Ana Bešter Bertoncelj: Kako otrok odloži svoje stiske?

Ana Bešter Bertoncelj (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
14. 1. 2018

Otrok lahko svoje napetosti odloži različno. Jok je tisti, ki ga mnogo staršev precej težko prenaša. Sicer pa to lahko stori tudi z vedenji, ki jih uvrščamo pod trmo (s cepetanjem, metanjem na tla).

Otrok s tem, ko premika svoje telo, lažje odloži čustveno breme, zato mu to omogočimo, vendar ga zavarujemo, če je to potrebno, prav tako sebe. Če je v ozadju močan strah ali groza, se otrok trese (takšno vedenje lahko vidimo tudi pri živalih) ali poti. Odličen način za sproščanje napetosti in čustvenih bremen je smeh. Veliko možnosti je, da sami ustvarimo okoliščine, v katerih se otrok glasno smeje. To je koristno tudi zato, ker tako gradimo povezanost z otrokom. Joka ne sprožajte sami namerno, ampak postavite ljubeče meje, kadar je to potrebno, in če bo temu sledil jok, ga preprosto ljubeče poslušajte.

Ko ima otrok možnost, da odloži svoje čustveno breme, se z nami lahko spet poveže, veliko lažje sodeluje in je spet odprt do učenja in novih izkušenj. S čustvi in napetostmi 'obremenjen' otrok tega ne zmore, ker ga bremeni toliko (za nas nevidnih) vsebin, s katerimi se more zavestno ali nezavedno ukvarjati. 5 BESED, S KATERIMI POMAGATE OTROKU V STISKI: Običajno ob stiski otroka tolažimo tako, da mu rečemo: "Ššššš ... Vse je v redu. Ne jokaj. Je že dobro." Vendar tako otroka ne slišimo in mu ne damo občutka, da smo z njim zares povezani.

Poskusite naslednje besede:

1. Boli. Ja, boli ... Kadar ponovimo oziroma odzrcalimo vsebino (lahko tudi čustveno), ima otrok občutek, da ga vidimo, slišimo, čutimo, razumemo. Tako je lahko v stiku s seboj in s tem, kar se mu dogaja.

2. Ti kar jokaj. Namesto da otroku rečemo šššššš, mu raje dajmo dovoljenje, da lahko izraža, kar čuti. Zanimivo je, da se otroci navadno celo hitreje pomirijo in nehajo jokati, če jim dovolimo jokati, kot če jih želimo utišati.

3. Tukaj sem zate. Otroku tako povemo, da smo tukaj zanj in za njegovo izkušnjo. Da je ob nas varen in da smo njegova opora.

4. Vem, da ti je težko. Starši se prepogosto ujamemo v iluzijo, da vemo, kaj otrok doživlja. Namesto "Je že dobro" ali "Vse je v redu", mu raje recite "Vem, da ti je težko". V njegovem svetu ni v redu, če joka, in v njegovem svetu ni dobro, če joka. Če mu govorite, da je, otrok sčasoma dobi izkušnjo, da je njegova realnost napačna. Da to, kar vidi, čuti in doživlja, ni pravilno, ni resnično. Preprosto samo recite: "Vem, da ti je težko."

5. Tišina. Tišina je tako hranljiva, če je pristna, brez prizvoka mučnosti in negotovosti. Otroku daje prostor, da lahko je. Omogoča mu, da je sam s svojo vsebino, hkrati pa je skupaj z nami, ki mu držimo prostor, da lahko izkuša, kar trenutno izkuša.

Orodje LJUBEČE POSLUŠANJE, 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustveni izbruh, si lahko prenesete na www.ljubecamama.si.

Nova Lady že v prodaji

Lady

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri