Knjižna novost: Roman portugalskega velikana Joseja Saramaga Leto smrti Ricarda Reisa zdaj tudi v slovenskem prevodu

Knjižna novost: Roman portugalskega velikana Joseja Saramaga Leto smrti Ricarda Reisa zdaj tudi v slovenskem prevodu (foto: Promocijsko gradivo) Promocijsko gradivo
4. 11. 2019

»Najboljši portugalski pisatelj svoje generacije,« je The Guardian zapisal o pisatelju Joseju Saramagu. Od nedavno njegov roman Leto smrti Ricarda Reisa lahko beremo tudi v slovenskem jeziku, v prevodu Barbare Juršič, ki je izšel pri založbi Beletrina.

Knjiga je Saramagov poklon geniju portugalske književnosti, Fernandu Pessoi. Eden Pessoovih heteronimov je Ricardo Reis, ime, ki ga nosi glavni junak romana. Star je »petinštirideset let, rojen v Portu, samski, po poklicu zdravnik, zadnje prebivališče: Rio de Janeiro«.

Z ladjo se vrne v rodno Portugalsko leta 1936, ko je Španija na pragu civilne vojne, Portugalska pa v primežu trde roke diktatorja Salazarja. Reis se vrača domov po šestnajstih letih v Braziliji, da bi doma našel samega sebe in se odcepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe. Starajoča se Evropa je na pragu vojne; tam pa je tudi pesnik Fernando Pessoa, ki je tako rekoč mrtev, a obiskuje Ricarda Reisa in z njim razpravlja o ključnih aktualnih in univerzalnih temah. Vmes se zdravnik in pesnik zaplete tudi s hotelsko strežnico Lidio, lovi ga mlada Marcenda s skrivnostno paralizirano levo roko  … Velika mojstrovina portugalske književnosti.

Knjiga Leto smrti Ricarda Reisa, avtorja Joseja Saramaga je izšla pri založbi Beletrina, naročite pa jo lahko TUKAJ.
 
Odlomki iz slovenskega prevoda knjige Leto smrti Ricarda Reisa

"Večerja se odvija spokojno, Marcenda sedi na očetovi desni, Ricardo Reis na Marcendini desni, njena levica kot običajno, počiva ob krožniku, a proti tistemu, kar je tudi običajno, se je ne trudi skrivati, nasprotno, lahko bi rekli, da ji je skorajda v ponos, da se lahko pokaže, ne pritožuje se, da je beseda neustrezna, očitno niste še nikoli slišali, kako prostaško govori ljudstvo, spomnimo se vsak, da je tista roka ležala v rokah Ricarda Reisa, kako naj bi se potem počutila, če ne ponosno, občutljivejše oči, kot so naše, bi videle kako žari, za takšno slepoto pa ni zdravila."

"Glede na to, da ji Ricardo Reis ni dal drugega razloga za ljubosumje kot to, da se je vsem na očeh, pa čeprav po tihem, pa spet ne tako tiho, pogovarjal z Marcendo, se Lidia ni mogla dolgo kujati. Najprej sta ji jasno povedala, da ne potrebujeta ničesar več, potem sta v tišini počakala, da je odšla in odnesla kavni skodelici, to je bilo dovolj, da so ji zadrgetale roke. Štiri noči je točila solze objemajoč blazino, preden je zaspala, ne toliko, ker bi trpela, da je druga zavzela njeno mesto, kakšne pravice je imela namreč sama, hotelska sobarica, ki je že tretjič zabredla v avanturo s hotelskim gostom, kakšno pravico je imela, da bi bila ljubosumna, so stvari, ki se zgodijo in jih  je treba nemudoma pozabiti."

"Ko bo Ricardo Reis vstopil v salon, bo tam zagledal samo nekaj tihotnih gostov, nekateri berejo časopise, drugi zehajo, medtem ko radio potihoma premleva portugalske revijske pesmi, rezke in škripajoče kljub temu, da so komaj slišne. Ob tej svetlobi zaradi teh ugaslih obrazov je ogledalo kot akvarij in Ricardo Reis, ki gre skozi salon na ono stran in se vrne po isti poti, da se mu ni treba obrniti in priti po najkrajši poti do vratne odprtine, vidi sebe v tistih zelenkastih globinah, kot bi hodil po dnu ocena, med razbitinami ladij in utopljenci, skrajni čas, da gre ven od tod, priplava na površje, zajame sapo."

"Ricardo Reis si, ves zmrznjen, privije dežni plašč k telesu, hodi sem in tja, vrača se po drugih avenijah, zdaj gre dol po ulici Seculo, težko bi rekel, zakaj se je odločil za to pot, saj je ulica tako pusta in melanholična, nekaj starih palač, nizke, ozke hiše za običajno ljudstvo, plemeniteži iz prejšnjih časov vsaj niso bili taki občutljivci, da bi se pritoževali, da si delijo steno z rajo, a jojmene, glede na to, kako se stvari odvijajo bomo kmalu priča ekskluzivnim četrtim, poseljenim izključno z vilami finančnih in tovarniških mogotcev, ko bodo kmalu pogoltnili vse, kar je od aristokracije še ostalo, z lastno garažo, ogromnim vrtom, psi, ki lajajo kot nori na mimoidoče, celo pri psih je opazil razliko, v davnih časih so namreč grizli tako ene kot druge."

O avtorju

José Saramago (1922 – 2010) se je rodil v Azinhagi na Portugalskem. Bil je pisatelj, dramatik, novinar in kolumnist. Napisal je več kot trideset literarnih del. Leta 1998 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Leto smrti Ricarda Reisa, ki je izšla pri založbi Beletrina lahko naročite TUKAJ.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri