Dr. Lindsay Rogers - izjemen zdravnik iz Nove Zelandije, ki je šel za kirurga med partizane!

... je v izjemno vznemirljivi knjigi Partizanski kirurg o svojih spominih na vojna leta v Sloveniji med drugim zapisal dr. Lindsay Rogers.

Njegovo delo zajema obdobje partizanskega zdravstva v Jugoslaviji, ki je v pogojih stroge konspiracije (še posebno v Sloveniji) delovalo na tleh nacističnega tretjega rajha vse do konca druge svetovne vojne.

Knjiga, ki je pred dnevi izšla pri Cankarjevi založbi, je toliko pomembnejše, saj gre za pričevanje zavezniškega zdravnika, ki je na razmere v partizanih gledal z veliko kritične distance in tako uspel popisati tudi številne odklone in dejanja, s katerimi se ni strinjal. Njegova najbolj kritična opažanja so bila sicer zabeležena že leta 1962 v knjigi Gverilski zdravnik, a so bila v prvi slovenski izdaji izločena, tokratni neokrnjen prevod knjige gre zato videti tudi kot svojevrstno opravičilo avtorju in slovenskim bralcem.

Partizanski kirurg iz Nove Zelandije

Glavno vlogo v zgodbi ima zdravnik dr. Lindsay Rogers iz Nove Zelandije.

Nekaj njegovih značajskih potez je že zgodaj nakazovalo, da ga bo gnalo v delo, ki se tedaj še ni izoblikovalo v koncept Zdravnikov brez meja. Ti so bili ustanovljeni šele leta 1971. To je postalo jasno, ko se je kmalu po zaključenem študiju posvetil vojni kirurgiji, katere posebnost je bilo prakticiranje medicine v ekstremnih in vojnih razmerah ter zdravstvenem izobraževanju oficirjev.

Nekaj časa je deloval v Sudanu, se vrnil na Novo Zelandijo in nazadnje odprl zdravniško prakso v kraju Te Awamuto. Ker pa ga je neprestano mikalo spoznavanje sveta, je nekaj časa delal tudi kot ladijski zdravnik in si tako odslužil pot na študij v London, leta 1939 pa tudi dolgo potovanje na Daljni vzhod in Karibske otoke.

Ko se je septembra 1939 začela druga svetovna vojna, je vstopil v medicinsko službo kraljeve armade in delal v bolnicah v Veliki Britaniji, potem pa kot zdravnik odšel na fronto v Severni Afriki, najprej v Libijo in Tunizijo, in končno tudi na Sicilijo.

V želji po še bolj izzivalnem življenju se je prijavil za delo kirurga pri gverilcih. V mislih je imel sprva Grčijo, vendar so ga poslali v Jugoslavijo. Tako je od oktobra 1943 deloval kot partizanski kirurg na Visu, nato v Liki, v Bosni in nazadnje, od julija 1944 v Sloveniji, to je v Kočevskem rogu.

• »Slišala sva ga, vendar sva mislila, da je komisar, ki prihaja na pogovor, toda ne, bil je Vinko, ki je prišel s sporočilom, da na javki leži štirinajst partizanov in da jih je nekaj težko ranjenih. Pripeljali so jih od Save in par jih je že umrlo. Vstala sva. Jasno mi je bilo, da smo pred hudim problemom, saj sploh nismo imeli več nobene razsvetljave, ostala nam je samo ena baterija in nekaj oljenk.«

Po vojni je Lindsay Rogers nekaj časa potoval po vzhodni Aziji in nekaj let tudi poučeval v Bagdadu, v tistem času pa tudi napisal knjigo o tem, kaj vse je doživel pri partizanih. Ob vrnitvi na Novo Zelandijo si je kupil veliko kmetijo, kjer je nato živel kot živinorejec in zdravnik, se poročil s svojo mladostno ljubeznijo, leta 1957 v Veliki Britaniji in ZDA izdal knjigo Guerilla Surgeon, nato pa leta 1962 umrl v prometni nesreči v Novi Kaledoniji, potem ko ga je z avtom zaneslo v naraslo reko.

Občudovanja vreden, a ne pri politkomisarjih

Da je bil dr. Rogers nadvse zanimiv človek, lahko beremo tudi v spremni besedi prevajalke novega neokrnjenega prevoda njegove knjige Alenke Puhar, ki je takole povzela besede občudovanja njegovih kolegov: »Bil je odličen, izredno delaven kirurg, ki je v najhujših trenutkih ohranil prisebnost duha in pri težkih odločitvah se je zmeraj optimistično oprijel vsake slamice. V vsakem razmesarjenem telesu je videl človeka, ki bo – če le mogoče! - živel naprej, ki bo moral hoditi, delati, misliti ... Tudi v najtežjih okoliščinah se je kar najbolj potrudil.«

Takšnega mnenja je bil tudi Rogersov kolega in prijatelj Colin Scott Dafoe, ki je trdil, da v življenju še ni srečal človeka, ki bi bil bližje genialnosti kot Rogers, med britanskimi oficirji pa je slovel tudi zaradi osupljivega poguma, še posebno, ko se je s prostovoljnim odhodom iz udobnega italijanskega zaledja odpravil na 'divji' Balkan.

Prvi uradni slavospev na njegov račun je šel v svet že leta 1949, ko je škotski diplomat, diverzant in Churchillov odposlanec pri Titovem vrhovnem štabu Fitzroy Maclean v svojih spominih o 'Doc Rogersu' med drugim zapisal: on, 'ki je videl dosti vojskovanja po zahodnih puščavah, kjer je vodil mobilno urgenco. Zdaj pa se je prostovoljno javil za delo v Jugoslaviji, ne zato, ker bi za to deželo gojil kakšen poseben interes, temveč preprosto zato, ker je hotel biti tam, kjer je najbolj vroče,' in dobro stran hvale na Rogersov račun končal z besedami: »Za vojaške in politične zadeve se je bolj malo zanimal, jezika ni znal niti besede, tako da se je sporazumeval samo s kretnjami in s pomočjo prevajalcev. Po drugi strani pa je bil prevečkrat priča, kako zelo so pogumni, koliko bolečin prenesejo in koliko človeških kvalitet imajo, da ne bi čutil nekakšnega občudovanja, pomešanega s simpatijo do 'Pattersonov', kot jim je rekel. In tudi oni so ga imeli radi in ga občudovali, brez besed so se podrejali njegovi avtoriteti in znanju Njegova popularnost je bila tako velika, da sta se nekoč dva partizanska komandanta skregala zanj, tako da so morali poklicati Tita, da je uredil zadevo.«

Povsem drugačne govorice pa so se tako uradno kot neuradno širile v slovenščini, še posebno s prvim, okrnjenim prevodom njegove knjige Gverilski zdravnik.

V tisti knjigi so dr. Rogersa predstavili kot 'stasitega, malce čudaškega britanskega zdravnika', sicer 'sposobnega in požrtvovalnega kirurga, ki je marsikomu rešil življenje, toda z usodno napako: Ni mogel doumeti jugoslovanske stvarnosti in se je večkrat zapletel v drobne spore z vodstvenim kadrom raznih enot.'

Danes pa je jasno še eno. Ker je bil dr. Rogers tujec, major britanske vojske, je bil za časa bivanja na našem ozemlju avtomatično ocenjen za sumljiv subjekt, z njim pa naj bi se ukvarjala celo partijska celica, ki je tudi sicer delovala v vsaki bojni enoti (in torej tudi bolnici) in ji je načeloval partijski sekretar.

»Tako med pacienti kot med osebjem je bilo tudi nekaj ovaduhov Ozne, ki je v tem času delila svoje vire na 'zaupnik, informator, nezavedajoči se informator, vrinjenec',« o strogi nadzorovanosti Rogersa še piše Alenka Puhar in dodaja, da naj bi decembra 1944 v ajdovec poslali celo dodatno 'agentko politične policije', ki so jo formalno nastavili kot navadno bolničarko.

Ker je dr. Rogers v Slovenijo prišel prav v času velikega vzpona antizahodnega in proruskega čustvovanja, nas zadrtost slovenskih politkomisarjev in partijskih aktivistov niti ne bi smela pretirano presenečati, je pa z današnjega zornega kota vendarle nekoliko težje razumljiva povojna averzija do komunikativnega in priljubljenega zdravnika. Šele z branjem njegove knjige se pred očmi bralca izriše vsa psiho-patologija tistega časa.

• »... Franc je plaho vstopil in spil kozarec. Potem vzel revijo, ki jo je Bill odložil, in začel gledati slike. Midva z Billom sva naprej brala, Franc pa je nenadoma dvignil pogled in rekel: 'Kako rad bi znal angleško.' in tako sva ga začela učiti. Od sedmih do osmih je vsak večer prihajal na pouk angleščine, vendar pa to ni dolgo trajalo. Imel je preveč prijateljske stike z Angleži. Nekega dne nama je prišel s solzami v očeh povedat, da mora drugo jutri oditi in da ga ne bo nazaj. Odšel je in nikdar več ga nisva videla. Zvedela sva, da je bil en dan v glavnem štabu, kjer so ga zasliševali, potem pa so poslali 'naprej', v zapor.«

Priporočamo!

Lidsay Rogers: Partizanski kirurg

Knjiga Partizanski kirurg je vojna zgodba novozelandskega kirurga, ki je služil v zdravstveni enoti britanske armade in ponuja pronicljiv pogled v življenje partizanov, ki jih je bilo samo kakšnih 300.000 v prebivalstvu, ki v celoti šteje 16 milijonov.

• »Nekega dne je poginil konj, ki je rinil navkreber proti javki, kjer je zunanji svet puščal oskrbo za bolnice. Otovorjen je bil s fižolom, ta fižol je bil star tri leta, trd in brez okusa, a bil je vseeno hrana. Čez sedlo sta bili obešeni dve vreči, sneg je bil globok in pot strma. Zvesti partizanski konj je že velikokrat tovoril po tej poti. Nekoč so ga našli Nemci, vendar so samo prezirljivo pogledali njegove suhe noge in od sedla odrgnjen hrbet, in ko so se partizani vrnili, so našli le požgano štalo in tega konja. Imel je krepko srce in je še vedno sodeloval v 'naši borbi'. Od Stare žage je vsak dan odhajal v gozdove nad dolino. Potem pa je tistega dne omagal.«

»Brali boste o celi vrsti čudnih ljudi – o četnikih, ustaših in 'domerbrandsih',« je v predgovoru k originalu zapisal generalpodpolkovnik lord Freyberg in bralce opozoril, da bodo v knjigi brali tudi o zares šokantnih podrobnosti in temačnih zgodbah o mučenjih, posilstvih in umorih.