trem otrokom predstavljajo trdno oporo. In ne samo to: vsi trije otroci dobro vedo, kje so meje. Mama je bila za vse vedno središče družine, saj ..." Če je bila v bližini, je pričkanje brata in sestre zvodenelo v trapaste besedne boje, ki smo se jim smejali, krize v šoli so se spremenile v manjše neuspehe, ki smo jih brez težav obvladovali. Sestri je pozirala za njene risbe, z zanimanjem si je ogledala rezultate Martyjevega raziskovanja pod mikroskopom. Mene je naučila kuhati in mi celo zaupala skrivni recept za njeno pecivo, ki se mu ni mogoče upreti, lepljivo čokoladno kašo, od katere si takoj postal odvisen. In četudi je bila nekoliko lena (klasičen prizor: medtem ko je ležala na kavču, nas je pošiljala v hladilnik po prigrizke) in je na skrivaj kadila, smo vsi hoteli biti kot ona."

Potem pa v njihovo mirno življenje zareže tragedija, ki odraščajoče otroke obeleži za vedno, vsakega po svoje. Pripovedovalec zgodbe, Jules, tako opiše zadnje spomine na namo: "Česa se spominjam od tistega večera? Vsekakor tega, kako me je mama v slovo poljubila na čelo. V življenju sem gotovo tisočkar pomislil na ta zadnji poljub in zadnji objem, na njen vonj in njen pomirljivi glas. Tako pogosto sem mislil nanje, da nisem več prepričan, ali so bili sploh resnični."

Po smrti staršev vsi trije končajo v internatu, tam pa Jules spozna že na začetku omenjeno Alvo: "Alva je imela bakreno rdeče lase in očala z roževinastimi okvirji. Na prvi pogled mila, sramežljiva deklica, ki je napisano na tabli prepisovala v zvezke z raznobarvnimi pisali. Vendar je iz nje govorilo še nekaj drugega. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da se drugim otrokom namerno izogiba. Takrat je žalostno gledala skozi okno, povsem odsotna. Nisem vedel, zakaj je hotela sedeti poleg mene, saj si še nisva rekla besede. Njene prijateljice so se hihitale, kadar so se ozrle k nama, in čez dva tedna sem bil v klopi znova sam. Tako presenetljivo kot je prišla, se je Alva spet presedla."

Gre za pripoveden, tenkočutno napisan roman, ki bralca pritegne že uvodoma. Začne spremljati zgodbo, ki razgalja notranje napetosti glavnih likov, zbliževanje in oddaljevanje, njihovo odraščanje in dozorevanje. O koncu žalosti je delo, ki bralca kar poziva (tudi) k samorefleksiji in soočanju, odkrivanju in razkrivanju, saj vsaj s kakšnim odstavkom spomni na dileme, s katerimi se na življenjskih poteh soočamo skoraj vsi, a le redkokdo s senco izgube staršev v mladih letih.

Kdo je Benedict Wells?

Nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984) je prvi roman objavil pri štiriindvajsetih, z delom O koncu žalosti iz leta 2016 pa je nedvomno dozorel, kar so prepoznali tudi podeljevalci evropske nagrade za književnost, saj je prejemnik nagrade EU-ja za književnost.

Wellsova mladost je bila dokaj nenavadna. Odraščal je namreč v internatu, tako kot njegovi junaki iz romana O koncu žalosti. Pri časopisu The Guardian so zapisali, da je svoje turbulentno odraščanje prelil v zgodbo o ljubezni in žalosti in ga označili za čudežnega otroka.

Starša nista mogla skrbeti zanj, zato se je pri šestih letih preselil v bližnji internat in tam živel ves čas šolanja. Pri devetnajstih letih, po maturi, se je iz Münchna preselil v Berlin ter si spremenil priimek v Wells, po glavnem junaku romana Johna Irwinga Hišni red, Homerju Wellsu. V Berlinu se je povsem posvetil pisanju, denar pa služil z različnimi priložnostnimi deli.

O koncu žalosti (Vom Ende der Einsamkeit) je njegov četrti roman. Za prvenec, Becks letzter Sommer (2008), je prejel bavarsko nagrado za podporo umetnosti, po njem so leta 2015 posneli tudi film. Sledil je roman Spinner (2009), ki ga je sicer napisal že pri devetnajstih letih in Fast genial (2011). Lani je izdal zbirko kratkih zgodb Die Wahrheit über das Lügen: Zehn Geschichten, (2018).

V intervjuju za The Guardian je Wells dejal, da je to najbolj osebna knjiga, ki jo je napisal. "Uporabil sem lastne izkušnje izgube in osamljenosti. Čeprav je zgodba fikcijska, je v njej veliko resnice," pravi pisatelj. A v primerjavi z njegovimi junaki, ki v internatu končajo v najstniških letih kot sirote, se je to njemu zgodilo pri šestih letih, pa tudi sirota ni bil. V ozadju so vedno bili njegovi starši, ki so ga imeli radi.

Pri šestih letih zna otrok brati, pisati, oblikujejo se prva prijateljstva, razume, da ne bo živel večno. "Kot otrok sem bil drugačen. Dogodki, ki so botrovali temu, da sem prišel v internat, so bili težki - gre za ločitev mojih staršev, eden od njiju je tudi zbolel, zato se mi je internat zdel v redu. Na začetku ni bilo lahko, a je postajalo čedalje boljše, dokler se tam nisem počutil kot doma," je povedal Wells. Povezal je svoje spomine iz dnevov odraščanja v internatu, da bi natančno opisal izkušnje, ki jih doživljajo Jules, Marty in Liz.  Danes prostodušno pravi, da so dogodki iz njegovega otroštva vplivali na to, da je postal neodvisen, na nek način pa tudi jezen. "Pri 19 letih sem s to jezo v sebi začel pisati," pove Wells. Jezo je uporabil zato, da je šel naprej. Hkrati pa je v njem živela tudi ljubezen. "To je zelo posebna kombinacija, ljubezen in jeza. Najboljša kombinacija za pisanje," še doda.

In kakšni so bili pisateljski začetki danes uspešnega avtorja? Po koncu šolanja si je najel majhno stanovanje v Berlinu, ki je bilo neogrevano, tuš pa je bil kar v kuhinji. Sam sebi je dal dve leti časa za pisanje. V tem času je delal kot natakar, na recepciji hotela, delal je v kinu in za televizijsko postajo, ponoči pa je pisal. Čas je hitro mineval, prvotni dve leti so se spremenile v štiri. "Zavrnitve, zavrnitve ... od agentov, založnikov," se spominja Wells. A ni se predal in je še naprej pisal - dokler mu ni uspelo. Medtem ko nima težav govoriti o svojem delu, je njegova zasebna plat povsem neznana, saj noče razkriti, kje je obiskoval šolo, kakšne težave so imeli starši, kaj natančno ga je privedlo do tega, da odide v internat, ne izda pa niti rojstnega datuma, znana je zgolj letnica njegovega rojstva.

Njegova zadnja knjiga je prodajna uspešnica, ki je osvojila na tisoče bralcev po celem svetu, hkrati pa morda označuje konec nekega obdobja. Za Wellsa je imela skorajda katarzičen pomen. "Moral sem jo napisati. Naslednjo knjigo pa hočem napisati. Zdaj se počutim povsem svobodnega."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol