Erazem B. Pintar (kolumna) o življenju po dopustu

26. 8. 2018 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Za večino se glavni dopustniški čas tega leta zaključuje. Tudi zame. Čutim, kako se vame počasi selijo nemir, lahkota za drugačne vrste adrenalinom in kronična navezanost na dolgoletne življenjske sopotnike, go. Odgovornost, go. Rešitev in celo vas falote, kjer se vsi pišejo Problem.

Verjamem, da se verjetno vsakemu kak dan pred vrnitvijo z dopusta po glavi motajo misli, ki so povezane s tem, kaj v življenju sicer počnemo. Teh misli je toliko vrst kot ljudi. Če bi jih lahko brali drugim, bi se nekateri zabavali, nekateri jezili kot hudič, nekateri, tisti pozitivno cinični, pa uživali ob neskončni barvitosti te naše vrste in sistema, ki kar nekako deluje, čeprav se na prvi pogled to zdi popolnoma nemogoče.

Delodajalce, ki so si s prej nakopičenimi rezervami kupili vsaj kak mesec miru, bodo znova zvili krči v trebuhu, ki jih prinesejo plačilni dnevi, menedžerje bodo ubijali načrti tretjih kvartalov, računovodkinje bodo besno knjižile zaostanke in se začele pripravljati na pripravo bilanc.

Prosvetne delavke bodo vsem hitele razlagati, da so tudi one imele skopo odmerjen dopust, saj so morale sestavljati nove učne programe. Njihova glavna skrb pa bo verjetno dolžina kril, barva nohtov in oblika trajne, s katero se bodo znova pojavile pred našo nadobudno mularijo.

Državna uprava bo morala izgovor "trenutno tu ni nikogar odgovornega, vsi so na dopustih" spet nadomestiti z dikcijo o bolniških in neverjetnih gnečah. Ljudem je treba pač dajati občutek, da veliko delajo, da komaj zmorejo in da jih ni štirikrat preveč.

Zdravniki, farmacevti in farmacevtski uvozniki bodo iskali nove lokacije, kjer lahko v miru pojejo bogato kosilo ali večerjo, ne da bi jih od nekod opazoval kak tečen novinar ali entuziastičen kriminalist. Lokacije, ki so jih skopirali od državnih sekretarjev, gradbincev, bančnikov in odvetnikov, ki urejajo registracije slamnatih podjetij v tujini, so se izkazale kot resno kontaminirane.

Umetniki bodo v lokalih po središču Ljubljane od turistov nazaj prevzeli dežurstvo, kjer bodo do pozne jeseni, ob žlahtni kapljici, spet lahko jamrali čez državo, ki jih ne ceni, in narod, ki jih ne razume.

Športniki se bodo posvetili svojim programom in poskušali uresničiti obljube, ki so jih njihovi biriči dali sponzorjem. Mogoče bi z umetniki lahko kdaj družno pojamrali, da jih država ne ceni. Številčnosti jim sicer ne bi popravili, resnico pa občutno.

Policisti bodo kot ena od najbolj mačehovsko plačanih državnih služb nadaljevali svoje delo v smislu težko nas tako malo plačajo, kot mi lahko malo delamo. Intelektualni nivo povprečnega policista, ki je bil od konca osemdesetih do nedavnega v solidnem porastu, že vrsto let spet pada. Negativna selekcija je očitno na pohodu, verižna reakcija kritične mase pa na obzorju. To smo doživeli že pri politiki.

Mladina bo spet krenila v šole in na fakultete in se spraševala, kaj jim je vsega tega treba. Izudin, ki ima svojega športnega BMW-ja parkiranega skoraj na šolskem dvorišču, Izudin, ki je ves dan v kratkih hlačah, opankah, z dragimi sončnimi očali in modno torbico, Izudin, ki domov vedno odpelje najlepše sošolke in lahko priskrbi vse, kar kdo potrebuje, namreč nima niti osnovne šole. Zgled, kot edini še živeči vzgojni mehanizem, je država dokončno zavrgla.

No, če vsaj malo delate, če ne kradete, ali pa zelo zmerno, če niste član korupcijskih združb, ste že kar dober, delovni državljan. Dobrodošli nazaj v živalski vrt!

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol