Blogerka Patrizia De Franceschi Korent: »Moški vedno malo tekmujejo z menoj!«

5. 7. 2018 | Vir: Jana
Deli
Blogerka Patrizia De Franceschi Korent: »Moški vedno malo tekmujejo  z menoj!« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Aleksandra Saša Prelesnik

Patrizia De Franceschi Korent je skrbna mama treh otrok, žena, vestna uslužbenka in blogerka. Ne, ne piše o svojem zaposlenem življenju, ampak na blogu Fuzbal je ljubezen piše o nogometu in čustvih.

Dobili sva se ob največjem svetovnem nogometnem prazniku. A nič zato, moje prvo vprašanje je povezano z domačo nogometno sceno: Olimpija ali Maribor? »Maaaaaaribor!« izstreli brez pomisleka. »Maribor je klub, ki je prava blagovna znamka. Deluje kot res urejen in profesionalen klub, znajo tudi delati z mladimi. V Slovenijo so pripeljali himno Lige prvakov, za kar sem jim zelo hvaležna. Tudi navijaška zgodba Maribora je izjemna, ima dušo in mislim, da se ne bi mogla zgoditi nikjer drugje kot tam. Tam že na cesti vsi znajo našteti prvo enajsterico in še vse rezerviste zraven, v Ljubljani ni tako. Maribor je iz profesionalnega in romantičnega vidika na prvem mestu pri meni.«

Zakaj nogomet?

Patrizia je rasla z nogometom. Z očetom sta rada skupaj gledala nogomet in ravno on jo je navdušil nad Juventusom, ki je njen najljubši klub. Seveda so bili vedno obvezni skupni ogledi reprezentančnih tekem, najraje sta spremljala tekme tako slovenske kot italijanske reprezentance. A takrat nogometa ni doživljala tako globoko in čustveno kot danes. »Nogomet je moje zatočišče, moj pobeg od vsakdana, nekaj lepega, mogočnega, pravljičnega, tudi romantičnega. Nogomet je zame najpopolnejši šport. Nogometaši pa najpopolnejši športniki. Morajo biti hitri, poskočni, natančni, obvladati žogo in igrišče, pa čeprav bi lahko rekli, da je v osnovi ta šport zelo enostaven – kdor da več golov, zmaga.«

Blog Fuzbal je ljubezen je začel nastajati postopoma. Sprva je pisala le zase, potem so zapise začeli brati prijatelji. Zadeva je postopoma rasla in blog je postal dostopen vsem. »Vedno zapišem le tisto, kar jaz vidim in doživljam. Imam pravilo, da nikoli ne pišem nič negativnega in slabih stvari, tudi če je to zares dokazano. Želim poudariti čustveno plat nogometa in povedati, koliko lepega lahko da. Želim si le prikazati zgodbo nogometa, kot jo vidim s svojimi očmi,« pravi Patrizia. »Namen mojega bloga ni, da bi komentirala tekme in izide, ampak moje doživljanje nogometa in to, kako ga vidim in čutim.«

Piše povsod, kjer ima čas. Ko čaka otroke med treningom, si najde prijetno mesto, se usede za računalnik in piše. Ena izmed tem, ki so ji zelo fascinantne, so tudi naši nekdanji nogometaši in nogometni strokovnjaki. »Zanimajo me s stališča, kako so doživljali nogomet, ko so še aktivno igrali, bili trenerji in podobno. To so res zanimive zgodbe, a priznam, ni vedno enostavno priti do njih,« dodaja. »Pri pisanju se osredotočam na vse tisto, česar je nogomet sposoben. Tu ne gre le za dvakrat 11 tipov, ki se podi za žogo. Gre za preplet zgodb, za trening, za znanje, za čast, za slavo. Poleg tega se morajo prikazati kot moštvo. Neverjetno je, kako nogomet privablja množice.«

»Kaj pa baba ve o nogometu?«

Stereotip, za katerega Patrizia pravi, da tudi njo kdaj doleti tak očitek. »Ko pa vidijo, da ni tako, me sprejmejo. A zdi se mi, da vedno malo tekmujejo z menoj,« pravi v smehu. »Predvsem se radi primerjajo ali že skoraj tekmujejo s kakšnimi statističnimi podatki, ki pa jih jaz skoraj ne poznam. Saj je vse na internetu! Občutek imam tudi, da težje pridem do intervjujev, saj me kot žensko jemljejo, kot da ne poznam dobro nogometa. Ta stereotip je še vedno zelo prisoten. Žal.«

Patrizia De Franceschi Korent: »Moški vedno malo tekmujejo  z menoj!«

Pri njih doma imajo vsi radi šport in se tudi ukvarjajo z njim, čeprav nihče z nogometom. »Smo zelo športna družina – v družini se ukvarjamo s plavanjem, badmintonom, tenisom, atletiko in seveda spremljamo različne športe. A zame osebno je le nogomet. No, nihče ni tak fanatik kot jaz,« v smehu pove Patrizia. »Dogovorjeni smo, da je televizija moja, kadar igra slovenska reprezentanca. Takrat ni igric in risank, takrat gledamo nogomet. No, pa kadar igra Juventus.« Doma imajo tudi pravilo, da si, kamorkoli gredo na počitnice, ogledajo tudi stadione.

Najlepša nogometna doživetja

Njen najljubši igralec vseh časov je Alessandro del Piero. »Je moj nogometni heroj, vzornik kot nogometaš. Želela sem si ga spoznati in sem ga. To je bil eden izmed najlepših trenutkov,« pripoveduje. »Del Piero se je pred dvema letoma začel ukvarjati s športno opremo. Ko je pred kratkim odprl svojo novo trgovino, ki je najbližje Sloveniji, sem se usedla v avto in odpeljala 650 kilometrov.« Bilo je res lepo doživetje, mi pove. Kot prava navijačica Juventusa se enkrat na leto odpelje v Torino, kjer si ogleda tekmo. Seveda je to kar podvig, saj ni blizu, poleg tega se vstopnice kljub visoki ceni zelo težko dobijo. »Tekme so vseskozi razprodane, ampak enkrat na leto grem. Redno se udeležujem tudi tekem slovenske reprezentance. To je nekaj več, to je res velik emocionalni naboj in ne zanima me, ali naši zmagajo ali izgubijo. To je vendarle reprezentanca, kjer se igra za grb, za zastavo, za čast. Najbolj ganljiv trenutek reprezentančne tekme pa je seveda himna, takrat vedno potočim kakšno solzo.«

»Nogomet je najlepše gledati na polnem stadionu, takrat se krešejo emocije in energije, krepi se vez med igralci in gledalci. To je tisti blaženi občutek, ki ti ga da nogomet. Še posebej, če gre za reprezentanco. Mislim, da ni športa, v katerem bi bil ta vidik tako poudarjen,« pravi. Zadnje čase jo žalostijo prazni stadioni na reprezentančnih tekmah kljub tako velikim imenom nogometa, kot jih imamo trenutno. »Navsezadnje imamo Jana Oblaka, ki je fenomenalen vratar in osebnost. Kar on dela, je izjemno.«

Svetovno prvenstvo

Med svetovnim prvenstvom si po navadi pogleda čim več tekem, čeprav bo letošnje prvenstvo minilo brez njenih dveh najljubših reprezentanc – slovenske in italijanske. Ampak nogomet je nogomet, pa četudi otroški, mladinski, družinski. »Svetovno prvenstvo mi je fascinantno predvsem zato, ker je to predstava nogometa, ki se igra v svetu, in na koncu mi je zato povsem vseeno, kdo bo dvignil pokal ... Južna Amerika igra drugačen nogomet kot Severna Amerika, Evropa spet drugačnega in ne pozabimo na Azijo. Tam je zdaj vse, kar je najboljšega videti pri nogometu. Potem pa je tu še ta nota pripadnosti. To me vedno gane. Si pa pred vsako tekmo izberem eno reprezentanco, za katero v tisti tekmi malo navijam.«

Patrizia ni zbiralka različnih rekvizitov in spominkov, saj bi se sicer tega nabralo preveč. Sem in tja si kupi kakšen dres. Ampak to pri spremljanju nogometa sploh ni pomembno. Mar ni lepše uživati v nogometnih predstavah? 

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju