Bipolarna motnja: Bolezen dveh obrazov

Šel sem na morje za teden dni, a sem se imel tako dobro, da sem ostal tri tedne. Kakih 14 dni nisem ne jedel ne spal, samo zabaval sem se. Ko sem se po treh tednih morske avanture vrnil v Ljubljano, so me prijeli policisti in odpeljali v psihiatrično bolnišnico.« Kaj točno se je zgodilo, da se je Uroševo sprva brezbrižno morsko popotovanje sprevrglo v pravo nočno moro, v nadaljevanju. Najprej pa za boljše razumevanje njegove zgodbe nekaj razlage o tem, kaj sploh je bipolarna motnja.

Iz manije v depresijo

To je psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: depresija in manija. Predstavljamo si jo lahko kot bolezen dveh obrazov. V fazi depresije je človek žalosten, občuti praznino, brezvoljnost, je utrujen, medtem ko je v manični fazi ves evforičen, pretirano dobrega počutja in razpoloženja, zanj ni nobenih ovir, je zelo dobre volje, nič ni utrujen. Lahko gre za klasično obliko bolezni, pri kateri se epizode manije in depresije ponavljajo. Pri nekaterih bolnikih se nikdar ne razvije izrazita manija, ampak le blažja oblika manije – hipomanija, ki se ciklično menjava z depresijo.

Če se v obdobju enega leta pri bolniku ponovijo štiri epizode bolezni ali več, gre za hitro ponavljajočo se ali hitro krožno obliko bipolarne motnje. Nekateri ljudje doživijo več bolezenskih epizod v obdobju enega tedna ali celo enega dneva. Hitro ponavljanje epizod se najpogosteje razvije v kasnejši fazi bolezni in se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških. Pri bolnikih z bipolarno motnjo se obdobja depresije in manije različno izmenjujejo. Depresivnih faz je običajno več in trajajo dlje, maničnih faz je manj in trajajo krajši čas. Razmiki med epizodami so pri posamezniku različno dolgi. Znano je, da je bolnik z bipolarno motnjo približno polovico svojega življenja brez simptomov, tretjino časa je v depresivni fazi, približno desetino časa je v manični fazi, kakšnih šest do sedem odstotkov časa pa ima manične in depresivne simptome hkrati. Na potek bolezni vplivajo okoljski in biološki sprožilci stresa.

»Vedno bežim v naravo«

Nazaj k Uroševi zgodbi. »Ko sem se z morja vrnil v Ljubljano, sem počel neumnosti. Svojega avtomobila nisem našel, zato sem ga vzel staršem. Njun avtomobil sem nato zamenjal za tretjega, ki sem si ga 'sposodil' od lokalnega kmeta in se z njim odpeljal v Belo krajino. Šel sem lovit medvede.« Ko sem ga poslušala, mi je šlo nekajkrat pošteno na smeh, morda tudi zato, ker Uroš o svojih podvigih pripoveduje tako zelo iskreno, da ne moreš, da se ne bi nasmejal.

Na intervju sta prišla z ženo Majo Haclar Anžin, učiteljico angleškega jezika in prevajalko, ki je v slovenski jezik prevedla knjigo z naslovom Ljubiti nekoga z bipolarno motnjo. »Tudi meni so Uroševe zgodbe hecne, pa sem jih slišala že neštetokrat,« pove. Uroš nadaljuje: »Vedno, ko imam dovolj, me vleče v naravo, zmeraj me privlečejo iz gozda.« Ko se ti to zgodi prvič, pravi, misliš, da boš zmogel sam, brez zdravil. »Ko se takšna epizoda ponovi drugič, tretjič, pa brez zdravil ne gre.«

Osem let stabilnosti

Po prvi hospitalizaciji je izgubil službo in celotno socialno mrežo. Stari prijatelji so šli, izginili. Dekle ga je dalo na čevelj, ker so ji starši prepovedali hoditi z norcem. V kasnejši zvezi se je poročil, rodila se mu je hči, a zakon ni zdržal. Vmes sta se ponovili še dve epizodi bolezni. Potem je srečal Majo. S skupnimi močmi jima je uspelo, da je Uroš ohranil stabilnost celih osem let brez opaznih vzponov in padcev. »Že pred Urošem sem spoznala nekaj ljudi z bipolarno motnjo, vedela sem, za kakšno bolezen gre.«

Bipolarna motnja lahko znatno vpliva na človekovo funkcionalno sposobnost in njegovo socialno živ­ljenje. Depresivna faza je tista, ki ima na bolnikovo življenje velik negativen vpliv. Stopnja samomorilnosti je med bolniki z bipolarno motnjo nekajkrat večja kot med zdravo populacijo. Kar 25 do 50 odstotkov bolnikov z bipolarno motnjo namreč vsaj enkrat poskuša storiti samomor. Največ samomorov se zgodi, ko se depresivna faza začenja ali pa končuje. Dodatno lahko bolnikov položaj otežijo še sočasne motnje, kot so kompulzivnost, anksioznost, osebnostne motnje, zloraba alkohola in drugih substanc. »Izjemnega pomena je podpora družine, bliž­njih,« opozarja Maja.

»Nama je pomagalo to, da se odlično poznava, ker si stoodstotno zaupava. Takoj ugotoviva, kdaj gredo stvari v napačno smer in kdaj obstaja nevarnost, da bi Uroša spet zaneslo.« V neizmerno oporo so bili v ključnih trenutkih tudi Majini starši, hvaležno dodata oba. Ključne so informacije, še poudarja, veliko moraš vedeti o bolezni, predvsem pa jo moraš sprejeti. Bistvenega pomena pri nadzorovanju bolezni pa je holistični (celostni) pristop k zdravljenju, ki vključuje poznavanje osnovne bolezni, farmakološko zdravljenje pod vodstvom psihiatra, prilagajanje vedenjskih vzorcev ter obvladovanje tehnik soočanja s samo boleznijo.

Ko se človek, ki ga najbolj ljubiš, obrne proti tebi

»Najtežje je sprejeti, ko se človek z bipolarno motnjo obrne proti tebi. Ko drugače umirjen partner vpije nate, je vzkipljiv, odgovornost prevrača nate.« Takrat se je težko prepričati, da iz njega govori bolezen in da to v resnici ni on, boleče izkušnje opisuje Maja. Bilo je pred dvema letoma, ko je bil Urošev in Majin sin star tri leta. »To je bilo prvič, odkar sva skupaj, da je Uroš zbolel. Rekel mi je, da bi se rad ločil. Da mu naš način življenja ne ustreza več, da ga omejujem, da sem kriva za vse. Najprej nisem vedela, kako bi odreagirala. Potem sem zbrala pogum in mu povedala, da se čudno obnaša. Da se bova o tako pomembnih družinskih zadevah pogovorila kasneje, ko se bo boljše počutil. In če bo takrat še tako čutil, bova to tudi upoštevala.«

Bilo je težko obdobje, zlasti za najmlajšega člana družine, ki ni razumel, kaj se dogaja z očetom. Z Majo sta se za nekaj časa preselila k njenim staršem, Uroš je bil namreč v bolnišnici kar pol leta. »Bipolarci so izjemni manipulatorji in takrat me je prepričal, da je vse v redu in da so njegovi občutki resnični. Zdaj se ne pustim več. Če vidim, da se obrača na slabše, greva takoj po zdravniško pomoč.« Tako učijo tudi knjige, nič čakanja, temveč takoj v bolnišnico.

Priročnik je »domači psihiater«

»Priročnik me vodi, usmerja, korigira tudi v trenutkih, ko uradna zdravniška pomoč ni vedno na voljo,« pravi Maja. Osnovni namen priročnika je, da se bolnik in partner samostojno naučita stabilizirati njegovo duševno zdravstveno stanje in nadzorovati sprožilce, ki bi lahko vodili v novo epizodo. »Moja osebna izkušnja potrjuje, da holistični načrt funkcionira, če se držimo osnovnih smernic. Iz tega razloga je moja velika želja, da bi priročnik čim večkrat prišel v prave roke in pare oziroma družinske člane v trenutkih krize usmeril na pravo pot.« Predvsem pa si želi, da bi s priročnikom partnerji in svojci uvideli, da je življenje z osebo, ki ima bipolarno motnjo, ne samo mogoče, ampak tudi lepo.

Vsakdo lahko zboli

Za bipolarno motnjo lahko zboli vsakdo, tudi otroci in mladostniki. Najpogosteje se prvič pojavi v obdobju zgodnje odraslosti. Bipolarna motnja je dolgotrajna bolezen, ki zato zahteva dolgotrajno, po navadi dosmrtno zdravljenje. Po prvi epizodi bipolarne motnje traja zdravljenje običajno dve leti, po drugi epizodi pet let, po tretji pa vse življenje. Bolezen je kompleksna, če bi jo radi bolje razumeli, če bi radi bolje razumeli bolnike z bipolarno motnjo, vzemite v roke sveže prevedeni priročnik, ki je Maji Haclar Anžin in njeni družini pomagal skozi najhujše trenutke soočanja in spopadanja z njo.<

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ