Po zadnjih statističnih podatkih svetovne zdravstvene organizacije WHO je na svetu več kot 300 milijonov ljudi, ki jih muči depresija, kar je 18 odstotkov več kot med letoma 2005 in 2015.
Med množico, ki jim depresija greni življenje in kljub jemanju antidepresivov ne čutijo pravega olajšanja, je tudi švicarsko-britanski pisatelj in novinar Johann Hari. Zaradi lastnih, desetletja dolgih izkušenj se je poglobil v razpoložljivo literaturo in raziskave ter svoja spoznanja povzel v novinarskih člankih. V zadnjem zapisu se je posvetil presenetljivemu odkritju in novi resnici.
Med proučevanjem ga je presenetilo dvoje nasprotnih spoznanj:
- mnogi vodilni znanstveniki trdijo, da depresijo povzroča kemično neravnovesje v možganih;
- resnični razlog za depresijo je najverjetneje povezan s travmo iz otroštva.
Raziskave dr. Vincenta Felittija
Pri iskanju odgovorov je Hari naletel na direktorja kalifornijskega inštituta za preventivno medicino dr. Vincenta Felittija in njegove študije, ki so se začele že v poznih 80. letih prejšnjega stoletja. Felitti se je po naročilu zdravstvenega konzorcija lotil raziskave o hitro naraščajočih stroških podjetij zaradi pretirane debelosti zaposlenih.
Ko so začeli zaposleni prihajati v njegovo ordinacijo na pogovore (nekaj je bilo tako obilnih, da so se komajda zrinili skozi vrata), je dr. Felittija prešinila radikalna zamisel. Predpisal jim je post, ker je želel, da bi telo začelo izrabljati maščobne zaloge. Ob tem so pri pacientih seveda skrbno nadzorovali raven za telo potrebnih hranilnih snovi.
Delovalo je, pacienti so izgubljali težo, kar je zmanjšalo njihove zdravstvene težave. Sledilo je nekaj nenavadnega. Zdravniško osebje je pričakovalo navdušenje pacientov, namesto veselja pa so mnogi med njimi postali depresivni, soočali so se tudi z napadi panike ali jeze. Nekaj jih je celo razmišljalo o samomoru, nekateri pa so opustili program, začeli spet požrešno jesti nezdravo hrano in kmalu nadomestili izgubljene kilograme. Felitti je bil zbegan. Spraševal se je po vzrokih za takšen odziv.
Vznemirljivo odkritje
Ena od njegovih pacientk, stara 28 let, je s 185 kilogramov shujšala na 59. Nenadoma se je začela spet rediti in se približala nekdanji teži. Felitti jo je obzirno izprašal, kaj se ji je zgodilo in po dolgih pogovorih je prišel do odgovora. Ko je bila debela, se moški niso niti obrnili za njo, ko je shujšala, jo je nekdo povabil na zmenek. Zagrabila jo je panika, začela je goltati hrano in se ni mogla zadržati. Zgodba se je zbistrila, ko je izvedel, kdaj in zakaj se je prvič začela rediti. Stara je bila 11 let in takrat jo je začel redno posiljevati dedek.
Felitti je podobne pogovore opravil s 183 pacienti, med njimi jih je bilo 55 odstotkov izpostavljenih spolni zlorabi. Mnoge ženske so se podzavestno zatekle k debelosti, ker niso želele moške pozornosti. Pozornost je bila zanje sopomenka za trpljenje in bolečino. »Mislili smo, da obravnavamo problem debelosti, a se je izkazalo, da je debelost pravzaprav rešitev za težave, o katerih se nam prej ni niti sanjalo,« je Felitti razkril, kako je raziskava po naključji zavila z začrtane poti.
Travma iz otroštva povzroča depresijo
Z nadaljnjimi raziskavami je Felitti hotel odkriti, kako različne travme iz otroštva vplivajo na življenje odraslega človeka. »Vsakega pacienta, ki je prišel v njegovo ordinacijo, pa najsi ga je bolela glava ali si je zlomil nogo, je prosil, da izpolni preprost vprašalnik, v katerem je Felitti med drugim poizvedel, ali so v otroštvu doživeli kakšno od slabih izkušenj, na primer, ali so jih bližnji zanemarjali, čustveno zlorabljali in podobno. Vprašal jih je tudi, ali so imeli katero od psihičnih težav, kot so prekomerna teža, depresija ali zasvojenost. Nato je v odgovorih 17.000 pacientov iskal morebitne povezave,« je delo dr. Felittija v članku povzel Hari.
Izsledki obsežne raziskave so bili zgovorni. Travma iz otroštva grozljivo zviša tveganje za depresijo v odrasli dobi. V primeru, da ima otrok za sabo sedem vrst travmatičnih izkušenj, bo kot odrasli resen kandidat celo za samomor ali zasvojenost z mamili. Felitti se je dotaknil tudi vprašanja, ali bi pri zdravljenju pomagal odkrit pogovor o travmi z verodostojnim strokovnjakom. Odgovor je bil pozitiven. Pacientom se je izboljšalo zdravje že takrat, ko so o svoji travmi sploh lahko spregovorili. Po pomoč so se k zdravniku zatekli kar za 35 odstotkov manj. Pri tistih, ki so se o svoji travmi poglobljeno pogovarjali, se je potreba po zdravniku in zdravilih prepolovila.
Vir: Ideapod
