Otrok majhne stvari (npr. hoče kozarec vode, ko mu jo prinesete, pa je noče več, pa bi, pa ne bi ...) uporabi kot uvod v to, da lahko iz sebe da napetosti, frustracije in stiske, ki so v njem.
Starši upate, da je to faza, ki bo minila, vendar ne gre za to, da bo to minilo. Enkrat bo. Ampak naša predstava o tem, kaj je jok in kako ga je treba utišati in ustaviti, je napačna. Jok (in tudi trma) imata pomembno vlogo v razvoju otroka in nalogo obnovitvene funkcije. O tem se premalo govori. Žal pa v naši družbi veljata tako jok kot trma za nezaželeno vedenje, ki ga je treba prekinjati. Otrok prek joka odlaga svoje nepredelane stiske. Kot s prebavo 'odložimo', česar ne potrebujemo (fizične vsebine), tako z jokom odlagamo psihološke vsebine, ki jih ne potrebujemo več. TO NE POMENI, DA OTROKA PUSTIMO JOKATI. TO POMENI, DA MU DOVOLIMO JOKATI.
Prvo rani, drugo celi. Kako zares poslušati in slišati otroka tudi v joku, pa se trudim počasi učiti starše. Vendar tukaj pridejo ven tudi vse starševe nepredelane vsebine (zato večina staršev ne zmore 'držati prostora' za otrokov jok). Otrok joka in joka in cmizdri in cvili, ker ima v sebi nepredelane vsebine, ki jih ne more nikamor odložiti. To nikakor ne pomeni, da mu ne postavite meje. Mejo otrok nujno potrebuje, ampak ljubečo. Po ljubeči meji pa ljubeče poslušanje. In ne le tri minute. Včasih lahko to traja tudi pol ure. Starejši je otrok, dalj časa traja, ker ima v sebi veliko vsebin, ki čakajo, da jih bo lahko odložil. Bolj boš ob tem ljubeča, bolj varno se bo počutil, več čustvenih vsebin bo lahko odložil. In ko enkrat starš to zna, začne prihajati ven vse, kar je nabrano. Strah, žalost, nemoč, jeza, lahko tudi groza. In to je za starša včasih zelo težko držati, ker stimulira starševe lastne občutke strahu, žalosti, jeze. Ampak otroka to celi, celi, celi, celi ... To, kar zdaj govorim, je Bowlbyjeva teorija varne navezanosti otroka na mamo (ali očeta) v praksi. Žal pa je večina še daleč od tega, da bi to znali živeti. A se premikamo tja. Korak za korakom.
Tema, ki sem jo odprla, je široka in globoka, saj se otroci ob tem odzivajo različno. Včasih jih vaš dotik razdraži, zato ker še niso v tisti fazi procesa, ko bi želeli dotik, čeprav ga na koncu vedno želijo. To je trenutek, ko veliko staršev ne zna naprej. Težava nastane tudi takrat, ko otrok svoj strah pokaže skozi agresivne impulze. Vse to lahko pride ven. V tem primeru otrok še bolj potrebuje ob sebi nekoga, ki mu bo znal držati prostor za to, da lahko pride v stik s tem, kar je v njem, da bo lahko šel skozi to. Če želite, da izlije iz sebe svojo stisko, ki poganja veliko nezaželenih vedenj, potem mu morate dati to možnost, in sicer s svojo prisotnostjo in ljubečim poslušanjem.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
