Glasba ali bolje rečeno biti glasbenik, mi je vedno veliko pomenilo.
Na eni strani še en ventil, skozi katerega lahko celo načrtovano in kontrolirano spuščaš uplinjen stres, na drugi še en pašnik, kjer se radostno poigrava kreativnost. Polsestra same matere osebne sreče in zadovoljstva, hvaležnosti. Trem izdanim avtorskim CD-jem navkljub se nikoli nisem šel resne glasbene kariere. Vse skupaj je bil bolj štos in sproščanje. Imam pač smolo, da se, za razliko od večjega dela naše t. i. estrade, omejitev svojih tovrstnih talentov pač zavedam. Klinc, sluh in posluh nista kot nedelja in ponedeljek, kjer 'po' določa obvezno sosledje. Nič pa mi ni preprečevalo tega, da sem veliko nastopal, saj prelivanje energije v ljudi s pomočjo glasbe ne pogojuje nekih presežnih glasbenih talentov. Če pogledate nekatere sodobne izvajalce in njihove uspehe pri skupinskih glasbenih manipulacijah, bo prej držalo obratno, ali kako?
Kakorkoli, da ne zaidem, zadnje čase igram in pojem predvsem na kakšnih zaključenih žurih, ponavadi v kakšni na licu mesta zimprovizirani sestavi, ma, luštno kot hudič. In teden ali dva nazaj sem pel na rojstnodnevni zabavi enega kolega, kjer me je cela vrsta ljudi tudi osebno poznala. Cel večer so me spodbujali, naj igram tudi svojo glasbo, čemur je kasneje, ob vožnji domov, sledila še sarkastična pridiga moje dame, ki tudi težko razume, zakaj raje kot lastne brenkam tisočkrat preposlušane songe. Ljudje, ki niso avtorji ali celo nimajo izkušenj z nastopanjem v javnosti, težko razumejo, za kaj pravzaprav gre. Za preprost psihološki štos namreč, ki ga najdemo na vseh področjih umetniškega, kulturnega pa tudi intelektualnega ali poslovno-strokovnega razdajanja publiki. Za to, da je tuja čustva precej lažje prodajati kot lastna. Za prodajanje tujih čustev se vedno počutimo OK, publika izgubi svojo delikatnost, sami pa za to potrošimo veliko manj energije. Povedano enostavneje, če med tem, ko prepevam CCR-e, zadaj trije govorijo, levo dva nazdravljata, tam desno pa jih enajst piše SMS-e, me to ne gane preveč. Važno, da večina hruli zraven in uživa. Ko pa prodajam svoja čustva, lastne komade, me vsaka nepozornost publike nervira.
V izogib temu sem vedno striktno ločeval špile od koncertov. Na špilih naj bo čim več ljudi, na koncertih pa zadoščata dva. Na primer moj pes in še nekdo, ki vsaj razume besedila. Razsežnosti opisanega koncepta so globlje, kot je videti na prvi pogled. Na eni strani zato, ker se v trgovino z lastnimi čustvi zapletemo večkrat dnevno, ne da bi zato niti vedeli, in na drugi strani, ker je večina ljudi v življenju le imitatorjev, pa vseeno izsiljujejo s čustvi. Vem, malce zapleteno, zato bom postregel s teoretično-praktičnim primerom. Če moža, ki pride iz službe s šminko na srajci, nahrulite s "prekleti prasec, kje si se spet vlačil", je to tak kliše, ob katerem vam bo težko kdorkoli nasedel, da prodajate lastna čustva, že "dragi, upam, da je tale najina boljša kot od sosedovih" pa bi skoraj moralo vzpodbuditi pozitivno čustveno kontrakcijo, mar ne? Razumem, sekira v glavo, saj si Štajerka. Jah, med teorijo in prakso ni razlike res zgolj teoretično.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
