Ula Furlan: “Z mamo se zelo zabavava”

Ula Furlan (foto: Tanja Zrinski) Tanja Zrinski
Vir: Story
18. 10. 2011

Čeprav je igralka Ula Furlan hčerka ene izmed največjih ikon slovenske televizije Miše Molk, si uspešno utira svojo pot na naši sceni.

Zaradi slavnih staršev ni bila nikoli prikrajšana za normalno otroštvo, zato se z veseljem spominja, kako je mami pomagala pri pripravah scenarijev in potovanj z očetom.

Story: Poznani ste po svojem svojevrstnem stilu, zaradi katerega vedno pritegnete pozornost. Ne dovolite, da bi vam kdorkoli narekoval vaš videz?

Zdi se mi, da imam kar veliko srečo, da moja zgodba zelo lepo teče. Mislim, da umetniško udejstvovanje, pa naj bo to glasba, film ali gledališče, poteka ločeno od tega, kar se ti dogaja v medijih. Lepo je, kadar se mediji prilagodijo tvoji zgodbi in ti ne narekujejo, kako naj živiš. Sem vesela, da nisem le eden izmed medijskih produktov.

Story: Na dogodkih se z mamo pogosto pojavljata skupaj. Sta že od nekdaj tako dobri prijateljici?

Moja mami je res zabavna družba, seveda pa je danes najin odnos na veliko bolj prijateljski ravni kot včasih. Vedno sva se dobro razumeli, vendar je bil prej v ospredju bolj odnos, ki je običajen med mamo in hčerko. Med odraščanjem je seveda želela imeti toliko roke nad mano, da sem šla po pravi poti, kar pomeni, da se takrat s človekom, ki želi biti tvoja avtoriteta, ne moreš ravno pogovarjati na način, ki si ga želiš in kot čutiš. Takrat je v ospredju bolj spoštovanje in razlika v življenjskih izkušnjah, se mi pa zdi, da starejša ko sem, bolje nama gre. (smeh)

Story: Pa bi lahko rekli, da je mama vaša največja zaupnica?

Je ena izmed redkih, ki zelo dobro razume moj smisel za humor, ceni moje delo in jo zanima vse, česar se lotim, poleg tega pa je izvrsten sogovornik. Je moja velika zaupnica in svetovalka, kadarkoli se znajdem v dilemi. Zdi se mi, da ima toliko neprecenljivih življenjskih izkušenj, da se nanjo obračam ne več kot le na mamo in prijateljico, temveč na človeka, ki ima odgovore na skoraj vsa vprašanja.

Story: Mislite, da bi se v igralske vode podali, tudi če ne bi bili iz medijske družine?

Niti si ne predstavljam, kako bi bilo odraščati v drugačni družini. Glede na to, kaj sta počela oče in mama, smo bili res malo bolj posebni. Oče je zaljubljen v film, mama v televizijo, tako da se je skozi moje otroštvo v naši dnevni sobi zvrstilo veliko ljudi, ki so imeli drugačne zgodbe. Nismo se torej pogovarjali o tem, kako na primer dobro voditi svoje podjetje, ampak o tem, kako napisati odličen scenarij. Čeprav sem bila obkrožena s takimi pogovori, pa sem kot otrok želela postati vse od računovodkinje, knjižničarke, balerine, vse prej kot igralka. Z igro sem se srečala prek snemanja oglasov, torej dokaj pozno, kar se mi zdi veliko bolje. Bolj zrela sem, več lahko kot igralka ponudim, skozi več življenjskih preizkušenj greš, srečo, žalost, bridkost in druga občutke doživiš na svoji koži, lažje jih izraziš skozi igro.

Story: Kako pa to, da se takrat niste odločili za študij igre?

Željo po študiju igre sem imela, šla sem tudi na informativni dan na AGRFT, vendar sta me atmosfera in napetost tega majhnega temnega prostora pri 18 letih odbila. Mislim, da takrat sama pri sebi še nisem čutila tako velike ambicije, da bi vse v življenju postavila na kocko ter začela trenirati svoj notranji in zunanji jaz. Drugače mi je pa veliko bližje filmska kot gledališka igra.

Story: Otroci slavnih staršev pogosto skrenejo s poti, vsaj v tujini se pojavlja ta trend. Kako je vam uspelo ostati na pravi?

Mogoče zato, ker v otroških letih nisem bila ravno soočena s tem medijskih svetom. Res, da sem včasih mami pomagala pri pripravah na vodenje oddaje, ko sva skupaj rezali scenarij in ga lepili v blokce, ki ga je imela za vsako oddajo v enakem barvnem odtenku kot obleko. Z očetom sem veliko časa preživela v Kinoteki, nekajkrat sva šla tudi v Pariz na ogled filmov, tako da se bila skoraj vedno prisotna pri njunem ustvarjalnem procesu. Nikoli pa me nista izpostavljala javnosti v smislu, da bi se morala fotografirati ali dajati intervjuje.

Story: Kako pa se spominjate svojih otroških let?

Bila sem čisto normalna punca in najstnica, ki je svojo šolsko torbo vlekla po tleh in po pouku na sprehod peljala svojega psa. Je pa čisto neprimerljivo biti Maddox, sin Angeline Jolie, ali Ula v Ljubljani. (smeh)

Story: Potem vas v šoli nikoli niso zbadali in na vas kazali s prstom, ker so bili vaši starši znani?

Najbrž sem imela res srečo, da so se okoli mene vedno zbirali ljudje, ki smo si bili zanimivi zaradi nas samih, in ne zaradi tega, kar so počeli naši starši. Mogoče le takrat v osnovni šoli, ko je bila mama res prepoznavna kot televizijska ikona, je kdo kaj zašepetal za mojim hrbtom, ko me je prišla iskat, vendar pa kakšnih večjih težav nikoli nisem imela.

Story: Glede na to, da greste po njenih stopinjah, imate kdaj občutek, da boste težko ‘zapolnili njene čevlje’?

Občasno se najine poti pred televizijsko kamero res križajo, ko stopim v studio nacionalne televizije, kjer je pred leti stala ona, vendar pa je moja strast še vedno igra, in ne toliko televizija. Drugače pa nimam te tendence, da bi nekoč postala ‘mami dve’. (smeh)

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri