»Vsi smo bili nekoč otroci. Največji srečni trenutki mojega otroštva so ostali z menoj vse do danes in še zmeraj mi na obraz zvabijo nasmešek, včasih me celo ganejo do solz. Otroštvo je obdobje širjenja uma: ne samo povečevanja znanja, temveč tudi eksperimentiranja, radovednosti, neutrudnega preizkušanja novih pristopov in strategij.«
Z uvodne prilike sendvičev s kikirikijevim maslom, ribiške vrvice in zgodbice za lahko noč v knjigi Oprani možgani Robert H. Lustig preskoči štirideset let, da bi opozoril, kako otroci še vedno rastejo, žal pa v svoji pediatrični kliniki opaža, da rastejo predvsem v širino namesto v višino. Še več. Številnim izmed svojih malih pacientov je že prisiljen predpisovati zdravila, ki so bila nekoč namenjena zgolj odraslim, na primer metformin za sladkorno bolezen tipa 2 ali tenzopril za visok pritisk.
Priznani ameriški pediater endokrinolog, profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Francisku ter specialist za nevroendokrinologijo in otroško debelost vzroke za trenutno porazno stanje mladeži išče v duhu časa: »V preteklih štiridesetih letih smo bili priča dvojni epidemiji negativnih skrajnosti, ki sta napadli ti čustvi: zasvojenost (zaradi preveč užitka) in depresija (zaradi nezadostne sreče). Hkrati je v teh štirih desetletjih naše poznavanje delovanja možganov tako napredovalo, da lahko zdaj ti čustvi razločimo in analiziramo celo na biokemični ravni.«
Skupna past
Pa smo zaradi novih spoznanj in uvidov kaj bližje k odgovoru na vprašanje, zakaj sodobnega človeka pestijo pogostejše zasvojenosti in depresija? In: ali imata pojava morda celo skupni imenovalec?
O skupnem izvoru v spremenjenem življenjskem stilu in prehranskem režimu modernega človeka je dr. Lustig razmišljal že v svoji prejšnji knjigi Mastna laž, s katero je skušal dokazati, da obstaja povezava med prehrano in telesnim zdravjem, svoj tožeči prst pa je z maščob v prehrani preusmeril na sladkor. »Raziskave o sladkorju so pokazale, da je vedenje, povezano z debelostjo (požrešnost in lenoba), dejansko posledica biokemičnih sprememb, biokemija pa posledica okoljskih sprememb,« uvodoma trdi avtor in dodaja, da gre ključ do razumevanja tako novodobnih odvisnosti kot epidemije depresij iskati v fenomenu iskanja užitkov in hrepenenje po sreči. Prav užitek je namreč tisti, ki obljublja bližnjico k toleranci in zasvojenosti, medtem ko je sreča ravno nasprotno. »Sreča je ključ do dolgega življenja.«
Ker pa se ljudje le slabo zavedamo vsega, kar se dogaja v naših možganih, postajamo plen industrije, ki izkorišča naše zasvojenosti za to, da bi nam prodala svoje produkte pod pretvezo ’sreče’.
In ker sta tako z užitkom kot srečo (ki ju v svoji nevednosti pogosto niti zares ne ločimo) močno povezana nagrada in zadovoljstvo, se avtor vse te pojave in vzgibe potrudi razčleniti do te mere, da tudi sleherni ugleda past, ki mu jo je pripravila industrija 21. stoletja.
»Tako nagrada kot zadovoljstvo sta pozitivni občutji, ki jima ljudje pripisujejo velik pomen, oba sta motivacija za delovanje in osebno življenjsko napredovanje. Težko je biti srečen, če vam še tako silno prizadevanje ne prinaša nobenega užitka – toda natanko to lahko vidimo pri različnih oblikah zasvojenosti. In nasprotno: če ste s seboj in svetom okoli sebe trajno nezadovoljni (kakor to pogosto vidimo pri depresivnih bolnikih), lahko ob tem izgubite motivacijo za izboljševanje svojega družbenega položaja v življenju, zaradi česar vam bo tako rekoč nemogoča tudi izkušnja kakršnekoli nagrade za svoja prizadevanja. Nagrada in zadovoljstvo se med seboj pogojujeta: toda kljub temu sta nedvoumno in popolnoma različna pojava. Dandanes oba polagoma in skrivnostno izginjata iz našega globalnega etosa, medtem ko se sočasno stalno povečuje prevlada zasvojenosti in depresije,« še trdi dr. Lustig.
Izgnani iz raja
Pa smo moderni ljudje zdaj za vedno izgnani iz raja, iz katerega nas je izvabila kača sladke naslade? Dr. Lustig ni tako zelo pesimističen. Da pa bi gordijski vozel, v katerega smo se zafecljali v iskanju večne sreče, lahko presekali, moramo najprej spoznati svoje lastne možgane. Ti so hkrati tudi drugi najljubši organ dr. Lustiga, ki ga dobro pozna tudi zato, ker je to hkrati tudi njegova poklicna orientiranost.
»Stres in kortizol imata še večjo vlogo pri otrocih, namreč v obdobju, ko človek šele privzema vzorce prehranjevanja. Neugodne izkušnje iz otroštva in stresni dejavniki v zgodnjem obdobju v življenju, na primer nasilje nad otroki, dramatično spremenijo možgane: te spremembe pa botrujejo nagnjenosti takih otrok k poznejši debelosti v odrasli dobi in raznim drugim boleznim, ki so s tem povezane. Več raziskav, je pokazalo soodvisnost med stresom in nezdravimi prehranjevalnimi navadami, vključno s povečanim zatekanjem mladostnikov k prigrizkom. V raziskavi z devetletnimi otroki so tisti, ki so občutili večji stres zaradi laboratorijskih nalog, na koncu zaužili bistveno več tolažilne hrane. Otroci pod stresom pa niso samo nagnjeni k debelosti v poznejšem življenjskem obdobju, temveč tudi k zlorabi drugih snovi,« je v knjigi še jasen dr. Lustig.
Oprani možgani
Potrošniki se ne zavedamo, da se vse skupaj začne in konča v možganih. Tam so dejavni živčni prenašalci kot serotonin (sreča) in dopamin (vznemirjenje) ter hormoni kot kortizol (stres), ki krojijo naše počutje, zdravje in samopodobo ne glede na to, kateri zunanji dejavniki jih sprožajo. Bomo životarili z opranimi možgani in se v pehanju za srečo tolažili z odmerki sladkorja, najbolj škodljivega belega prahu na svetu, ali poskrbeli za svoje telo z ustrezno prehrano, redno dejavnostjo in primernim načinom življenja?
Dr. Robert H. Lustig (roj. 1957) je priznan ameriški pediater endokrinolog in profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu, specialist za nevroendokrinologijo in otroško debelost. Je tudi direktor tamkajšnjega programa WATCH (Weight Assessment for Teen and Child Health) ter predsednik in soustanovitelj neprofitnega Inštituta za odgovorno prehrano. Kot zagovornik zdravega načina življenja in nasprotnik čezmerne uporabe sladkorja v industrijsko predelani hrani je pripravil številne strokovne članke in javna predavanja; na YouTubu objavljeni posnetek Sugar: The Bitter Truth (30. julija 2009) na kanalu UCTV je dosegel viralne razsežnosti. O zdravstvenih izzivih in ustreznih rešitvah piše v svojih prejšnjih knjigah Obesity Before Birth: Maternal and Prenatal Influences on the Offspring (2010), Mastna laž: grenka resnica o sladkorju (2013), Sugar Has 56 Names: A Shopper's Guide (2013) ter The Fat Chance Cookbook (2014).
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
