Marijan in Olga Košič: Več kot 50 let ljubezni

Marijan in Olga Košič: Več kot 50 let ljubezni (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
23. 2. 2018

»Poštenost, strpnost, spoštovanje! To je moje vodilo, napotkov za uspešno partnerstvo pa ne dajem, to počne moja žena,« vedro pripomni 83-letni Marijan Košič, ki je s svojo ženo Olgo poročen že več kot pol stoletja.

Spoznala sta se na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, par pa sta postala, ko sta se oba zaposlila na republiški Geodetski upravi. Po dveh letih sta se poročila. Starša dveh sinov in šestih vnukov nikoli nista razmišljala, da bi preklicala svojo odločitev, da bosta sopotnika skozi življenje. Zakon je namreč odločitev, je prepričan gospod Marijan. »Partnersko življenje je posuto z rožicami, pa tudi s trnjem. Ni vedno vse najlepše, slabo pa tudi ne. Treba se je dogovarjati, sporazumevati in spoštovati. Pri nama je bilo lažje, ker sva imela enake vrednote. V mislih imam predvsem odnos do partnerja, vzgoje otrok in pripravljenost za dogovarjanje.

Imel sem srečo

Sam sem imel veliko srečo, da sem našel partnerico, ki je istih življenjskih usmeritev. Najprej čez službena leta in potem tudi, ko sva si ustvarjala družino. Dva sinova imava in odraščala sta pri Olgini stari mami v Rakitnici. Ker sva bila stalno po terenu, sva ju videla samo konec tedna. K sreči pa sva vsaj na teren lahko odhajala skupaj, saj ko sva sklenila zakon, so bili v službi toliko razumni, da so nam omogočali skupno službovanje. Oba sva ostala v istem podjetju do upokojitve, delala pa nisva stalno skupaj.« Gospod Košič je ob delu še študiral in najprej postal prometni inženir, potem diplomirani ekonomist. V tistih letih je za družino skrbela predvsem žena. »Hvala ženi, da je vzdržala. Ko sem bil dejansko razpet med službo, ki je bila prva, in študijem, ki je bil drugi, je držala tri vogale naše hiše pokonci in z njeno pomočjo sem lahko doštudiral.«

Skušnjave

kljub odločitvam, ki jih sprejemamo skozi življenje, to prinaša različne skušnjave, ki se jim ni vedno preprosto upreti. Zato je po izkušnjah strokovnjakov eden izmed najpogostejših razlogov za ločitev nezvestoba. S to zakonca Košič nista imela težav. »Ko sva se odločila drug za drugega, sva bila pri polni zavesti, vedoč, da je to včasih nerodno in težko, vendar stran poti ni bilo. To lahko trdim za oba. Ko sva rekla 'da', sva ostala drug drugemu zvesta. To še danes velja in nimava nobenih skrivnosti. Odločitev, s kom bova preživela življenje, sva sprejela v zrelih letih. In od prvega dne, pa dokler se bom zavedal, ostajam zvest svojim idealom. In tudi sicer si ne predstavljam, da bi šel zvečer spat s slabo vestjo,« zaupa Marijan Košič. Ravno sredi pogovora o zvestobi gospa Olga prinese kavo in se pošali, da stran poti v teh letih sploh ne more biti, Marijanu pa šaljivo navrže, naj vendar pazi, kaj govori, ker da bo v reviji vse prebrala. Gospod Marijan pa ji odgovarja, da ni rekel nič, česar ne bi podpisal, in razmišlja o spreminjanju partnerskega odnosa skozi čas.

Spoštovanje

»Najpomembnejši aksiom v zakonu in družini je spoštovanje. Mladostna ljubezen izzveni, zamenja jo pošten partnerski odnos na trdih temeljih glede vzgoje otrok in splošnega razumevanja družbe. To je močno prijateljstvo. Normalno, da so bila pri nas tudi nesoglasja. Če sem recimo iz trgovine pozabil kaj prinesti, je lahko nastal ogenj v hiši. Ampak to ni razlog, da bi se odnosi v družini spremenili.«

Se je pa v družbi seveda spremenilo marsikaj, med drugim se poročamo manj, ločujemo pa pogosteje. Toda gospoda Košiča, ki vsaki gospe v svoji družbi še vedno poprime plašč in pridrži vrata, ne motijo ločitve, moti pa ga, da se mladi redkeje kot nekoč odločajo za poroke. »Zato ker stalna zveza velja mnogo čez razumno dobo. Tudi kadar ni rožnato, gre za skupnost dveh, ki sta rekla 'da', in tega se morata oba zavedati. K razhajanju pripomore tudi družba v širšem pomenu besede. Če pa dva ne moreta biti skupaj, je odločitev za ločitev tako kot za poroko svobodna. In čim bolj je bila prva stopnja dozorela, manj problematična je druga. Ljudje se morajo pač poznati med seboj.« Srečanje z zakoncema Košič je bilo resnično osupljivo, saj se znata še vedno z žarom v očeh pošaliti in se nasmejati sebi in drug drugemu. Med poslavljanjem zgovornega Marijana vprašam le še, zakaj ima še vedno rad svojo ženo? In izstreli: »Ker nikoli ni odpovedala. Poseben človek je. Ne vem, kaj je vodilo njo, saj znam biti težak, pa tudi ona ni brez kapric. Ampak to je treba preiti in se usmeriti v skupno pot. To je ljubezen in spoštovanje!«

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer //  Foto: Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri