Matjaž Kek: Na stadion z otroki!

Kot selektorja slovenske reprezentance 
Matjaža Keka znova čaka veliko dela. (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
9. 4. 2019

Matjaž Kek je znova stopil na čelo slovenske nogometne reprezentance kot selektor. 

Devet let bo od tega, ko je Slovenijo po zmagi nad Rusijo popeljal na svetovno prvenstvo, kjer je nato z zmago nad Alžirijo dosegla največji uspeh nogometa v zgodovini. Po vrnitvi iz Hrvaške, kjer je vodil HNK Rijeko, je znova pripravljen na izzive, ki ga čakajo doma. Selektor Matjaž Kek se je pred kratkim odzval tudi vabilu iniciative Družini prijaznega stadiona v organizaciji Nogometnega kluba Maribora in podjetja Mastercard, kjer je tudi sam spregovoril, kako zelo pomembno je, da se v šport vpelje vsa družina.

Novi izzivi, nova sodelovanja. Kako gledate na ta projekt, da bo Maribor postal tudi družini prijazen stadion?

Odraščal sem dve ulici stran od stadiona, še danes sem tam doma, zato smo to izpostavili v nagovoru vseh nas, ki ljudi in družine vabimo na stadion, ker je to del našega življenja in poklica. To je fantastična ideja, ki bo – upam – oživela pri naslednji tekmi in bo naslednji derbi privabil družine, ki bodo navijale za Maribor ali za druge klube. Absolutno podpiram to, saj menim, da stadioni potrebujejo nove navijaške skupine. Še bolj pa mi je všeč to, da bo s tem pripravljenim sektorjem poskrbljeno tudi za družine z otroki. Veste, to je del športne kulture, ki jo poznamo po Evropi in po svetu, zato je to krasna iniciativa, za katero si želim, da bi dobila svojo potrditev tudi pri nas.

Odraščali ste vpeti v športno dogajanje. Menite, da je današnja mladina dovolj aktivna? Ali je še vedno premalo tega ozaveščanja, ki bi poudarjalo gibanje pri mladih?

Vsi se zavedamo problemov družbe. In vsi starši se tudi zavedamo težav, ki jih prinaša sodobna telefonija, računalniki, družbena omrežja in vse, kar je povezano s tem. Zdaj, ko sem znova v Mariboru, recimo zelo rad zaidem do mestnega parka. Kaj opažam? Na žalost je populacija, ki športa po parku, že skoraj mojih let, zelo malo pa je mladih, ki bi park izkoristili za gibanje. Mislim, da je zavedanje tega problema ena od odgovornosti, ki jih nosimo prav vsi. Najlažje je kazati s prstom, opozarjati o tem in čakati oziroma ne narediti nič v tej smeri. To je izhod v sili in prelaganje odgovornosti. Po drugi strani pa, ko vidim otroke na igriščih, ko spremljam, da posamezne mestne četrti uvajajo šport- ne panoge, se zavedam, da jim to pride še kako prav. Kaj bo, če tega ne bo? Morda bomo imeli otroke računalnikov in telefonov, kar ni dobro, že če gledamo iz različnih zornih kotov in same kulture našega življenja in tega, kar naše otroke spremlja.

Vaš vzornik je bil oče, ki je igral nogomet. Koliko se otroci po vašem mnenju zgledujejo po starših?

Moj sin je v nogometu že vrsto let, zato lahko to sam opazujem. Zdaj je sicer že moški in ta tradicija se nadaljuje in zagotovo je neki genski zapis, ki tudi lahko pomaga. Ravnati pa se moramo pozitivno in vesel sem, da je bil del njegovega otroštva povezan s športom in da je bil del našega družinskega življenja povezan s sobotno ali nedeljsko tekmo. Seveda, če smo imeli nedeljo prosto, smo potem doma pri mami ob ocvrti kuri in 'restanem' krompirju analizirali, kako je potekala tekma. Oče je seveda imel glavno besedo, ker je bil največji kritik. Potem pa se je razpravljalo o sinovih tekmah in športnih zgodbah. Na neki način ti to zelo zleze pod kožo in tudi ženski del družine je sprejel to zgodbo in o tem razprav- ljal. Seveda je bila najbolj zanimiva prav mama, ki se na vse najbolj razume. Ve, kako bi se moralo pripraviti kosilo, in tudi ve, kdo bi moral igrati levega bekena.

Kaj menite, kakšno delo vas znova čaka kot selektorja slovenske nogomet- ne reprezentance?

Delo selektorja. Treba je zbrati, treba povezati in nadaljevati nekaj, kar je na temeljih že postavljeno. Združiti to, kar so naredili prejšnji selektorji, in potegniti najbolje. Vsi mi v nekem delu svojega delovnega obdobja želimo narediti le najboljše. Nekomu uspe, nekomu ne. Nobenega pa ni treba povzdigovali ali dajati v nič. Mene to še vedno precej moti. Ne vem, ali sem sam prevelik idealist ali ne. Razmišljam v tej smeri, da smo Slovenci že nekajkrat dokazali, da ko imamo eno skupno misel, cilj, lahko uspešno delujemo. Potrudil se bom po najboljših močeh in vesel sem, da imamo ob sebi odlično ekipo, dober strokovni štab. Seveda pa je rezultat tisti, ki na žalost ali veselje pokaže, kako delaš. Ali dobro ali ne. Kakorkoli, z veseljem sem sprejel to delo, da se po zadnji hrvaški avanturi ali delu svojega življenja zadnjih šest let vračam domov. Sem zelo motiviran. Ko sem recimo slišal himno v Stožicah, sem bil zelo ponosen, sicer malo manj zaradi rezultata, ampak na drugi strani pa sem poln neke energije za zgodbo, ki jo bomo gradili.

Besedilo: Mihaela M.Kocbek // Fotografiji: Goran Antley

Cosmopolitan

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Cosmopolitan15/2019

Naročite se na revijo Cosmopolitan:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Nova že v prodaji

Nova 15/2019

Nova 15/2019, od 01. 04. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri