Mojca Gayen: Luč upanja za indijske otroke

Mojca Gayen: Luč upanja za indijske otroke (foto: Polona Fonda) Polona Fonda
Vir: Jana
2. 8. 2017

Mojco Gayen je želja po pomoči drugim vodila v Indijo, kjer je skupaj z možem ustanovila šolo Piali Ashar Alo.

Že v srednji šoli je intenzivno začutila, da želi pomagati drugim. S sošolko sta se namreč takrat odločili za prostovoljno delo v Zavodu Janeza Levca. Kot študentka psihologije je veliko prostega časa namenila prostovoljnemu delu, predvsem mladinskim delavnicam in svetovanju na telefonu TOM.

»Pristno prostovoljno delo zahteva določeno stopnjo zrelosti in odgovornosti,« pravi Mojca, ki je prvo prostovoljno delo v tujini opravljala v Afriki. V okviru dveletnega projekta se je sprva udeležila usposabljanja prostovoljcev v Angliji, kjer so morali zbrati določeno vsoto denarja za vse stroške poznejšega bivanja v Bocvani. »Spoznala sem tudi podobno misleče ljudi, ki so svoje življenje in poslanstvo videli v luči služenja drugim,« se spominja Mojca, ki je pozneje odšla na prostovoljno delo v Azijo, kjer se je zaljubila.

V indijski šoli, kjer je prostovoljno delala, je namreč spoznala svojega moža Anupa, ki je na šoli delal kot koordinator. Skupaj sta se odločila za ustanovitev šole Piali Ashar Alo, kar pomeni luč upanja. Ideja o ustanovitvi šole je izvirala iz njune skupne želje, da pomagata otrokom. »Moj mož je bil sam sponzoriran otrok. Botra iz Nemčije je podpirala njegovo šolanje več kot 14 let, za kar ji je izredno hvaležen. In želel si je, da bi tudi sam lahko ta blagoslov delil naprej.«

Mojca pove, da je imel Anup veliko izkušenj, ona pa ju je lahko povezala z ljudmi, ki ju podprli finančno. »Začela sva iz nič, z nekaj bornimi prihranki in malim otrokom v naročju,« se spominja. Anup je pred ustanovitvijo šole Piali Ashar Alo štiri leta posvetil ustanovitvi in rasti osnovne šole za deklice iz revnih družin. Že kot majhen deček je bil poslan v internat, ki so ga vodili krščanski misijonarji.

Od blizu se je srečal z revščino in pomanjkanjem. Izučil se je za avtomehanika, ker mu je to omogočilo hiter zaslužek zase in predvsem za svojo družino. S težkim delom od jutra do mraka je pomagal bratu in sestri do višje izobrazbe. Zdaj se z vsem srcem in ogromno motivacije posveča šoli Piali Ashar Alo. Za učence je velik zgled, saj vedo, da je sam izkusil veliko tega, kar doživljajo sami. Mojca pa s svojim psihološkim in pedagoškim znanjem pripomore k večji kakovosti poučevanja na šoli. Prav tako pa je odgovorna za promocijo in iskanje novih sponzorjev in botrov, saj se šola financira iz donatorskih sredstev. Vsi otroci imajo svoje botre. Njihov največji pokrovitelj je nemška fundacija CED, ki jim je pomagala zgraditi lastno šolsko stavbo in bo podprla tudi dograditev sirotišnice.

Luč upanja

Trenutno šolo obiskuje 134 deklic, pomagajo pa tudi 14 učencem, ki obiskujejo druge šole. »V šoli želimo učenkam dati znanje in jim omogočiti priložnosti in doživetja, ki so osnovna pravica vsakega otroka. Otrokom v šoli največ pomenijo ples, petje, ustvarjanje, igra, obiski, prostovoljci. Naši otroci so vedno veseli. Krasni so,« ponosno pravi Mojca, ki sta jo letos za njeno delo nagradila Rotary Club New Alipur Kolkata in nevladna organizacija Open Arms Educational and Charitable Trust.

V šoli imajo zavzeto skupino učiteljic, ki požrtvovalno delajo z otroki vsak šolski dan. Prispevajo svoje znanje in iskren trud z namenom izobraziti učence, saj jim s tem omogočijo rešitev iz začaranega kroga revščine, doseganje bolj kakovostnega življenja in uresničitve svojih sanj. Za učence poskušajo poskrbeti čim bolj celostno. Mojca pove, da se učijo se osnovnih predmetov, kot so materin jezik, angleščina, matematika, družba/narava, risanja, petja, plesa, učijo se tudi osnov računalništva.

»Z letošnjim letom pa se učijo tudi igranja kitare in harmonija,« razloži. »Učencem s specifičnimi učnimi težavami namenimo posebno pozornost in več individualne pomoči. Naše učenke dobijo en topel obrok, kosilo ter medicinsko oskrbo. Priskrbimo jim mesečni paket z osnovnimi higienskimi potrebščinami. Poleg hrane in medicinske oskrbe vsaka deklica dobi tudi svojo uniformo ter vse šolske potrebščine, ki jih potrebuje.« Razvijajo pa tudi izobraževalne programe, ki bi neposredno koristili ženskam.

Izzivi

Mojca se je pri ustanavljanju šole spopadala tudi s številnimi izzivi. Odzivi domačinov namreč niso bili najbolj topli. »Predstavljajte si, da gradite šolo za vaške otroke, pa vam pot zaprejo vaščani z bambusovimi palicami, češ da s prevozom materiala uničujemo cestišče, ali pa zahtevajo denar za gradnjo svojega vaškega kluba. Razumem, da takšni odzivi odsevajo neko globljo bolečino, razočaranje, nezadovoljstvo, vendar vseeno zaboli,« prizna.

Pomembnost izobraževanja

Mojca pove, da vsako dodatno leto šolanja omogoči ženskam 10–20 odstotkov več dohodka, od katerega bodo 90 odstotkov vložile v svoje družine. »Izobraževanje zmanjša tveganje, da bi postale žrtve trgovanja. Samo eno leto šolanja več od povprečja zniža umrljivost otrok za 5–10 odstotkov. Izobražene matere 50 odstotkov pogosteje cepijo svoje otroke. Pogosteje se poročajo z izobraženimi moškimi, imajo moč upreti se nasilju in rodijo manj otrok. Izobražene mamice ne vzgajajo neizobraženih otrok. S tem pripomorejo k družbeno-gospodarskemu razvoju okolja in postanejo vzor tako mlajšim kot tudi svojim vrstnikom, pove Mojca Gayen.

Življenje v Indiji

Mojca živi z možem Anupom in z dvema otrokoma v Sonarpurju, Kolkati. Na vprašanje, kakšno je življenje v Indiji, odgovori previdno, saj nikakor ne želi posploševati. »Moje življenje na mojem koščku te ogromne in raznolike dežele je hoja po robu. Živim v zelo onesnaženem okolju, v tropski vročini, kjer se že zjutraj borim s komarji. Vsak dan s ščurkom prestrašiva drug drugega v stranišču ali celo v kuhinji,« slikovito opiše svoje izkušnje.

»Vsak dan mi stre srce ostarela slepa babica, ki prosi na železniški postaji, ali prekmalu odrasli otrok, ki zbira plastične steklenice med smetmi,« še doda. Toda težo življenja v Indiji je najbolj začutila po rojstvu sina in hčerke. »Še vedno me zaboli v duši in dobim solze v očeh, ker morata odraščati v okolju, ki je tako umazano. Da ne govorim o stanju zdravstvenega in šolskega sistema. Če nimam denarja, me zdravnik ne sprejme niti ne sprejme mojega otroka. Kakovost državnih šol je tako slaba da se starši, ki imajo vsaj majhen prihodek, odločijo za vpis v zasebne šole, ki pa niso poceni. Seveda je pomembno tudi vprašanje varnosti. Okolje, v katerem živim, ni varno, predvsem za dekleta,« iskreno pripoveduje Mojca, ki se v Slovenijo vrne enkrat na leto.

Močno jo boli tudi materialističnost ljudi in brezbrižnost do najbližjega. Njena odločitev za selitev v Indijo je bila izjemno težka za njene starše, sestro in prijatelje, vendar so jo sčasoma razumeli. V Indiji najbolj pogreša svojo družino in prijatelje, čisto okolje, zelene gozdove, bistro vodo, slovenski jezik in tudi slovensko hrano, predvsem slovenski kruh in pecivo. Vsekakor pa je v Indiji našla vir svoje radosti in prostor za uresničevanje svojega poslanstva. »Šola in naši otroci so srčika moje duše. Vesela sem tudi, da je skoraj vse leto sonce. Tudi naše monsunsko obdobje premore več sonca kot slovenski november. Zelo pomembno je zame tudi to, da ljudje spoštujejo moje versko prepričanje.« Mojca in Anup sta s svojo predanostjo in dobroto popestrila utrip revne vasi in obogatila življenja revnih otrok.  Več informacij o šoli najdete na: www.pialiasharalo.org

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografiji: Polona Fonda

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri