Draga Gelt, avstralska Slovenka: Ljubim dve domovini!

Draga Gelt, avstralska Slovenka: Ljubim dve domovini! (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
19. 7. 2017

Draga Gelt navdihuje s svojim udejstvovanjem in s pozitivno življenjsko energijo, s smislom za humor – rdeča nit vsega pa je slovenstvo. V Ljubljani se je šolala na učiteljišču, a zanjo kot učiteljico, pove, ni bilo mesta. Najprej jo je pot vodila k sestri v Nemčijo, za tem pa je sledila daljna Avstralija.

V Avstralijo se je Draga Gelt leta 1968 odpravila s 50 nemškimi markami – tam okoli 30 evrov, bi lahko rekli danes. »To je bila popotnica, darilo od sestre Tončke in njenega moža,« je pojasnila.

V kovček je dala majhen magnetofon s slovensko glasbo, nekaj knjig, nemško berilo. Poznala je nekaj angleških besed. Njena prva služba v Avstraliji je bila v bolnišnici za duševno prizadete otroke. »S prvo plačo sem bratu kupila dolge hlače in mu jih poslala v Slovenijo.«

Pozneje je vrsto let v slovenskih šolah učila slovenščino, delovala je na Monash Univesity kot tehnična risarka, ilustratorka, oblikovalka, izdala je lepo bero knjig o zgodovini Slovenije in delovanju Slovencev, priročnikov, poezije. Po skoraj 50 letih delovanja v Avstraliji ima za seboj bogato ustvarjalno pot, ki ji še zdaleč ni videti kraja.

Koliko časa je minilo od vašega zadnjega obiska Slovenije?

Slovenijo sem obiskala lani, sestre so že v letih in se zato poskušam čim večkrat vrniti v Slovenijo. Zadnja tri leta sem prišla čisto vsako leto, prej pa sem hodila takrat, ko je bil čas – včasih me ni bilo tukaj pet, včasih osem let. Ko je čas dopuščal in ko je bil denar. (smeh)

V Avstralijo ste odšli leta 1968. Zakaj ste se odločili ravno za Avstralijo?

V Sloveniji nisem dobila službe, ni bilo mesta za učiteljico. V Nemčiji, kamor sem odšla začasno živet k sestri (kot varuška), nisem več mogla ostati, ker sem imela vizum samo za obisk. Vsakič, ko sem odšla podaljšat ta turistični vizum, mi je gospod na uradu dajal občutek, naj že izginem nekam. Položaj med Jugoslavijo in med Zahodno Nemčijo ni bil najboljši. Ker nisem dobila delovnega vizuma, nisem mogla delati, nihče me ni 'vzel'. Razmišljala sem o Kanadi, a je bilo treba predolgo čakati na vizum in dovoljenje. Avstralija pa je bila takrat zelo hitra. Rekla sem si, kar bo, bo.

Kdo pa vam je financiral to dolgo pot?

Meni je Avstralija plačala potovanje iz Nemčije v Avstralijo. In bila sem obvezana, da dve leti ostanem tam – tako je bilo za vse imigrante, ki jih je Avstralija tako podprla. Avstraliji je bilo to takrat v interesu, ker so potrebovali delovno silo, takrat niso iskali inteligentnih posameznikov. Pri prvi generaciji bi lahko prešteli na prste, koliko jih je recimo znalo govoriti angleško. Zdaj pa mora posameznik za delovni vizum imeti najmanj univerzo. Takrat je Avstralce zanimalo predvsem to, da jim bodo ti ljudje gradili železnice, ceste, predore in da jim bodo sekali sladkorni trst v Queenslandu.

Kakšna pa je bila asimilacija v deželi 'tam spodaj'?

Na začetku mi je bilo zelo težko zaradi jezika. Potem pa mi je bilo težko tudi zato, ker smo mi odraščali v čisto nekem drugem sistemu – tam pa je vladal kapitalizem. A smo se Slovenci hitro povezali, povabili so me v skupnost, kamor sem se zelo aktivno vključila, vse do danes. Za domotožje ni bilo časa.

Kako pa je bilo z družino? S sestrami ste bile zelo povezane.

Včasih so me spraševale, zakaj sem šla. Ampak sem jim povedala, da imajo one svoje življenje, jaz pa svoje. Se pa z njimi redno slišim, z nekaterimi tudi po spletu, pišemo si pisma. Nekatere sestre so me prišle obiskat tudi v Avstralijo.

Od kod takšna pripadnost Sloveniji, Slovencem – izpod vaših rok je napisanih veliko besed o tem. Za svoje dolgoletno prostovoljno in brezplačno delo med Slovenci ste dobili celo priznanje Avstralije – Order of Australia.

Malo je tukaj tudi moje trme in ponosa. Ponosna sem, da sem Slovenka. In upam, da so tudi moji otroci in moji vnuki – trudim se za to. Doma ohranjamo to kulturo, tradicijo, kulinariko. Je pa od druge, tretje generacije težko pričakovati, da bodo tako čutili Slovenijo, ker je njihov položaj drugačen – oni so vendarle rojeni v Avstraliji.

Ukvarjate se s tisoč in eno stvarjo – v slovenski skupnosti ste ustanovili folklorno skupino, tu so še gledališče, poučevanje, raziskovanje, kje pa najdete čas še za poezijo? Vaša zadnja pesniška zbirka nosi naslov Sanje o ljubezni.

Za poezijo pa lahko krivim luno. Ko začne luna rasti ali pa ko je polna, se mi nekako ne splača v posteljo, ker takrat ne morem spat. Nočem pa vzeti kak­šnih tablet (smeh), da bi zaspala. Takrat je čas za knjigo, za računalnik. Ko je bila zadnja polna luna, sem pripravljala stvari za gledališko skupino, ki jo vodim v Avstraliji, komedijo, saj jo je bilo treba prirediti, ker je igra za štiri vloge, mi pa imamo letos šest igralcev. Pesniška zbirka Sanje o ljubezni pa so neke vrste meditacije. Namreč, zelo rada meditiram, ker meditacija sprošča, da ti iniciativo, da ti nove ideje. Meditacije so napisane tako, da poskušam človeka dvigniti nad težave, žalost, razočaranje oziroma da s prebiranjem lahko dvigneš samega sebe.

Da, na spletu delate res izjemno delo – v angleščini med drugim popisujete zanimive Slovence, ki so delovali in delujejo v Avstraliji.

Tudi stvari za spletno stran, ki jo priprav­ljam, delam ponoči. (smeh) Izjemno pomembna mi je predstaviti Slovence in kaj vse so v Avstraliji dosegli. Od preprostih ljudi do tistih, ki so uspešni. Tam imamo kiparje, slikarje, zdravnike. In meni je pomembno, da ljudje po svetu to slišijo, zato jih želim predstaviti na spletu. Drugi pomemben del pa je sporočanje, da Slovenci vzdržujemo slovensko tradicijo – kulturne praznike, kot so Prešernov dan, pustovanje. Slovenske šole v Avstraliji niso imele zgolj učenja jezika, ampak tudi kulture.

Še zdaj, čeprav ste že v pokoju, učite slovenščino. Koga vse učite in koliko je zanimanja za slovenski jezik?

Letos jim učim osem, imela pa sem jih tudi že 20. Zdaj imam popolne začetnike, ki ne znajo niti besede slovensko – dva izstopata, tako da ju učim posebej, ker zelo napredujeta; eden je Švicar, poročen s Slovenko, drugi pa je po materi Italijan, po očetu makedonski Grk. Ob sobotah imamo tečaje, ki trajajo dve uri. Imamo pa komunikacijo vzpostavljeno tudi prek interneta. Za slovenščino se zanimajo Slovenci druge in tretje generacije, ki bi radi šli v Slovenijo na dopust. Učila pa sem tudi že Avstralce, ki so bili poročeni s Slovenkami.

Pomislite kdaj tudi na to, da bi se vrnili v Slovenijo?

Otroci in vnuki so v Avstraliji, navezani smo. Je pa lepo priti v Slovenijo, vedno, a življenje imam v Avstraliji. Obe deželi sta tako lepi, bogati, obe domovini sta mi prinesli ogromno, veliko spoznanj. Zaradi te izkušnje sem dozorela. 

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri