Ljudje smo s strani narave, ali še natančneje genetike, obdarjeni z različnimi talenti.
Pestrost talentov in njihova variacija od človeka do človeka seveda nista sporni, naše interpretacije vsega skupaj pa najbrž so. Zakaj? V bistvu v zgodbo o talentih nekako ne znamo ali pa ne želimo korektno vpeljati še inteligence. Tako imamo jasnejšo sliko o velikosti talentov na področjih, kjer je le-te mogoče elegantno izolirati od inteligence, in megleno tam, kjer je takšna izolacija težka ali celo nemogoča. To pomeni, da bo naša ocena talentiranosti posameznika, na primer, na področju psihomotorike, ritma, glasbe in podobnih področij precej lažja kot na področjih matematike, fizike ali celo učenja jezikov. Tam je namreč čisti talent težko izolirati od IQ. Zakaj bi ga, boste vprašali? Zato, ker se je pri načrtovanju svojih lastnih aktivnosti v življenju, tako poslovnih kot osebnih, najbrž dobro soočiti s podatkom, za katere stvari smo koliko talentirani.
O. K., tu pa se stvar šele zaplete. Zaplete, ker hudiča vedno najdete v detajlih. Opazili boste namreč, da ljudi najbolj privlačijo področja, za katera so najmanj nadarjeni. To skriva neko evolucijsko logiko, saj je drgnjenje nečesa, kar ti že genetsko ne gre najbolje, verjetno res ultimativni izziv. Tako lahko vsakodnevno opazujemo motorične kriplje, ki namesto da bi se zadovoljili s tekom ali kolesarjenjem, želijo igrati tenis, popolne aritmike, ki se trudijo plesati salso, posebneže, ki od posluha posedujejo le sluh, pa okolico maltretirajo s petjem in igranjem na inštrumente, jadralce in pilote, ki bi zavoljo varnosti vseh nas morali ostati modelarji in še in še. Svet je preplavljen z ljudmi, ki želijo dnevno dokazovati, da zmorejo. Da zmorejo nekaj, za kar jih cela okolica vidi nesposobne. Če lahko drugi, lahko tudi sam.
Če predpostavimo, mogoče sem pa talent za kreacijo bedastih teorij, da zgornje drži, kaj je potem prav in kaj ne? Najbolj enostavna rešitev, tako zares na prvo žogo, bi bil nasvet ljudem, da naj svoje poslovne kariere gradijo na svojih domnevnih talentih, svoje hobije pa fokusirajo na stvari, ki jim zares ne gredo. Vendar stvar še zdaleč ni tako enostavna. Talent za nekaj prepogosto pomeni tudi lenost, neagilnost, nazainteresiranost in celo malodušje na tem področju. Velikokrat se pokaže, da pri izvedbah v simfoničnih orkestrih prednačijo povprečni talenti, ki posedujejo neomejene količine entuziazma in delovne vneme, medtem ko genialni talenti cel dan popivajo po okoliških barih in rešujejo svet. In 'simfonični orkestri' so tukaj mišljeni kot katerakoli delovna ekipa na kateremkoli področju.
Skratka, jebeš pravila, jebeš varnost, ko hudič čemerno prileze iz že omenjenih detajlov, vam pove, da se ukvarjajte, torej trenirajte, izboljšujte, se trudite, predvsem s stvarmi, za katere niste talentirani. Delajte pa stvari, za katere ste. Tako se boste veliko bolj zabavali in kompatibilni boste z ideologijo države, da vsak cepec lahko pač počne, kar hoče in prileze kamorkoli želi, samo če sledi sistemu. Zakaj za vraga pa bi zanamcem uničili intelektualni komfort dejstva, da svet nikoli ne trpi zaradi lenobe pametnih, temveč vedno zaradi pridnosti neumnih.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
