Vse preveč slovenskih podjetij prav malo ali celo nič ne skrbi za zdravje in dobro počutje zaposlenih, saj se očitno ne zavedajo, da so ti njihovo največje bogastvo.

S tem sloganom se predvsem radi bahajo, razumejo pa ga prav gotovo ne. Govorila sem z veliko ljudmi in številni so mi pripovedovali zgodbo o nezdravi komunikaciji v podjetjih, nejasnih usmeritvah, slabi energiji in klimi v podjetju, hudem vsakdanjem stresu, o trpinčenju, ki poteka tako vertikalno kot tudi horizontalno. O vsakodnevnem trpljenju, ki ga človek, tak kot je, ne more zdržati. Slika slovenskih podjetij z nekaterimi svetlimi izjemami ni lepa. Zdravje zaposlenih Slovencev pa je še slabše. In da pri tem sploh ne omenjamo Slovencev, ki opravljajo prekarno delo preko svojih 'espejev'. V tem primeru prosti čas skorajda ne obstaja. Vse to potrjujejo tudi strokovnjaki in raziskave. Človek ni robot, ljudje smo ustvarjeni za drugačne stvari. Imamo dušo, srce, energijo, ki pa jih s takšnim načinom življenja le zanikamo. Hodimo po sebi in znotraj sebe ustvarjamo konflikte, ki vodijo v bolezni. In telo je vedno tisto, ki nam govori. Zato mu moramo prisluhniti.

Zdravstveno stanje zaposlenih Slovencev

Podatke in ocene o duševnem zdravju, težavah duševnega zdravja ter duševnih motnjah dobimo iz raziskav ter rednih zdravstvenih in drugih statistik. Velikokrat pa so še bolj kot statistike zgovorni in pomembni tisti podatki, ki jih v statistikah ni. Zaradi izjemne stigmatiziranosti namreč nekateri ljudje težav ne priznajo ne sebi ne drugim, in ne poiščejo pomoči. Večkrat pomoč poiščejo zunaj zdravstvenega sistema. Tako strokovnjaki ocenjujejo, da je duševnih motenj, ki jih velikokrat sprožijo prav slabe razmere na delovnem mestu, bistveno več. Govorimo o stresu, izgorelosti, anksioznosti, panični motnji in depresiji.

»Obiskov zaradi težav z duševnim zdravjem je več med ženskami kot med moškimi – tako pri zdravnikih kot psihiatrih,« pojasnjuje doc. dr. Helena Jeriček Klanšček z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tanja Urdih Lazar z Inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je tudi vodja projekta Čili za delo, pravi, da je skrb za zdravje delavcev zelo različna. Nekatera večja podjetja s tradicijo in vpetostjo v lokalno okolje dobro skrbijo za svoje zaposlene in njihovo zdravje. Za preostala nimajo dovolj natančnih podatkov, ugotavljajo pa, da je skrb podjetij za zdravje delavcev zelo ozko usmerjena. "V zadnjem času so se aktivnosti podjetij zelo razmahnile, verjetno predvsem zaradi zakonodaje, ki je leta 2011 delodajalcem naložila, da morajo načrtovati in izvajati promocije zdravja pri delu," pojasnjuje Urdih Lazarjeva.

Promocija zdravja v slovenskih podjetjih je pogosto povsem zgrešena

Res so se razmahnile, žal pa se v podjetjih večinoma omejujejo na spreminjanje življenjskega sloga na področju zdrave prehrane in telesne dejavnosti ter preprečevanju stresa. Pri tem pa so popolnoma zanemarjeni drugi vidiki življenjskega sloga, kot so uporaba psihoaktivnih snovi, počitek, skrb za varnost, kot tudi vsa tveganja, ki lahko v delovnem okolju ogrozijo zdravje in varnost zaposlenih. »To pomeni, da so programi narejeni 'na pamet', da ne upoštevajo potreb zaposlenih in organizacije in da se zato njihovih učinkov ne da spremljati, saj ne vključujejo začetne ocene stanja oz. je ta neustrezna,« pravi Udrih Lazarjeva. Dr. Helena Jeriček Klanšček pritrjuje, da je skrb za zdravje zaposlenih prisotna le v manjšem številu slovenskih podjetij: »Številni delavci se namreč soočajo z velikimi pritiski, da lahko zadostijo zahtevam modernega delovnega mesta, ki postaja vse bolj stresno okolje. V zadnjih letih smo zaradi ekonomske recesije in sprememb na trgu dela priča številnim organizacijskim in drugim spremembam, prestrukturiranjem, zmanjšanimi delovnimi priložnostmi, večji zaposlitveni negotovosti in povečani nezaposlenosti, vse to pa posledice za fizično in duševno zdravje ter počutje delavcev.«

»Poleg tega so programi promocije zdravja večinoma enostranski tudi v smislu pristopov. Obsegajo predvsem usposabljanje in izobraževanje zaposlenih, npr. delavnice o zdravi prehrani ali prikaze telesnih vaj, medtem ko okolje, tako fizično kot organizacijsko in socialno, ostaja enako. Pravi posmeh delavcem se mi zdijo na primer programi preprečevanja stresa – kjer delavce učijo sproščanja z različnimi dihalnimi tehnikami, nič pa ni narejenega za izboljšanje medosebnih odnosov, pravičnejšo porazdelitev delovnih nalog, izboljšanje komunikacije in obveščanja zaposlenih ali zaščito zaposlenih pred diskriminacijo, trpinčenjem na delovnem mestu in spolnim nadlegovanjem,« dodaja Tanja Urdih Lazar.

Program Čili za delo, ki ga je omenila Lazarjeva, se pri Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa izvaja že 10 let. V okviru tega izobraževanja predstavnike organizacij učijo, kako se pripravi dobra analiza zdravja, kako na tej podlagi izluščiti najpomembnejše probleme v zvezi z zdravjem zaposlenih in kako pripraviti načrt ukrepov za njihovo reševanje. Pri tem pa poudarjajo, da se vselej prepletajo ukrepi za izboljševanje delovnega okolja in ukrepi za krepitev znanja in veščin zaposlenih. Ker so delodajalci večinoma premalo zainteresirani za zdravje svojih delavcev, izbirajo slabe programe, s katerimi ne morejo na primeren način poskrbeti za njihovo zdravje in dobro počutje.

Bolniški dopusti v Sloveniji

Peta raziskava o delovnih razmerah in psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu v Sloveniji (2010) je pokazala, da se slovenski delavci v svojem delovnem okolju počutijo slabše od preostalih delavcev v Evropi.

Odstotek zaposlenih, ki delajo nad 70 ur na teden, je v Sloveniji višji od evropskega povprečja.

Skoraj polovica moških in 40 odstotkov žensk v Sloveniji meni, da delo večinoma slabo vpliva na njihovo zdravje. Dobrih 25 odstotkov jih poroča, da se delovnik le slabo ujema z družinskim življenjem. Na ravni evropskega povprečja ima tako mnenje dobrih 18 odstotkov delavcev. Zaposlitvena negotovost je v Sloveniji veliko večja od povprečja v EU; več kot četrtina moških in žensk se boji, da bodo v naslednjih šestih mesecih izgubili delo. A po drugi strani, opozarja Tanja Urdih Lazar, je bolniških dopustov manj, kot jih je bilo v preteklih letih, vendar so ti daljši.

»To pomeni, da se ljudje redkeje odločajo za obisk zdravnika, a zaradi tega bolezen napreduje do takšne mere, da zahteva daljše zdravljenje in tudi daljšo odsotnost z dela. Ljudje v teh razmerah torej dajejo prednost ohranjanju zaposlitve pred lastnim zdravjem. Dvomi o tem, ali je čas krize res pravi čas za vlaganje v zdravje zaposlenih, so tako čisto brez utemeljitve.

»To pomeni, da je ljudi strah oditi na bolniško, ker se bojijo, da bodo izgubili delo, zato trpijo v neznosnih razmerah. Kar pa seveda ni rešitev, saj je zdravljenje potem bistveno daljše, lahko pa tudi kompleksnejše. Mnoga slovenska delovna okolja na ta način postajajo pravi pekel. »Vseevropska raziskava Evropske komisije o delovnih pogojih Eurobarometer iz aprila 2014 kaže hiter vzpon duševnih težav na lestvici zdravstvenih težav, povezanih z delom. V primerjavi z obdobjem pred petimi ali desetimi leti je razviden trend hitre rasti problematike stresa in izgorelosti. Stres na delovnem mestu pa je, glede na odgovore respondentov te evropske raziskave, trdno na prvem mestu tveganj za varnost in zdravje pri delu,« pojasnjuje dr. Jeriček Klanščkova. In kaj bi lahko storili, da bi se zaposleni v slovenskih podjetjih počutili dobro? Morda bi bilo vredno razmisliti, da bi v središče postavili zaposlene, in ne le dobička podjetja za vsako – očitno previsoko – ceno, jim prisluhnili ter jim dodelili delo, pri katerem so uspešni, tako da bi lahko izrazili svoj potencial. Trening komunikacije, odprti dialogi, pravočasne informacije o pomembnih zadevah podjetja in dela, ki naj bi jih prejeli zaposleni, so ključne. Fleksibilen delovni čas, tak, ki ustreza naravi dela, in ne nekim smernicam, ki morda po ničemer več ne ustrezajo dejanskemu stanju. Predvsem pa bi morali izvajati programe, ki so za zdravje zaposlenih v resnici koristni.

Trpinčenje na delovnem mestu

Čedalje več pa je, kot opisujejo naši trije sogovorniki, ki si svojih pravih imen ne upajo razkriti, tudi mobinga. V razmerah, kjer se povečujejo delovne zahteve, kjer prihaja do različnih organizacijskih in strukturnih sprememb, in kjer se zmanjšuje varnost zaposlitve, se hitro razvijejo okoliščine, ki vodijo v trpinčenje na delovnem mestu. Mobing je izredno težko dokazati, zato je dobro, da si žrtev piše dnevnik, kamor natančno zapiše vse, kar je mober storil ali rekel svoji žrtvi. Po navadi mobing izvajajo tisti, ki se počutijo ogrožene in so višje po hierarhiji, čeprav podatki kažejo, da je trpinčenje tudi horizontalno. Podjetja bi morala imeti nekoga, ki bi se mu žrtev lahko zaupala. Vendar praksa kaže nekaj povsem drugega. Četudi podjetje ima svetovalca, varuha ali kogar koli, ki naj bi pomagal žrtvam mobinga, se to večinoma ne izvaja, saj se žrtve ne upajo izpostaviti. Človek, ki mu naj bi zaupali, je lahko povezan s šefom ali pa mu v podjetju že prej po tiho odsvetujejo, da bi sploh poskusil opravljati svoje poslanstvo, saj bo sicer potegnil kratko. Na Inštitutu za medicino dela se ukvarjajo tudi z ljudmi, ki so žrtve mobinga. V zadnjih letih se jih je k njim zateklo ogromno, zato so uvedli brezplačno podporo, kjer se žrtve lahko pogovorijo s strokovnjakom.

Pred kratkim pa so v Franciji ravno zaradi stresa in izgorelosti uzakonili pravico zaposlenih, da jih delodajalci po koncu njihovega delovnega časa ne smejo motiti z elektronskimi sporočili.

Če slišimo svoje telo, in po navadi ga slišimo ter ignoriramo, mu prisluhnimo. Ne prodajmo svojega zdravja in življenja za nekaj, kar ni vredno življenja. Zbudimo se.

Zaskrbljujoča statistika!

  • Po podatkih slovenske raziskave CINDI 2012, opravljene med odraslimi od 25. do 64. leta starosti, jih je dobra četrtina stres doživljalo zelo pogosto oz. vsakodnevno. Pogosteje so ga doživljale ženske, in, zanimivo, bolj izobraženi. Kar 87 odstotkov vprašanih meni, da od vseh naštetih dejavnikov (stres, kajenje, premalo gibanje, nepravilna prehrana, debelost itd.) najbolj prispeva k slabemu zdravju in visoki umrljivosti odraslih prav stres. Kot najpomembnejši vzrok stresa jih je daleč največ, dobrih 60 odstotkov, navedlo obremenitve na delovnem mestu.

  • Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje so v letih od 2010 do 2014 zdravniki na primarni zdravstveni ravni zabeležili poprečno nekaj več kot 90.000 obiskov letno zaradi različnih duševnih motenj, število obiskov psihiatra zaradi tovrstnih težav pa je znašalo okoli 68.500 letno. Med Slovenci, ki so jih anketirali, jih je v zadnjem letu osem odstotkov jemalo antidepresive, kar je odstotek nad evropskim poprečjem. Vendar pa je bil med Slovenci občutno manjši delež takih, ki so jih jemali zaradi depresije ali tesnobe, precej večji pa tistih, ki so to počeli zaradi kroničnih bolečin in zaradi večje učinkovitosti.

Resnične izpovedi!

Taja, komunikatorka

V službo sem najprej hodila z veseljem. Delala sem kot komunikatorka, v tem sem bila dobra in res sem bila srečna. Že na začetku pa sem čutila, da direktor ne zna s sodelavci, saj sem videla, kaj dela z drugimi, a sem si rekla, da mene že ne bo takole stiskal v kot. Prepričana sem bila, da bom s svojo sposobnostjo in zagnanostjo dokazala, da sem vredna zaupanja. Ko so mi naročniki začeli zaupati, in so namesto direktorja agencije za nasvete začeli klicati mene, se je zame začel pekel. Direktor me je vsak dan poniževal, mi nalagal nemogoče naloge, enako pa je počel tudi z drugimi. Vzdušje v pisarni je bilo grozno – niti pogovarjati med sabo si nismo upali.

Tamara, delavka

V našem podjetju je nevzdržno. Med delavci je ves dan sama tišina, ne upamo se pogovarjati, ne upamo si na malico, ker delamo v proizvodnji, in vsaka zaustavitev dela za delodajalca pomeni ogromen strošek. Vsaj on tako pravi. Ko si je zadnjič sodelavec vzel jabolko in ga jedel med delom, je bil poklican na zagovor. Direktor mu je rekel, da bo letel, če se to samo še enkrat ponovi. Vsakič, ko moram na stranišče, me zagrabi panika. Ves čas moram razmišljati, kdaj bi bilo najbolje iti, da bom imela čim manj težav. Neznosno je, iščem drugo delo. Zdaj smo se še preselili in nova zgradba je narejena kot zapor. Pisarne so zgoraj in okoli spodnjega dvorišča. Tam so šefi, proizvodnja pa je spodaj, tako da nas lahko direktno nadzorujejo.

Edo, prevajalec

V mojem podjetju se glavna tajnica vsak dan izživlja nad sodelavci. To traja že skoraj 20 let. Pri vsakem najde šibke točke, saj se je temu res posvetila, in to potem zlorablja. Direktorju odnaša rit, zato ji to dovoli. O tem smo še z nekaj sodelavci obvestili pristojne za mobing, ti pa so nam rekli, naj se raje umaknemo, ker bomo potegnili ta kratko, saj je gospa v podjetju že 20 let. Vem za vsaj pet ljudi, ki so odšli, ta ženska pa je še zmeraj na istem delovnem mestu! Zaradi nje ravnokar odhaja še ena res odlična in sposobna delavka. Nihče ne naredi ničesar.

Besedilo: Damjana Bakarič
Foto: shutterstock

21. junij 2016 Zanimivosti foto: shutterstock
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Cosmopolitan

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 38,30 €

REDNA CENA: 47,88 €

NAROČITE ZDAJ

Story

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 27,63 €

REDNA CENA: 32,50 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri