Vasja Jager (kolumna) o mejah med življenjskimi obdobji

13. 4. 2018 | Vir: Jana
Deli
Vasja Jager (kolumna) o mejah med življenjskimi obdobji

Ena od značilnosti sodobne družbe je naraščanje števila ljudi, ki ne želijo odrasti. Večni mladeniči in mladenke bežijo pred odgovornostmi in čakajo razsvetljenje, ki naj bi jih dvignilo nad domnevno vulgarne zahteve okolja. Seveda do tega preboja nikoli ne pride, posledice tovrstnega nategovanja pa še zdaleč niso nedolžne.

Manj znano dejstvo o človeku je, da glede na druge vrste naši otroci na svet prihajajo prehitro. Medtem ko na primer šimpanzji mladiči okoli enega leta starosti že brez težav plezajo po drevju, je človeški potomec več let po prihodu na svet pošteno nebogljen. Kot je pisal znameniti ameriški mitolog Joseph Campbell, mora zato njegov zaostanek nadoknaditi skupnost, ki otroka opremlja z razumskimi mehanizmi in neguje do nastopa telesne zrelosti.

Puberteta je čas za obrat v odraslost, v katerem se posameznik iz prejemnika spremeni v podajalca znanja in veščin. Oziroma bi se vsaj moral. Kajti če so primitivne kulture ta obrat speljale prek skrbno zastavljenih obredov, je naša civilizacija tovrstne iniciacije že skoraj povsem odpravila. V Sloveniji je bila njihov poslednji odmev bržkone obvezna vojaščina, o kateri vam bo še danes marsikateri dedec vzneseno razlagal, kako ga je izoblikovala kot osebnost.

Danes so meje med življenjskimi obdobji zabrisane, kar omogoča neprekinjeno podaljševanje otroštva. Mladostniki se spreminjajo v večne študente, ti pa v mamine sinčke, ki ždijo doma. Skupnost usmerjajo infantilni politiki, ki so le parodije voditeljev, odgovornost izginja. Dekleta trpijo, ker ni pravih dedcev, fantje jamrajo, kje so dobre ženske. Redko kdo pa se vpraša, kaj je storil sam pri sebi, da je upravičen do tovrstnih zahtev. Kajti če že okolje ni več sposobno zamejiti našega egoizma, je edino pošteno, da na neki točki to storimo sami.