7 razlogov, zakaj se je z otroki potrebno pogovarjati o duševnih motnjah

7 razlogov, zakaj se je z otroki potrebno pogovarjati o duševnih motnjah (foto: Profimedia) Profimedia
21. 10. 2017

Dejstvo je, da tudi otroci vse pogosteje trpijo za anksioznimi motnjami in depresijo. Zato je pomembno, da se o teh temah pogovarjamo z njimi.

Pisateljica Candance Gagner je kot otrok doživela številne neprijetne in travmatske situacije, ki so jo za vedno osebnostno spremenile. Dandanes je poročena in ima dva otroka, s katerima se iskreno pogovarja o duševni bolezni, ki s seboj prinaša tudi anksioznost in depresijo.

Pravi, da je duševna bolezen že dolgo prisotna v njeni družini, a ni razumela, kako je razširjena, vse dokler se tudi sama ni soočila s tesnobo in depresijo. »Obstaja več razlogov, zaradi katerih se dandanes pogovarjam z otrokoma o tej temi. Vedno jima omenim zgodovino te bolezni v naši družini. Moja otroka imata predispozicijo, da zbolita, a za to si nista sama kriva. Zato se počutim zelo krivo zaradi nečesa, nad čemer nimam nadzora. Edini način, da se soočim s to krivdo je ta, da se z otrokoma odprto in iskreno pogovarjam o tem.«

Z depresijo se je začela boriti že v osnovni šoli. Starši so se ločevali, sošolci pa so se ji norčevali in jo maltretirali. Doma se ni počutila varno. Opazovala je mamo, ki je doživljala spremembe razpoloženja, a nihče ji ni pojasnil, zakaj se to dogaja. Candance ni razumela, kaj ni v redu – tako z mamo kot z njo. Imela je sedem let, napadi panike pa so postajali čedalje pogostejši. Njena babica je takrat sklenila, da se bo vpletla. »Učila me je z opisovanjem svojih težav – poskusom samomora, splavom in depresijo. Prvič me je odpeljala k terapevtu in mi pomagala poiskati ustrezno zdravilo. Lahko sem ji zaupala vse, kar sem mislila. Nenehno me je opominjala, da nisem zlomljena in da vse to ni moja krivda. Takrat sem lahko začela okrevati.«

Candance se je nekajkrat borila z depresijo, razmišljala je o samomoru, trpela je za motnjami hranjenja, skozi vse te preizkušnje pa se je veliko naučila o duševni bolezni, ki je skušala »prevzeti« njeno življenje. Njena otroka danes dobro vesta, zakaj pridejo dnevi, ko se njuna mama ne smeje. Pozorna sta na trenutke, ko se ona ne more osredotočiti na tisto, kar ji govorita. Zavedata se, da njuna mama trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo. Candance poudarja, da se pred otrokoma noče pretvarjati, da je nekaj, kar ni, ampak ju hoče podučiti o tem, kaj so prestajali člani njune družine. Vse to počne v upanju, da bosta lahko nekega dne njena otroka proaktivna, če se ugotovi, da ju je prizadela ista bolezen. Če pa ostaneta zdrava, bosta bolj sočutna do ljudi, ki se borijo s temi težavami. Prav zato je razkrila sedem razlogov, zakaj bi se vsak starš moral s svojim otrokom pogovoriti o duševni bolezni. Navajamo jih v nadaljevanju.

1. Zato, ker se otroci s tem soočajo vsak dan

Po nekaterih podatkih naj bi kar eden od petih otrok živel s staršem, ki trpi za depresijo. Candance pravi, da se ne more skriti pred svojo boleznijo. S prikrivanjem bi lahko samo začasno prikrila svojo bolečino. Misli, da je boljše biti iskren, saj bi z lažjo še bolj zmedla ljudi okrog sebe, ko bi jo videli v slabem stanju. Otrokoma hoče pokazati, da to ni njena krivda, da lahko prenaša to breme, a kljub vsemu je lahko dobra mama. »Te motnje me ne definirajo. Če bosta moja otroka nekoč preživljala isto zadevo, tudi njiju ne bo definirala. V redu je, če priznate, da nekaj ni prav in se pogovorite o tem, kako to vpliva na vse domače. Pojasnite jim, kako si prizadevate okrevati.«

2. Zato, ker otroci morajo vedeti, proti čemu se bojujejo

Otroka veliko časa preživljata z mamo, saj dela od doma, tako da lahko dobro vidita, kaj depresija in anksioznost lahko naredita človeku. Zelo pomembno se je pogovoriti o tem, da so otroci takih staršev veliko bolj izpostavljena tveganju pred duševno boleznijo kot njihovi vrstniki, čigar starši so menatalno zdravi. Pomembna je tudi okolica – Candance je v otroštvu preživljala čustveni in psihični pekel, njenima otrokoma pa se to ne dogaja. Kar pa ne pomeni, da nimata genetskih predispozicij, a kaže na to, da se lahko s pomočjo proaktivnega delovanja prepreči izbruh bolezni.

3. Zato, ker je otroke treba naučiti sočutja do drugih ljudi

Candance si želi, da bi njena otroka skrbela za svoje mentalno zdravje, zato se z njima pogovarja o vsem, s čemer se bori. Želi si, da bi bila njuna otroka prijazna do ljudi in da se postavita zase in za druge. »Kako bosta moja otroka prinesla pozitivne spremembe na ta svet, če ne bosta vedela ničesar o depresiji? Kako naj spoznata simptome, če si nekdo želi vzeti življenje? Znanje in sočutje sta bistvenega pomena za izboljšanje duševnega zdravja,« pravi Candance.

4. Zato, ker morate biti odgovorni

Candace noče iskati podporo otrok, ko jo zajame depresija. Z njima se ne pogovarja o tem zato, da bi jo otroka bolj razumela kot osebo, ampak tudi zato, da bi prevzela odgovornost za svoje ravnanje. Skrbi zase, pogovori z otrokoma pa ji pomagajo, da ohrani prisebnost. Rezultati iz britanske študije kažejo, da se kar 55 % britanskih staršev o tej temi ne pogovarja s svojimi otroki, saj verjamejo, da »duševna motnja ne predstavlja težave.« Seveda se motijo. V prid temu govori raziskava, po kateri je kar 62 % najstnikov po spletu že iskalo informacije o depresiji.

Zato Candance skrbi zase, s pomočjo razgovorov z otrokoma pa ohranja svojo prisebnost.

5. Zato, ker je bolezen ali motnja del obolelega

Čeprav si večkrat zaželi, da duševna bolezen ne bi bila del nje, dobro ve, da to ni tako preprosto. Ne more ji ubežati, a upa, da nekega dne ne bo imela tako velike vloge v njenem življenju. Trenutno je pač tako, njena otroka pa morata biti seznanjena s tem dejstvom.

6. Zato, ker otroci morajo delovati proaktivno

Candacina hčerka že laže znake depresije in aksioznosti. Imela je nekaj paničnih napadov, razpoloženje pa se ji spreminja tako kot njeni babici. Candance samo sebe opozarja, da je za to delno kriva tudi puberteta – gre za telesne spremembe in hormone.

»11 let sem preživljala seksualno travmo, čustveno in fizično zlorabo in krizo identitete, ko sem izvedela, kdo je moj biološki oče. Samopoškodovanje, motnje hranjenja ... To je prevladovalo v mojem življenju. Najhuje pa je bilo, da se nihče ni z mano pogovoril o tem, kaj to pomeni, kako naj obvladujem travme in svoje odzive nanje,« pravi Candance.

7. Zato, ker to ni nekaj, česar bi se morali sramovati

Candace poudarja, da se z otrokoma pogovarja o tem zaradi tega, ker si tega ni naredila sama in ker ni kriva za svojo druševno bolezen. To je izven njenega nadzora. Zaradi sebe in otrok mora odpraviti stigmo, ki jih obkroža, in sicer s pomočjo iskrenega pogovora. »S to zgodbo ne bom pomagala samo sebi, ampak tudi drugim ljudem, ki trpijo v tišini. Pripomogla bom, da nekdo opazi simptome teh motenj pri otrocih. Pomagala bom mamam in jih opogumila, naj se obrnejo na zdravnika, če trpijo za poporodno depresijo. Pomagala bom očetom, ki razmišljajo o samomoru, a jih je sram govoriti o depresiji, saj se bojijo, da se jim bodo ljudje izogibali,« poudari Candance.

Povzeto po: www.romper.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri