Iztok Drabik Jug (igralec in glasbenik): Preprostih rešitev ni

Iztok Drabik Jug (igralec in glasbenik): Preprostih rešitev ni (foto: arhiv Sng Drame) arhiv Sng Drame
Vir: Jana
7. 5. 2019

Igralca Iztoka Drabika Juga (1978) je mogoče videti v treh izjemnih predstavah – 6, Hlapec Jernej in njegova pravica ter Ali: Strah ti pojé dušo. Predstava 6 je bila nagrajena za najboljšo uprizoritev Boršnikovega srečanja v preteklem letu.

V predstavi 6 (Slovensko mladinsko gledališče in Maska, režija Žiga Divjak) ste poskrbeli tudi za zvok.

Z glasbo se ukvarjam že od najstniških let, celo moj prvi spomin je povezan z njo. Star sem bil približno pet let in s fičkom smo se peljali proti domu, spomnim se, da sem vso pot v zamišljenem ritmu s prsti bobnal po šipi. Ker sem enkrat namesto brata posesal stanovanje, mi je v zahvalo posodil svojo, sicer res slabo kitaro, na kateri sem si potem žulil prste še dolga leta. Brat je sicer hodil v glasbeno šolo, mene pa ni nikoli vleklo tja … Ko se mi je odprl svet elektronske glasbe, pa me je potegnilo vanj. In tako sem začel ustvarjati s pomočjo digitalnih inštrumentov in računalniških programov. Zdaj pa sem v elektronski glasbi celo bolj dejaven kot kdaj prej. Lahko bi rekel, da to ni le hobi, temveč celo smisel življenja. Poleti, ko je časa na pretek, rad zaidem na festivale elektronske glasbe. Nekoč bi rad nastopil na kakšnem.

V najstniških letih ste se srečali z Loškim odrom in ostali povezani z njim kar 20 let.

Ker je bil moj oče član gledališke skupine, ga je direktorica Meta Petrač spodbudila, naj me vpraša, ali bi bil pripravljen sodelovati v predstavi, ki so jo imeli v načrtu, saj jim je fantov vedno primanjkovalo. Oče je vedel, da sem umetniška dušica, pa me je vprašal. Privolil sem pod pogojem, da mi na odru ne bo treba spregovoriti. Pri trinajstih sem tako šel na svojo prvo avdicijo za predstavo Medvedek na obisku. Na koncu sem bil izbran za vlogo medvedka in teksta je bilo res veliko. Tako sem od 13. do 33. leta igral na Loškem odru.

Zapustili ste ga, ker ste se pri 33 letih vpisali na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Res je, takoj po maturi, torej pri 32 letih, sem poskusil srečo na sprejemnih izpitih, a se prvič ni izšlo. (smeh) V drugo sem bil bistveno bolj pripravljen, veliko sem vadil in na sprejemnih izpitih, kar je slišati morda paradoksalno, zelo užival. Morda je bilo to tisto ključno, da sem bil sprejet.

Pot do mature je bila precej ovinkasta …

V osnovni šoli sem bil popolnoma odsoten, nič me ni zanimalo. V višjih razredih, ko je bilo treba že kdaj pa kdaj pogledati v knjige, je šlo z ocenami le še navzdol. Spomnim se, da sem zelo zgodaj začel 'špricati' pouk. Zaradi navdušenja nad elektroniko mi je šolska psihologinja svetovala, naj se vpišem na triletni program v Kranju. Na šoli, na kateri je bilo le deset punc, me niso prav veliko videli. Srednje šole v Kranju tako nisem nikoli končal. Pri 23 letih sem se prvič spogledoval z maturo, a idejo hitro opustil.

Vmes sem se preživljal kot programski vodja v Rdeči Ostrigi v Škofji Loki in v ljubljanskem K4, nekaj časa celo kot didžej. Pri tridesetih sem pa se prvič zaposlil, saj mi je dolgoletna direktorica Loškega odra Meta Petrač ponudila službo tehnika. Končno se je moje življenje malce umirilo. Da pa sem se končno spravil k maturi, se lahko zahvalim le Meti, ki me je nenehno spodbujala in opozarjala, da življenje ni le 'bluzenje'. No, z maturo sem zlahka opravil, se vpisal na faks in po 20 letih amaterizma stopil na pot profija.

Na faksu ste torej imeli kar 14 let mlajše sošolke in sošolce.

Nisem čisto prepričan, ali je 'kriv' moj večni optimizem ali pa le selektiven spomin, saj me na študij in z njim povezano starostno razliko vežejo le dobri spomini. Mojega najljubšega gledališkega prijatelja in prijatelja na splošno, Žigo Divjaka, sem spoznal ravno v tem obdobju.

Trenutno igrate v dveh njegovih predstavah.

Njegovo gledališče mi je zelo všeč, predstave so avtorske, družbeno angažirane, narejene s čutom za socialne in človeške krivice. Besedili za predstavo 6 in Hlapec Jernej in njegova pravica sta bili nominirani za nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Hlapci Jerneji so v Žigovi predstavi najbolj izkoriščani delavci. V času nastajanja predstave smo z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice obiskali delavski dom v Idriji, v katerem so bili takrat nastanjeni albanski delavci. Meni je namreč zelo pomembno, da vem, zakaj grem na oder, do vloge moram vzpostaviti neki odnos. Vedno sem se rad družil s preprostimi ljudmi, z marginalci, z ljudmi z obrobja.

Tudi sami ste na 'svobodi'. Je težko biti prekarec v tem poklicu?

K sreči sem trenutno dovolj angažiran, da sem ekonomsko stabilen. Kar je kar velik dosežek za nekoga, ki je na svobodi. Sicer pa je moj 'delodajalec' Ministrstvo za kulturo, ki mi plačuje prispevke. Drugače pa, priznam, je kar stresno, ker nikoli ne veš, kdaj te bo kdo poklical. Ne predstavljam si, kako je, če imaš družino.

V predstavi Ali: Strah ti pojé dušo (SNG Drama) igrate Alija, 40-letnega Maročana, ki je emigriral v Nemčijo in dela kot avtomehanik in sanjari o 'normalnem' življenju.

Ko me je Sebastijan Hrovat poklical, ali me morda zanima angažma v Drami, sem bil seveda takoj za. Ker pa mi po telefonu ni povedal nič določnega, sem na spletni strani Drame pobrskal, kaj imajo v načrtu. In ko sem ob imenu Sebastijana Horvata zagledal fotografijo Nataše Barbare Gračner, priznam, sem imel tremo. Na prvo vajo sem tako odšel kar s precejšnjim cmokom v grlu. Med nastajanjem predstave mi je bila Nataša Barbara res v veliko pomoč, je velika igralka in izjemna mentorica. Verjamem – in tako tudi živim – da je občutek tisto največ, kar imamo; in ko sva se z Natašo Barbaro pripravljala na vlogi, najini občutki niso potrebovali nekih posebnih razlag. Gračnerjeva igra 60-letno vdovo Emmi, ki se preživlja kot čistilka. Emmi in Ali se zaljubita in poročita. Njuna zveza pa naleti na številne predsodke. Čeprav se zdi, da je osred­nja tema predstave nestrpnost, se meni zdi, da je vendarle ljubezen.

Vse predstave potekajo v Železniškem muzeju, v t. i. Fassbinder Placu. Drugo dejanje je čisto posebno; več ne smem reči, da obiskovalcem ne bi pokvarili presenečenja.

Ta zgodba se lahko dogaja le tukaj, in ne na odru ljubljanske Drame. Saj tako blizu, kot smo si tu, si igralci in gledalci še nismo bili.

Erotičen prizor je že zlasti za gledalce, ki so dovolj blizu, kar šokanten, čeprav v resnici ne gre zares. Ali čutite nelagodje gledalcev?

Morda malce, predvsem pa jih slišim, kako kar naenkrat začnejo nekaj šepetati. Sicer pa tudi meni čista golota na odru ni bila nikoli mikavna – sploh če ni bila utemeljena. 

Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Arhiv Sng Drame

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri