Nasilje v šoli: Ko popustijo živci ...

Pri tem v oči bodejo bombastični medijski naslovi o »krvi željnih učiteljicah«, »pasivnih ravnateljih, ki incidente pometajo pod preprogo«, in »o nezadostnem sistemu reševanja konfliktov«. Nasilje je tu – kje pa so rešitve?

Dejstvo je, da se je slovenska družba v zadnjih letih korenito spremenila. Odnosi med različnimi družbenimi skupinami so se zaostrili, namesto solidarnosti je poudarek na individualnosti, beri sebičnosti. Starši družbene vzorce (ne)zavedno prenašamo tudi na otroke. In otroci so odlični posnemovalci, še več, nam kot družbi velikokrat pokažejo zelo neprijazno ogledalo. Pri tem pa se starejši ne zavedamo, da smo prav mi čestokrat sprožilci nasilnih dejanj otrok, bodisi kot sami akterji nasilja bodisi kot tisti, ki otroke navajamo na nasilna dejanja. V kapitalistični družbi je družbena realnost vezana na trg, na ponudbo in povpraševanje. Velik del Slovencev je podobno potrošniško filozofijo, po kateri je kupec kralj, prenesel tudi v sfero šolstva. Morda to drži vodo v Trumpovem kraljestvu, tu, kjer imamo drugačne zgodovinske, družbene, socialne tudi pedagoške izkušnje, pač ne. V slovenskem šolskem procesu morajo za odnos garati vsi: učenci, učitelji in starši. Tu ni zmagovalcev in poražencev, ni blaga, ni ponudbe in ni povpraševanja. 'Nagrada' pa se imenuje sožitje, medsebojno spoštovanje in razumevanje.

Se nasilje pojavi kar nenadoma?

Beremo o mariborskem primeru, ko je učiteljica menda fizično obračunavala z učencema, in reakcijah, ki so nato sledile. Vanje so bili vpleteni starši, učiteljica, vodstvo šole, svetovalna služba, policija, šolska inšpekcija, na koncu pa še mediji. Za vse, predvsem pa za učenca, daleč prepozno! Glavno vprašanje je, zakaj je prišlo do ekscesnega in nedopustnega vedenja učiteljice, kaj jo je vodilo k temu, saj se ji menda ni 'utrgalo' kar tako, zaradi lepšega?! No, če pa si ji je, ne spada več v šolo.

Tisti, ki delajo v slovenskem šolskem prostoru, vedo povedati, da se tam dnevno dogajajo takšne in podobne zgodbe in da primer še zdaleč ni osamljen. In da so pravzaprav žrtve vsi, tako učitelji kot učenci. Prvi, ker ne morejo (znajo, zmorejo) ukrepati tako, da bi lahko bili kos 25 in več nadobudnežem v razredu – učenci in z njimi starši pa od šole pričakujejo, da bo ničelno tolerantna do nasilja in da bo za vse deležnike zagotavljala varno okolje. Pri tem pa ti velikokrat pozabljajo na svojo vlogo, in namesto da bi bili konstruktivni partnerji v reševanju, se nekritično, navijaško, tudi z odvetniki (sic!) in ob medijski asistenci postavljajo na strani svojega otroka in na tak način rušijo avtoriteto učitelja ter komunikacijo s šolo. To je najslabši možni scenarij, iz katerega se vpleteni le težko izvijejo. Kje pa so meje še sprejemljivega družbenega (šolskega) vedenja in odnosa učencev do učiteljev, tudi šole kot institucije, do njihovih sošolcev, soljudi ...?

Dejstvo je, da so starejši, v našem primeru učitelji, odgovorni za zrelo reagiranje v napetih okoliščinah. A teh primerov je v slovenskih šolah vse več, vsakodnevno se rojevajo, so nepredvidljive in vse bolj zapletene. Učitelj je v tem odnosu res odrasel, izobražen in družba od njega pričakuje temu ustrezno ukrepanje. Ampak, s čim smo ga pa opremili? Z besedo, zgledom in večnim nasmehom? Do katere točke? Žal to danes ne zadostuje več, zakonodaja pa tudi ne dohiteva več družbene in slovenske šolske resničnosti. Resnici na ljubo, učence je v praksi vse teže motivirati za šolsko delo, učitelj mora biti pravzaprav 'čarovnik', da mu to uspe. Odgovora napetih odnosov seveda ne moremo iskati v nasilju (kot je bilo menda to v mariborskem primeru), saj to ni sprejemljivo tako z zakonske plati kot s civilizacijskega in občečloveškega vidika. Kaj zdaj? Primera, ki sta se zgodila, odkrivata vso kompleksnost tega, na prvi pogled preprostega odgovora.

Ko popustijo živci

V šestem razredu se je učenec zaradi besednega komentiranja sošolke, ki ga preprosto ni zdržal, med uro (prav tako gospodinjstva kot v mariborskem primeru) lotil sošolke. Popustile so zavore, čustva so preplavila razum in učenec je krenil v obračunavanje. Učitelj je že pred izbruhom napadalnosti oba opozarjal, miril, skratka, odzval se je, kot se od njega pričakuje. Ura in program dela sta se rušila, razred je postajal nemiren.

Učitelj je ocenil, da je potrebna intervencija. Učenca, ki ga ni več verbalno obvladoval (pozor, šesti razred!), je fizično ločil od učenke, da bi zaščitil in obvaroval oba – učenko in učenca. Rešil je situacijo, ampak po zakonu neprimerno. S fizičnim posegom. Torej je bil že v osnovi obsojen, da bo 'kriv': če bo pustil, da se bo učenec znesel nad učenko ali na način, ko je v nasprotju z zakonodajo s fizičnim dotikom odvrnil učenca do dejanja in tako obvaroval učenko. Po končani uri je, delno šokiran, saj mu za razplet ni bilo vseeno, o dogodku obvestil razrednika in ravnatelja, naslednji dan se je dogovoril za pogovor s starši učenca in z učencem.

Duh je vmes ušel iz steklenice; na šoli in v kraju je že zaokrožila bombastična novica v slogu: »A veš, da na šoli učitelji tepejo naše otroke?« Pot umiritve položaja je bila težka in zahtevna, saj je učenec vehementno trdil, da je žrtev nasilnega vedenja učitelja, da se je ta iz ljubega miru spravil nanj in da mu grozi in greni življenje na splošno. Da ga pravzaprav sovraži. Površni opazovalec bi rekel, da je učitelj res fizično obračunal z učencem. Starši so prišli na pogovor in se z učiteljem korektno pogovorili, položaj se je na koncu nekako pomiril. Takšnih staršev je premalo – kaj, če bi v šoli pod vtisom govoric in pod vtisom izjav svojega otroka položaj zaostrovali do konca in čez vse meje zdravega razuma bili boj za svoj prav? Rešitev je komunikacija in iskrena pripravljenost vseh vpletenih v reševanje zapleta. Se pa ob tem postavlja nova vrsta vprašanj, saj je bil učenec kot težaven prepoznan že pred leti. Kaj so torej pred izbruhom počele strokovne ustanove, šolska svetovalna služba, kako je bil o učencu informiran učitelj, mu je kdo ponudil strokovno pomoč, ga obvestil o učenčevih težavah? Kakšen načrt pomoči je imela šola?

Spletno in druge vrste nasilje

Ne samo nasilje učiteljev nad učenci, poznamo tudi že nekaj primerov nasilja učencev nad učitelji, predvsem pa je vse več spletnega nasilja. To se generira recimo skozi lažne profile na družbenih omrežjih (če se omejimo zgolj na eno vrsto), ko učenci prek njih na tak ali drugačen način obračunavajo s sošolci in prijatelji. Težava pri tej vrsti nasilja je, da ji starejši težko sledijo, saj se dogaja v zaprtem virtualnem krogu, nasilje v klasičnem smislu, ki morebiti doseže vrhunec v fizičnem obračunavanju, pa je samo njegova posledica oziroma vrh.

Tako je na eni izmed osnovnih šol skupina sošolcev ustanovila lažni profil njihovega sošolca, s katerim so prišli v konflikt, in se prek tega profila norčevala iz njega in njegove družine. V šoli niso razumeli, zakaj je v razredu napeto, dokler niso izvedeli za omenjeni lažni virtualni profil. Ob tem verjetno ni treba dodati, da na šolah ne spremljajo vseh profilov učencev na družbenih omrežjih, starši pa bi jih, da se izognejo konfliktom in težavam, morali. Prav sestanek z vsemi starši vpletenih ni obrodil sadu, konflikt se je samo še poglabljal, zadeve so postajale osebne narave, vodstvo šole je tipalo v temi, čeprav je poskušalo biti proaktivno pri reševanju razmer. Na šolo je prišla šolska inšpekcija, vpletena je bila policija, na koncu se je fant prepisal na drugo osnovno šolo, tam pa se je spet zapletel v konflikte, za katere so njegovi starši krivili prejšnjo šolo in nove sošolce.

Kaj se lahko naučimo iz omenjenih primerov? Predvsem, da je treba k reševanju pristopiti objektivno, pri tem pa se mora vsak, učenec, učitelj in starš zavedati svoje vloge in naloge pri vzpostavljanju odnosov. Ti morajo temeljiti na spoštovanju sebe in drugih, ne pa sebe na račun drugih. Ni absolutne in samo 'moje' resnice, tako kot je tudi ni v življenju. Učitelje bi morali bolj kot do zdaj opolnomočiti za reševanje v kriznih okoliščinah, jih nenehno izobraževati v tej smeri, veljalo bi posodobiti zakonodajo, staršem naložiti določene obvezne aktivnosti, kot je obiskovanje strokovnih predavanj na šoli. Da se ne zgodi tako, kot se dogaja sedaj, da se iz celotne generacije treh paralelk določenega razreda predavanja o nevarnosti na spletu udeleži zgolj ducat staršev.

Besedilo: Srečko Vesel // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec