Ula Furlan: Začetno obdobje je bilo polno smeha

“Čeprav sem otrok družine, ki ni ostala za vedno skupaj, pomanjkanja ljubezni na svoji koži nisem nikoli čutila.” (foto: Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej, osebni arhiv) Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej, osebni arhiv
Vir: Story
18. 2. 2016

Ula Furlan je tista hudomušna 32-letnica, za katero se radi obrnejo soji medijskih žarometov pa tudi pogledi številnih pripadnikov moškega spola. Revija Story jo ima rada predvsem zato, ker zna iz vsakega sogovornika vedno izvleči vsaj en iskren in širok nasmeh, pa tudi zato, ker brez prevelike treme spregovori o katerikoli temi. Tokrat smo se po našem zadnjem poletnem druženju sestali ob skodelici vročega čaja in spregovorili o tem, kdo njeno srce greje v teh - no, ne preveč - zimskih dneh ...

Story: Zdaj vas sicer že nekaj časa spremljamo na Planet TV v Modnih minutkah, vmes pa ste imeli nekaj televizijske pavze. Ste vrnitev na male zaslone pričakovali ali vas je presenetila?

Mislim, da se je vrnitev zgodila zelo organsko in sama od sebe. Ko padeš v razigrano televizijsko delo in ko se to delo konča, to malce pogrešaš in se sprašuješ, kako naprej. Pri meni so se hitro zgodile predstave in druge stvari, tako da se je kolesje še vedno premikalo. Ko si vsak teden oziroma vsako nedeljo vajen, da so vikendi skrajšani, da moraš do takrat pripraviti scenarij, iti v masko, da si pripravljen na goste in na vsakotedenski adrenalin, si, ko pride obdobje zatišja, malce zmeden. Sicer pa mi je priložnost punodil Planet TV, relativno hitro po tem, ko se je zgodba na RTV zaključila, in vesela sem, da so mi prinesli nazaj televizijski adrenalin in seveda znova odvzeli nedelje. (smeh)

Story: In ker ste od nekdaj znani po odličnem modnem videzu, vam je ta vloga pisana na kožo?

Moda mi je bila blizu od nekdaj in vedno sem se rada oblačila v mamine prevelike čevlje, si že pri petih letih izposojala njene perlaste ogrlice in ta deklica v meni je zdaj še malo bolj razigrana. Sicer moram priznati, da nisem bila toliko v modi, da bi vedela, kaj se dogaja na svetovnih modnih brveh, kaj ustvarjajo vrhunski modni oblikovalci, kaj so zapovedi za sezone za dve leti naprej ... a s priložnostjo na Planetu vse to spoznavam bolj podrobno. Tako slovensko modno prizorišče kot tudi to, kar se dogaja v tujini. Zagotovo pa tudi vsak posameznik na svojo osebnost, kožo in interese napiše to, ali mu je kaj všeč ali ni. Moda je lahko zgolj navdih za to, da se izpiliš ali dodaš malce ekstra veselja tja, kamor ti ustreza.

Story: V enem izmed intervjujev je vaša mama priznala, da ste bili kot deklica zelo ustvarjalni. Mislite, da bi lahko združili ustvarjalno žilico z ljubeznijo do mode in na trgu kmalu predstavili kakšen modni kos?

Res se nekaj pogovarjamo, ampak še nismo čisto zaključili pogovorov. Mislim, da je to postal kar svetovni trend, da malce bolj prepoznavni obrazi začnejo sodelovati pri oblikovanju kakšnih kolekcij. Pogovarjam se za izdelavo malce bolj hecnih torb, ker sem dekle, ki je vedno opremljeno z 'malhami', in zelo težko se znajdem z urejenim, štiri kvadratne centimetre velikim prostorčkom za ključe in vse drugo. Bilo bi super, če bi imela malce bolj osebno izkušnjo z vpogledom v to, kaj pravzaprav pomeni spraviti torbo k življenju. Da bi bile pa moje sanje, da Ula Furlan postane modna oblikovalka, pa ne. Mislim, da je to zelo naporen poklic.

Story: Sicer pa je tudi vaš partner Aljaž zelo ustvarjalen, saj je glasbenik, kajne? Pa sta razmišljala o tem, da bi se v tej ustvarjalnosti tudi poslovno ujela?

Mislim, da bi me rad navdušil nad tem, da bi razumela, kako neki software deluje z drugim pluginom, ampak verjetno nisem najboljši sogovornik. (smeh) Saj kaj preizkušam in tudi on rad izraža ta svoj pedagoški čut in mi rad kaj pokaže. Zato, ker sva skupaj, več vem tudi o tem, kako glasba nastaja. Pa tudi od gimnazije naprej, ko so prišli na sceno Umek, Bizi in Kanziani, smo mi, 16-letniki prvič šli v 'Štirko' in 'noreli' na elektronsko glasbo. In od takrat je v moji družbi vedno veliko didžejev ali producentov in glasbenikov na splošno.

Story: Pa ga kdaj spremljate na kakšnih nastopih?

Zdi se mi, da imava tako dinamične urnike, da so takšni večeri za naju pravzaprav druženje, čeprav on dela. Poleg tega pa vem, da bova na takšnih dogodkih srečala še druge prijatelje, s katerimi se morda čez teden ne ujamemo. In če odgovorim: ko se mu zgodi kaj pomembnega, grem seveda z njim. Mislim, da bi on naredil isto, če bi imela kakšne premiere. Ne peljem pa ga na predstavitev kakšnega novega pudra, ker bi zaspal od dolgčasa. (smeh)

Story: Poleg tega tudi riše, kajne?

Je grafični oblikovalec, producent, bobnar in didžej.

Story: Pa ste dobili kakšno slikico, ilustracijo samo zase?

Smešna zgodba. (smeh) Rekla se mu, da bi na telefonu rada imela personalizirano ozadje, in sem dobila ilustracijo sončka in srčka, notri pa piše 'Ula'. Ker jaz sem srce in sem sonce, kljub temu pa je ilustracija videti kot iz osnovne šole. (smeh) Sicer naredi vse zelo umetniško, prelepe plakate, tudi ilustracije, narisane na roko, bodisi zelo realistične ali zelo abstraktne ... A kot je videti, me tista 'osnovnošolska' risbica najbolje zadene. (smeh)

Story: V enem od preteklih intervjujev ste rekli, da je za vas privlačen fant tisti, ki ima dober smisel za humor. Ste dobili ta 'paketek' humorja?

Ja, sem dobila. (smeh) Sem pa tudi prvič, po desetih letih, odkar bivam v tem stanovanju, dobila od sosede prošnjo, če se lahko smejem malo bolj potihoma. (smeh) Začetno obdobje je bilo polno smeha.

Story: Sicer se o vašem ljubezenskem življenju ni kaj dosti govorilo, verjamem pa, da smo bili novinarji včasih kar precej radovedni. Koliko je to moteče?

Vsi hočemo izvedeti, kaj se komu dogaja. Ljudje čedalje bolj hrepenijo po malce človeškosti. Morda so ta vprašanja res naporna, ampak če smo iskreni, nas pravzaprav zanima, kdo je določen človek v resnici. Kaj počne, koga ima rad, kdo mu gre na živce ... Življenjska nota je tisto, kar je v kateremkoli posamezniku zanimivo.

Story: Koliko pa je ta medijska pozornost vplivala na vaše pretekle zveze? V smislu, da se je kdo ustrašil vaše prepoznavnosti oz. da je nekoga prav to privabilo k vam?

Prav očitno ne. Mislim, da je zdaj, ko smo v času razcveta družabnih omrežij, ko te lahko vsak doda za prijatelja, tako ali tako to odprlo vrata raznovrstnim prošnjam za prijateljstvo, za vabila na kavo, sprehode na Šmarno goro, za 'pejva vsaj enkrat v kino' prošnje in 'zakaj mi ne daš priložnosti' vprašanja. Ampak mislim, da so ljudje, ki jih očara neki imidž, ki si ga sami ustvarijo o človeku. Oni ne hrepenijo po Uli, ampak po 'ja pa ja, sva bila skupaj na pici'. To se mi zdi ena hecna posledica tega časa. Saj je lepo, da so vrata odprta bolj na široko in da se lahko na primer iz Avstralije pogovarjam s prijateljicami, vendar je ta meja zasebnosti zaradi tega malce padla. Meni se ne zdi uspešen način flirtanja, če nekomu 'postreljaš' nabiralnik elektronskega naslova.

Story: Pa vam je kdaj v spominu ostala kakšna posebna popotnica, ki so vam jo z ljubezenskega področja morda predala starša? Kakšen nasvet?

Čeprav sem otrok družine, ki ni ostala za vedno skupaj, pomanjkanja ljubezni na svoji koži nisem nikoli čutila. Mislim, da sem ravno zaradi tega, ker sta se starša odločila za to in sem bila prepričana o njuni odločitvi, dobila še več njune pozornosti in naklonjenosti, kar se je na koncu morda izkazalo, da sem bila malce 'očijeva punčka', kar pa je bilo tudi dobro. (smeh) Največja lekcija, ki sta mi jo dala, je bilo to, da se je v odnosu treba pogovarjati. Da stvari, ki jih tiščiš v sebi - čeprav misliš, da so malenkost - enkrat eksplodirajo v obliki groznega soočenja, ki je lahko na koncu zelo težko rešljivo. Temelj partnerskega odnosa je, da se da vse zmeniti in da je treba drug drugemu prisluhniti.

Story: Kako pa je bilo, ko je vaš partner Aljaž spoznal vašo mamo?

Kar se tiče fantov, sem si vedno jemala malo več svobode v tem smislu, da ne pripeljem ravno vsakega domov, ker sem predvsem jaz tista, ki sodeluje v tem odnosu. Ko pa je bilo jasno, da želim z določenim človekom sobivati, ne samo tukaj in zdaj, ampak dlje časa, potem pa ja. Zelo malo fantov sem pripeljala domov. Zdaj pa naju mami z Aljažem predvsem heca. (smeh) Mislim, da jo zabava to, da se imam jaz dobro. Ne družimo se veliko, ko pa se srečamo, imamo res dolgotrajne in iskrene pogovore. Navadno se podaljšajo v kakšen večer, ampak se mi zdi v redu, da je mami del moje družbe in da je moj fant del njene družbe. Da je to sproščeno druženje in ona vidi, da se jaz zabavam.

Story: Pa mislite, da je imel kaj več treme zato, ker je moral spoznati Mišo Molk?

Ne vem, kako se fantje počutijo. Tudi jaz imam malce treme, ko spoznam fantove starše, ker so le starši. Če pa gre še za pompoznejšo gospo, za katero veš, da nima dlake na jeziku, te je verjetno malce strah. (smeh). Ampak on je vajen različnih ljudi in karakterjev, ker je zelo odprt, in ga to, kar moja mami je, ni pretirano presenetilo in sta se zelo hitro dobro znašla. Če hočeš biti 'kul' do Miše, moraš biti gentleman. 

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Helena Kermelj, Sašo Radej, osebni arhiv

Značke: Ula Furlan
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story07/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 07/2016

Story 07/2016, od 11. 02. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri