Ženske in moški se v duševni praksi ne razlikujemo tako zelo, kot bi morda pričakovali glede na vse razlike, ki sicer ločijo tradicionalnega "lovca" od "nabiralke".
Večina klasičnih duševnih bolezni, ki ne izhajajo iz vsakdanjih stresov, je po spolu enako zastopana, in čeprav se zdi, da smo ženske bolj nagnjene k depresiji, to ni nujno res, je le znak, da bistveno prej poiščemo strokovno pomoč. Stres močno zaznamuje naše duševno in fizično zdravje, na štiri oči tako rekoč ne komuniciramo več, spanje pa je postalo vrlina, saj ljudje, zaradi množice opravil in obveznosti, nimajo več časa spati. O dilemah sodobnega časa smo se pogovarjali s psihiatrom Kristjanom Nedogom iz Psihiatrične bolnišnice Ormož.
Ali v duševni praksi razlikujete med ženskami in moškimi? Delate na ženskem ali moškem oddelku?
Delam na moškem oddelku, v ambulantni praksi pa z obema spoloma. Nekaj našega dela spada v ambulanto, večina pa na oddelek.
Vemo, da smo si ženske in moški konstantno v laseh, še bolj zanimivo pa je, kako se med seboj bijemo ženske. Pisateljica Elena Ferrante v pred časom zelo priljubljeni knjigi Genialna prijateljica piše: »Ženske so se spopadale med sabo še bolj kot moški. Skakale so si v lase in se trpinčile. Moške je resda pogosto zgrabila jeza, vendar so se zmeraj pomirili, ko pa so se razjezile ženske, ki so bile na zunaj mirne in prizanesljive, se zlepa niso ustavile, le še globlje so tonile v svojem besu.« Vam to zveni znano?
Seveda! Upam, da vam tudi. Ženska tekmovalnost, ki je opisana tukaj, to je ta intuitivni čustveni del, ki ga radi opredelimo kot ženskega. Moški dojemamo stvari bolj na racionalni ravni oziroma na tej moči in jih tam tudi rešujemo. Moško se je stepsti in potem biti naprej prijatelji, ko se vidi, kdo je zmagovalec. Ženske pa znate gojiti zamere, sploh pri tem, katera ima prav. Pri moško-ženskih argumentih po navadi nekaj prevlada, ali moška moč ali ženski princip. Pri ženskah pa, sploh če so vpletene ženske s podobnimi osebnostnimi lastnostmi, se stvari zlepa ne končajo.
Pa se to opazi pri duševnih težavah?
Ne. V svetu duševnih težav je tako, da k psihiatru še vedno ni lahko priti. Še vedno obstaja neka stigma. Lahko se tolažimo, da je manjša, kot je bila pred 30, 40 leti, vendar je še vedno prisotna. Ko človek enkrat pride, je verjetno že izkoristil preostale možnosti, prijatelje, starše, druge bližnje osebe, ki bi znale svetovati. Je pa tekmovalnost med ženskami lahko razlog za stres, kar pogosto vidimo v potrošniški družbi. Vse bi imele nekaj, pa ne bi imele istega, in tako naprej. Jaz sicer živim v pozitivnem prepričanju, da to rivalstvo še ne pripelje do psihiatra.
Vendar pa lahko kakšna ženska doživi akutni stres že, če pride na poroko, kjer ima prijateljica isto obleko. Bolj pogoste so te situacije med ženskami v delovnem okolju, kjer je ena od žensk šefica, druga pa podrejena. To je huje, kot če so ti hierarhični odnosi različno spolni. Takšen tipični kolektiv je učiteljski z žensko ravnateljico. Moški je vedno osovražen že zato, ker je moški, in kolegice držijo skupaj v mnenju, da je on itak 'brezveznik'. Če pa ena od njih postane ravnateljica ...
Vse več je ženskih direktoric. Kako dejstvo, da smo ženske bolj čustvene in bolj vzkipljive, vpliva na vodenje gospodarstva?
Osebno mislim, da ste ženske boljše vodje, tako v politiki kot v gospodarstvu. Ženske so sposobne bolj celostno gledati na rezultate poslovanja ali političnega udejstvovanja. Moški princip preveč temelji na moči, ženske pa vklopite čustveno intuitivno komponento, ki je moški ne znamo tako dobro uporabljati. Poznam veliko menedžerk, ne morem reči, kakšne osebe so doma, so pa zelo uspešne v poslu, ne samo v številkah, ampak tudi v odnosu do zaposlenih.
Katerih duševnih bolezni je več pri ženskah in katerih pri moških?
Večina klasičnih duševnih bolezni, ki ne izhajajo iz vsakdanjih stresov, je po spolu enako zastopana. Če vzameva 'trendovsko' depresijo, je bila dolga leta pri ženskah pogostejša, kar pa ne pomeni, da je pri ženskah dejansko dvakrat več depresije kot pri moških, to samo pomeni, da ženske bistveno prej poiščejo pomoč. Se pa odstotek vsako leto izenačuje.
Je podobno tudi z demenco?
Demenca je v porastu zaradi staranja prebivalstva, pri ženskah je je statistično seveda več iz preprostega razloga, ker jo veliko manj moških 'dočaka', prej umrejo. Pred 50 leti pa je malokdo dočakal 80 let, da bi postal dementen.
V kakšnih zgodovinskih romanih lahko beremo zgodbe o ženskah, ki so jih zaprli v stolpe, ker jih je obsedel hudič. Kakšna je vsebina blodenj in preganjavic pri pacientih sodobnega časa?
Odstotek shizofrenih v stolpih in zažganih na grmadah je bil izredno majhen. Danes je shizofrenije v populaciji en odstotek, prepričan sem, da takrat niti tega niso prepoznali. Čarovnice so bile zato, ker so bile ženske, ker so bile gospodarjem malo preveč všeč in ker se je zdelo, da jih zavajajo, ker so hodile po njihovo preveč izzivalno oblečene, ker so krvavele itn. Potem je gospodar, duhovnik ali inkvizitor smatral, da je ta ženska hudičevka. Krščanstvo si je skozi srednji vek prizadevalo ženski princip izriniti iz konteksta civilizacije, zato imamo danes prevladujoč moški princip. Blodnje pa so sicer precej v kontekstu kulturnega in političnega okolja in časa, v katerem živimo, pred 50 leti je veliko ljudi blodilo, da jih zasledujejo 'udbaši', 'kgbjevci', 'informbirojevci' itd., danes so pa bolj aktualni FBI, Trump, Putin, Janša ...
Kaj pa obsedenost z duhovnostjo/duhovno literaturo v sodobnem času, ki vztraja že 30 let. Je to nadomestek za religijo, za človekovo potrebo po tolažbi, ki jo je ta človeku stoletja dajala? Človek očitno potrebuje neko oporo, vodstvo, življenje je težko in vsi mu nismo v enaki meri kos.
Očitno človek potrebuje osebno samouresničitev nekje drugje, ker tukaj to ni več mogoče, ta prostor in ta čas sta mu odveč. Danes vsak, ki ima 20 minut časa, napiše knjigo, postane guru in drugim predava, kako je treba živeti, da bo našel samega sebe ... Danes imamo družbo, kjer je vsak osredotočen samo nase. Prenehali smo komunicirati na štiri oči, vsak strmi v svoj zaslon. Otroci v osnovni šoli se ne pogovarjajo, temveč si po pouku pošiljajo sporočila. Zadeva dobiva bizarne razsežnosti. Če danes nimaš otroka v osnovni šoli, sploh ne veš, kako se stvari streže.
Opažam, da več ljudi kot nekoč umre v starostnem obdobju od 40 do 50 let. Smo zgolj bolj pozorni ali je res tega več?
Res je. Zdaj smo prišli v čase, ko klasična paradigma zdravega življenja vedno manj drži. Do pred nekaj leti je veljalo, da ste ženske zaščitene pred srčno-žilnimi boleznimi zaradi hormonov in da ste do 50. leta lahko mirne, moški pa vsaj do 40. leta. Zdaj pa so infarkti, in to smrtni, zelo pogosti že pri mladih moških v dvajsetih in tridesetih letih. Zanimivo je prav dejstvo, da so srčne kapi veliko pogosteje smrtne kot pred leti, ko so se po infarktu zamašene žile popravile in je človek živel naprej. Zdaj ugotavljamo, da maščobe niso glavni krivec, seveda se dejavniki tveganja seštevajo, temveč stres in z njim povezani procesi v telesu. Stres popolnoma spremeni metabolizem maščob in sladkorjev v telesu, ker so hormoni, ki se sicer sproščajo v nevarnosti, ves čas aktivni. Človek danes ves čas beži pred nekim nevidnim medvedom, kar povzroča hormonsko in metabolno neskladje v telesu.
Srbski psihoterapevt Zoran Milivojević pravi, da je posameznik postal samemu sebi preveč pomemben. Ljudje so se naučili dobro živeti, ni pa več prihodnje generacije, ki bi delala, kar vidi kot enega od razlogov za propad Zahoda. Kako to komentirate?
Vsekakor smo v nevarnosti, ker danes v propagandnih sporočilih vseh sort berete - delaj na sebi, stopi iz povprečja, kje si, kaj čakaš, ti si najpomembnejši ... Nagovor je neposreden, brez vikanja kot nekoč. Tako telesno kot duševno nas ti trendsetrski guruji poskušajo prepričati, da moramo biti najboljši, najlepši, najmočnejši, najbolje oblečeni itn. In človek dobi nehote (ali hote) občutek, da je res nekaj posebnega, česar pa objektivni kazalci ne kažejo - ko se pogleda v ogledalo, si ni všeč, z življenjem ni zadovoljen, nima otrok, ki si jih je vedno želel imeti ...
Imeti otroke je vsaj še pred 20 leti, v generaciji naših staršev pa sploh, tako kot imeti nepremičnino, službo, avto, pomenilo neko merilo uspeha v življenju. Danes pa se zdi, da mladih, ki so dovolj stari, da bi imeli otroke, to sploh ne zanima več, a imajo dovolj dobre službe, da si otroke lahko 'privoščijo'.
Ta trditev spada v okvir tistega, kar je Milivojević hotel povedati z izjavo, da ne bo več ljudi, ki bi delali, ker jih ne 'produciramo' več, in v tem smislu ne skrbimo za obstoj naroda. Nezanimanje za otroke je nedvomno neposredna posledica tega t. i. stremljenja k samouresničitvi. Poleg tega ljudje menijo, da imajo pravico biti srečni, imeti čas zase; če pa imaš otroka, je jasno, da nisi najbolj srečen, ker nimaš časa zase, saj otroci prinesejo kup obveznosti in težav. In to je bistveno močnejši dejavnik kot denar.
Na lestvici najbolj branih slovenskih knjig v zadnjem letu je denimo Na tesnobi Damjane Bakarič. »Preveč ljudi doživlja tesnobo kot občutek, ki ga je treba (umetno) vzdrževati, celo hraniti«, pa pravi mlada pisateljica Ana Schnabl. Kako to komentirate?
Verjetno ona tesnobe ni doživela kot psihopatološki fenomen, kot znak neugodja ali pa celo duševne bolezni. Tesnoba je občutek nekega neopredeljenega (prostolebdečega) strahu, ki nima neposrednega zunanjega razloga, pa človeka vseeno tišči v prsih. Tega občutka pa ni zaželeno ravno vzdrževati. Če ga jemljemo v kontekstu, kot rečejo mladi, 'naspidiranosti', da moraš biti ves čas na adrenalinu, v gibanju, v tem smislu pa to drži. Zadnjič sem bral, da spanje postaja vrlina, za katero se bo treba boriti, ker ljudje več nimajo časa, da bi spali, in hodijo na terapevtske seanse, kjer spanje plačujejo.
Če bralna kultura naroda odstira stanje družbe, velja omeniti še fenomen Milene Miklavčič in njeno najbolj brano knjigo zadnjih let v Sloveniji Ogenj, rit in kače niso za igrače. Psihologija rada išče razloge za duševne bolečine v preteklosti, pri prednikih, je torej njena knjiga za psihiatra neke vrste katekizem, se vam v njej potrjuje tisto, kar opazite tudi sami.
To ne, je pa gospa spregovorila o spolnosti Slovencev v času med vojnama, in to je dovolj, da je knjiga postala prodajna uspešnica. Mislim, da jo ljudje berejo zato, ker je v Sloveniji spolnost še vedno tema, o kateri na glas ne govorimo. Porušila je predstavo večine Slovencev, da je bilo spolno življenje naših starih očetov in starih mam precej manj aktivno, ker je bilo tabuizirano, pod strogim očesom cerkve, v resnici pa zdaj vidimo, da je bilo ravno obratno. Prijetno ali neprijetno smo presenečeni. Kmečki fantje in možje nekaterih težav, ki jih imajo ljudje danes, recimo pomanjkanje libida, absolutno niso poznali.
Pred leti so bili med ženskami priljubljeni t. i. doktor romani, imeli smo Schwarzwaldsko kliniko, Talente v belem, da o Gorskem zdravniku ne govorimo. Kako razumete to obsesijo žensk z moškimi v belih haljah, gre tu za učinek vsemogočnega boga, ki daje zdravniku samoumevno privlačnost?
To je nekaj, česar v svojih prvih letih službovanja sploh nisem poznal ali razumel, pa so mi sodelavke razložile, za kaj gre. Ženske zelo privlačijo nazivi, ti zagotavljajo višji status, boljšo preskrbljenost, bolj kot lepota, bela halja ali božji kompleks. Vsi ti doktor romani pa so v veliki meri izhajali tudi iz dejstva, da so nekateri kolektivi, recimo v urgentnih blokih UKC-jev, fizično veliko skupaj. Reklo bi se, da člani medicinskega osebja domala preživijo več časa drug z drugim, kot s svojimi partnerji ...
Kaj pa bi s stališča psihiatrije lahko rekli o aktualnem gibanju, imenovanem Mee Too, češ da moški spolno nadlegujejo ženske, iz česar se rojeva sovraštvo do moških nasploh.
Težko bi rekel, da čutim rojevanje sovraštva do moških nasploh. Vsekakor je treba iskreno priznati, da si je moški svet aktualno situacijo v veliki meri zakuhal sam, saj je veliko tega, kar propagira gibanje Mee Too, res. Spolnega nadlegovanja in nasilnega, negativnega seksizma je bilo v poslovnem in umetniškem svetu preprosto preveč in čas je bil, da se ženske 'dvignete'. Po drugi strani pa je gibanje, tako kot marsikaj v današnjem času, sčasoma marsikje močno preraslo osnovno idejo.
Pogled na lepo žensko v oprijetem oblačilu ali z nekaj odkrite gole kože najbrž ni nobena zloraba. Prepričan sem, da večina 'zahodnih' žensk stvari še vedno vidi na ta način in upam, da nam bo ta pretirani trend uspelo hitro zajeziti, sicer boste tudi ve, podobno kot mnogo muslimank, kmalu naokrog hodile v rutah in drugih telesnih pokrivalih, bratje muslimani pa se nam bodo smejali, češ: 'saj smo vam rekli …'
Načelo 'jaz tudi' bi lahko povezali tudi z aktualno televizijsko produkcijo. Se vam zdijo limonadne serije na splošno dober način za preprečevanje ali zdravljenje (lažjih) duševnih motenj pri ženskah, ki so v konstantnem stresu zaradi službe in družbe, ali ravno nasprotno? Večina teh nadaljevank poteka v nekem elitnem okolju z veliko denarja, lepih oblek, lepih ljudi ... Nedoseganje standardov, ki jih postavlja sodobna družba, pa zagotovo spada med dejavnike tveganja za duševne bolezni.
Ja, vsaka pokrajina že ima svojo nanizanko, samo Štajerci smo spet zadaj ... Zanimivo je, da ta produkcija vedno prihaja iz držav, kjer so velike socialne razlike, kjer imajo eni zelo veliko, drugi pa zelo malo, kot sta Mehika in Turčija. Mislim, da so te serije narejene za domače občinstvo, da lahko nekaj lepega pokažeš vsem tistim milijonom lačnih. Da pa Slovenke temu nasedajo, je bilo zame vedno presenetljivo. Težko bi rekel, da to ravno zdravi ali povzroča frustracije, vendar tudi, saj vidim, da se znajo ljudje v te zgodbe neverjetno vživeti in jih tudi jezijo. Očitno smo Slovenci vendarle nagnjeni k begu iz resničnosti, da so naša življenja, takšna kot so, premalo zanimiva, premalo dramatična, tako si jaz to razlagam, drugo pa je, da nimamo prave aristokracije in je nismo nikoli imeli, naši bogataši pa hodijo naokrog v kavbojkah ... zato se moramo pač napajati z zgledi iz tujine.
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Osebni Arhiv
