Igor Samobor: Predstava z očetovih ramen

Igor Samobor: Predstava z očetovih ramen (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
26. 6. 2016

Ljubezen do gledališča je v njem začela rasti že pri rosnih štirih letih, potem pa je njegovo življenje postajalo vedno bolj povezano z gledališkim odrom.

Ravnatelj SNG Drame Igor Samobor svoj poklic opravlja z veliko strastjo, kljub temu pa priznava, da že težko pričakuje oddih, ko v potovalko ne bo pospravil službenih skrbi, temveč se bo s soprogo podal v povsem drugačen svet.

Story: Pred dobrimi tremi leti ste prevzeli krmilo SNG Drame v svoje roke. Kako bi ocenili svoje triletno delovanje?

Uf, zelo težko. Oceno naj dajo drugi. Sam sem zadovoljen, saj nam je uspelo uresničiti večino ciljev, ki sem si jih zadal ob prijavi. Po tem sodeč bi lahko dejal, da so za menoj uspešna tri leta. Drama je bolj živahna in odprta, uvedli smo nekatere nove programe, povečalo se je število predstav in tudi gledalcev. Še posebej pa me veseli, da je v zadnjem času veliko predstav razprodanih, in to je bistveno.

Story: Kakšna je vaša vizija delovanja SNG Drame?

Repertoarji zasledujejo nekakšno rdečo nit. Predstave so v prejšnji sezoni poskušale odgovoriti na vprašanje, kaj smo, kdo smo, od kod smo, v letošnji sezoni smo se predvsem ukvarjali s tem, kako smo in kaj nas muči, v naslednji pa o tem, kakšne in koliko vizij še imamo. Skozi oči revolucionarjev, zaljubljencev in utopistov vseh vrst se bomo spraševali o današnjem ne preveč lepem svetu. Sezona, ki bo sledila (17/18), bo posvečena 150-letnici gledališča pri nas, ki je hkrati tudi rojstni dan Drame. Program bo temu primerno slavnosten.

Story: Letos mineva 35 let, odkar ste postali član ansambla slovenske Drame. Katera predstava si je po vsem tem času prislužila vašo najiskrenejšo naklonjenost?

Hm ... Veliko predstav je bilo izjemnih, zato bi bilo krivično, če bi izpostavil zgolj eno samo. Najljubše so mi predstave, ki so iskrene in se jim lahko do konca prepustim. Uživam, ko me predstava pripravi do tega, da se brez zadržkov zjočem ali pa nasmejem.

Story: Ste že od otroštva velik ljubitelj gledališča? Se spomnite svoje prve predstave?

Prva predstava, ki sem jo videl, je bila Zvezdica Zaspanka. Spomnim se luči, glasbe, čarobnosti prostora, vonja in tega, da sem sedel 'štuporamo' na očetovih ramenih. Ker je gledališče na Ptuju blizu cerkve, sem pozneje vse skupaj pomešal in dolgo mislil, da se je predstava zgodila v cerkvi. V gimnaziji sem se nato bolj za šalo kot zares pridružil dramskemu krožku in tako se je vse skupaj začelo.

Story: Vaša soproga Barbara Hieng Samobor je direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. Se zato o svojem delu pogosto posvetujete tudi doma?

Seveda, ampak predvsem zato, da se kakšne stvari ne podvajajo. Vsako gledališče ima svojo smer, vizijo, svoj fokus in tudi svoje občinstvo. Mislim, da nama je do zdaj zelo dobro uspevalo ohraniti dva karakterno različna teatra.

Story: Pa vendar je vajin okus zelo podoben?

Logično, zato sva tudi skupaj. (smeh) Imava podobne želje in misli, to naju je pred leti tudi pripeljalo skupaj.

Story: Med gledališči poteka boj za občinstvo, igralce, predstave. Se ta tekmovalnost pozna tudi za domačimi stenami?

Na najin odnos to ne vpliva. Še vedno se podpirava in si pomagava. Gledališči seveda tekmujeta, vendar tudi sodelujeta. Letos pripravljamo že drugo koprodukcijo med MGL, Dramo in Cankarjevim domom. Po nadvse uspešni Iliadi bomo v letošnji sezoni uprizorili Vojno in mir. Zdrava konkurenca pa je seveda nujna. Tudi v gledališču.

Story: Si kljub zasedenim urnikom vzamete čas zase, za dopust? Ali si tudi med počitnikovanjem privoščite obiske gledališča?

Med sezono je zelo malo časa za oddih. Takrat je tudi tistih nekaj dni, ki nama jih uspe zbrati, polnih teatra in razmišljanja o njem. Poleti, ko se gledališče zapre, pa pogovori o delu utihnejo že po prvih 100 kilometrih. Drugače ne gre. Na počitek se odpraviva predvsem zato, da napolniva baterije, ne pa, da jih še bolj potrošiva.

Story: Na gledaliških odrih pa v zadnjem času navdušuje tudi vaš sin Filip. Ste bili presenečeni, ko se je odločil za igralsko pot?

Res sem bil. Na začetku gimnazije ali kdaj prej namreč ni kazal znakov pretiranega zanimanja. Potem pa dve predstavi v dramskem krožku na gimnaziji, sprejemni izpiti na akademiji, zdaj pa bo študij kmalu že zaključil. Sam ga na njegovi poti seveda podpiram, kot vsak starš podpira svojega otroka. V današnjih okoliščinah mu seveda ni lahko, kot ni nikomur od mladih.

Story: Menite, da je zaradi priimka njegova pot dodatno otežena?

Ni mu lahko, prav gotovo ne. Zaposlitev ni, dela je premalo, šole pa neusmiljeno proizvajajo diplomante. Selekcija se ne dela več glede na kvaliteto, temveč se začne dogajati mnogo prej. V medsebojnih odnosih. Priimek je za Filipa gotovo veliko breme. Če stoji na odru deset mladih, se nihče ne bo nič vprašal o ostalih devetih. Talent in sposobnost imata v naših krajih malo veljave. Vse drugo je prej. Njegovo delo bo nenehno pod dodatno lupo, tako kot je bilo dolgo čas delo Sebastiana Cavazze, Jerneja Šugmana, Polone Juh in drugih, kateri starši so prav tako igralci. Oni so prerasli starše in upam, da bo v Filipovem primeru tudi tako.

Story: Bo sledil vaši poti? Se bo podal po vaših stopinjah?

No, saj se je že podal na isto pot. Ampak o tem bi vam več znal povedati Filip. (smeh)

Story: Ali se ob sinovi karieri tudi sami spominjate svojih začetkov? So med njim in vami kakšne vzporednice?

Sam sem se na akademiji pojavil bolj za hec, kot sem že rekel. Brez pričakovanj. Nisem poznal gledališkega sveta in nisem občutil nobenega strahospoštovanja, zato sem bil lahko bolj sproščen. On pa ta svet dobro pozna, in to je prej ovira kot prednost. Opažam pa pri njem talente, ki jih jaz nimam. Pravzaprav komaj čakam, da bo imel priložnost, da jih v celoti pokaže.

Story: Bi si želeli nekoč skupaj z njim nastopiti na odru?

Ja, seveda! Na odru sicer stojiva skupaj že pri Faustu, vendar tam nimava veliko možnosti za pravi igralski duet. Upam, da čim prej pride. Vidim, da je na odru blag, premišljen, odprt, direkten in predvsem kolegialen, kar je velika kvaliteta. Pravzaprav komaj čakam. Vem, da bo to velik korak za oba, in vsaj zase vem, da bom imel veliko tremo.

Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri