Dejan Zavec je pogrešal starševsko ljubezen

Dejan Zavec je pogrešal starševsko ljubezen (foto: MIMA) MIMA
Vir: Lady
20. 9. 2017

Naš najboljši boksar Dejan Zavec se je pred slabima dvema letoma upokojil. Pravi, da je zdaj v drugem delu svojega življenja, ki se ga še ni čisto navadil. Še vedno je vpet v slovenski in svetovni boks, a zdaj je na prvem mestu družina.

"Gre za šport, kjer je najbolj izpostavljena glava, in ker se zavedam, da bi jutri rad preživel kakovosten dan s svojima otrokoma in nekoč v prihodnosti z vnuki, sem se odločil, da bo bolj zdravo, da neham boksati," je priznal.

Novembra bo dve leti, odkar se je Dejan Zavec športno upokojil. Na začetku je imel podobne težave kot številni upokojenci, ki najprej izgubijo kompas za čas in ga imajo vedno premalo. "Od jutra do večera nekaj počenjam in delam in sem celo malo manj doma, kot sem bil prej, ko sem bil aktivni profesionalni športnik."

Še vedno aktiven v boksu

Že med bleščečo kariero boksarja svetovnega merila je Dejan skrbel za svojo prihodnost in povezanost s svojim športom – boksom. Tako ga lahko najdete v njegovi telovadnici Dejan Zavec Gym, kjer ponuja rekreacijo prav vsakomur, ki ga to zanima. Poleg tega pa se še vedno posveča tudi profesionalnemu boksu, saj večkrat kakšnemu že 'narejenemu' boksarju pomaga izpiliti finese. S športno-družabnimi dogodki Dejan boxing gala, ki se dogajajo v višje kategoriziranih hotelih ali igralnicah, želi najobetavnejšim slovenskim amaterskim boksarjem omogočiti korak naprej v karieri, cilj pa je uvrstitev prvega slovenskega boksarja na olimpijske igre.

"In zadnja stvar – veseli me, da je moj športni center prvi na svetu, vsaj kolikor imam informacij, ki ponuja hiperbarično športno komoro, s katero pomagamo k hitrejši regeneraciji telesa in boljšemu počutju," je ponosen Dejan. "Sam jo namreč uporabljam in odpravil sem veliko resnih poškodb, ki sem jih imel – imel sem celo že napotnico za poseg, a po 10 obiskih hiperbarične komore sem začutil izboljšanje. Upam, da ne bom potreboval nobenega posega."

Odnehal zaradi poškodb?

Imel je veliko poškodb, kar pa je pri profesionalnem boksarju seveda pričakovano. "Seveda so bile poškodbe, kot pri vsakem športniku. A z nastopanjem na evropski in svetovni ravni si podvržen hujšim poškodbam, pa vendar se glede na to, koliko sem nastopal in koliko imam rezultatov, lahko le zahvalim materi naravi in genetiki, da sem imel razmeroma malo poškodb, seveda pa sem bile nekatere zelo hude, veliko pa je bilo blažjih." Pa so bile poškodbe razlog za upokojitev? "Absolutno. Pa ni šlo le za poškodbe. Tu sem zelo jasen in odločen, ker razmišljam tako: ko v športu ne moreš več biti enakovreden prvim desetim na svetu, potem ne vidim več zagona in motiva, da bi napredoval.

Absolutno so tudi poškodbe razlog za to odločitev, ker je tudi moje telo biološko starejše in nisem več mogel dosegati takšnih ekstremov. Pa tudi nadaljnje poškodbe bi lahko bile hujše in glede na to, da gre za šport, kjer je najbolj izpostavljena glava, in ker se zavedam, da bi jutri rad preživel kakovosten dan s svojima otrokoma in nekoč v prihodnosti z vnuki, sem se odločil, da bo bolj zdravo, da neham boksati in se posvetim drugim stvarem, kjer je manjša možnost hude poškodbe."

Nisem imel niti za položnice

In čeprav je Dejan postal svetovno slaven boksar, je vedno ostal skromen in trdno na tleh – slava ga ni nikoli odnesla. "Stvar je zelo preprosta: če nekdo pride v boks zato, ker misli, da se bo pretepal, in misli, da bo s tem uspel, potem zapravlja čas. Boks je eden najbolj realnih pokazateljev življenja, ker se je v življenju treba boriti, seveda ne mislim dobesedno. Osebno sem se v življenju moral veliko boriti, ne le v ringu. Bilo je veliko trenutkov, ko nisem imel denarja za življenje, niti za plačevanje položnic.

Sam pri sebi sem si rekel: ko bom v življenju uspel – vedel sem, da to ne bo jutri in vedel sem tudi, da se mi enkrat bo nasmehnila sreča, ker vsak trud daje plačilo –, ne bom nikoli prestopil tega praga, da ne bi bil skromen. Ob pomoči odličnih pomagačev in tima sem se zavedal, da sem imel privilegij biti v športu, ki ga spremlja veliko ljudi. In zato, ker sem bil nekajkrat po televiziji in v časopisih, nimam pravice biti nekdo več kot človek, ki ni naredil tega koraka oziroma ki ga je življenjska pot pripeljala tja, da ni tako uspešen. Ljudi ne sodim po tem, kar imajo, ampak po tem, kar so in kdo so."

Dejan zelo ceni vztrajnost, saj se mu je ta izjemno obrestovala. "Veliko ljudi se ni strinjalo z menoj; imel sem prijatelje, ki so poznali moje stanje, že tri leta sem bil v Nemčiji, boksal sem, a nisem imel sredstev za življenje. Govorili so mi, naj odneham, ker se mi ne splača. Sam pri sebi pa sem vedel, da ne morem zavreči vsega truda in dela, ki sem ga vložil v to, ker bo zagotovo prišel trenutek, ko bo ves moj trud poplačan. Verjel sem, ker sem vedel, da se bo zgodilo, če bom dovolj dolgo vztrajal, če bom zdrav, mi bo uspelo. Lahko bi šel v službo in imel mesečno plačo, a to ne bi izpolnilo tistega, po čemer sem hrepenel. Želel sem doseči osebno srečo, ne bogastva."

Težko in žalostno otroštvo

Dejan nam je razkril, od kod mu tudi takšna volja do dela in vztrajanja. "Vedno sem se moral boriti in vztrajati, če sem hotel imeti hrano na krožniku, moral sem si jo prislužiti," pove Dejan in nadaljuje: "Na žalost ugotavljam, da ima veliko otrok še slabše otroštvo, kot sem ga imel sam, pa mi ni bilo postlano z rožicami. Doma, v družini, kjer sem živel skupaj z bratom in dvema sestrama, so vladali psihično in fizično nasilje ter alkohol. Živeli smo po internatih in pri sorodnikih. Prva tri leta sem živel doma, pri svojih starših s sestrama in bratom, nato pa pri različnih sorodnikih.

Od prvega do osmega razreda pa v ptujskem internatu." Ob vikendih pa je hodil k svoji teti, kjer je imel mir, saj ga ni nihče pretepal ali se kako drugače izživljal nad njim. "Potem sem živel pri teti, ki je imela kmetijo, in tam je bilo veliko dela. Če drugega ne, od tistega trenutka, ko sem šel v internat in do tete, sem imel mir, ni bilo nasilja ali alkohola, bilo pa je veliko dela. Velikokrat sem si zaželel in pogrešal starševsko ljubezen, ki mi je nepoznana, a nekako poskušam logično in ob podpori žene to ljubezen prenašati na svoje otroke. Prav to težko življenje me je naredilo nepopustljivega in vztrajnega in tudi zaradi tega sem dosegel tak uspeh."

Družina mu pomeni vse

Dejan ima ljubko družinico, ženo Natašo in dve hčerkici, Tijo in Ivono. Večkrat je že poudaril, da je zanj družina največji dosežek v življenju. "Pomembno je, da niso hendikepirane zaradi sodobne tehnologije. Sicer pa v športu mlajšo zanima gimnastika, starejšo pa atletika. Z ženo gledava tako: če se v nekaj vpišeš, karkoli, naj bo to šport ali katera druga dejavnost – moraš hoditi vse leto in si ne moreš vmes premisliti. Če se za nekaj odločiš, potem moraš vztrajati." Hkrati pa Dejan omeni še to, kar ga malo preseneča pri nekaterih drugih starših: "Čudim se, da večina otrokom vzame otroštvo in jih vozi na preveč dejavnosti.

Sem zagovornik tega, da otroka ne smemo preobremeniti in da je vse, kar je v mejah normalnosti, v redu. Mi sicer živimo na deželi in tukaj imata veliko prostora za razvijanje telesnih dejavnosti, za raziskovanje in učenje. Če si bosta želeli postati športnici, bova to podprla in omogočila, če ne, pa ne bom razočaran, saj nimam nekih pričakovanj, čeprav kažeta nadarjenost. To pa ni dovolj za vrhunskega športnika. Bomo videli," sklene Dejan.

Najlepši spomin: svetovni prvak

Dejan ostaja aktivno vključen v slovenski boks. Pravi, da je pri nas veliko 'garačev' in kateremu od teh se zna nasmehniti priložnost, da bi stopil na najvišjo stopničko. "Veliko je mladih boksarjev, ki so nadarjeni, čeprav sam razlikujem talente od delavcev. Verjamem v slovenski boks, trudimo se zanj in uspeva nam. Morda bi v prihodnjih 10 letih lahko kdo dosegel kaj podobnega, kot sem sam. Res pa je, da boksar potrebuje vsaj pet let, da spozna vse elemente boksanja." Njegova dolga kariera mu je prinesla marsikaj, od grenkih začetkov pa do svetovne slave. Najbolj se mu je v spomin zarezal tale dogodek: "Najbolj mi bo ostala v spominu osvojitev naslova svetovnega prvaka – to me je izstrelilo v orbito. Mozaik vsega skupaj je nekaj posebnega, a zmaga v Johannesburgu leta 2009 je zagotovo najpomembnejša, to me je utrdilo in naredilo takšnega, kot danes sem."

Besedilo: Eva Jandl

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri