Igor Rašić: Boksar, ki je premagal Dejana Zavca

Vir: Jana
21. 7. 2016

Svojo boksarsko pot je začel obetavno – premagal je Dejana Zavca. Potem je zašel s poti in se med pobiranjem naučil, da je največji in najtežje premagljivi nasprotnik prav on sam. Po alkoholni odvisnosti je srečal ljubezen in postal trener.

Ko s fotografom v soparnem poznem popoldnevu prisopihava na dogovorjeno mesto, naju pričaka pred vrati telovadnice. Krepko stisne roko, pogleda naravnost v oči in najprej zaskrbljeno vpraša, ali imava v tej vročini s seboj kaj vode. V telovadnici že čakajo njegovi varovanci. »Ajde, kar gremo, najprej ogrevanje, saj veste,« jim zakliče, midva pa sedeva na ozko klop.

Zakaj je Zavec postal šampion, on pa ne

»Menda ste edini slovenski boksar, ki je premagal Dejana Zavca,« izstrelim takoj na začetku. »No, ne ravno edini, sem pa eden redkih. V letih 1993 do 1995 sva imela šest dvobojev, potem pa so mene izdali kilogrami. Dejan je ostal v svoji kategoriji, jaz pa sem šel v višjo. Po pravici povedano, smo se v tistih amaterskih časih iz Dejana malo delali norca, ker je ves čas govoril, da bo svetovni prvak kot Mike Tyson. Nihče od nas ni imel kakšnega cilja, sploh pa ne tako visokega. Zato se nam je Dejan zdel malo čuden, ves čas je razmišljal samo o boksu, 24 ur na dan je živel z njim. Točno je vedel, kaj hoče doseči, imel je jasen cilj. Zato mu je tudi uspelo.«

Z Zavcem pa le imata nekaj skupnega – oba sta boksarja z mehkim srcem, si drznem primerjavo. Kako gre grob boks skupaj s prijaznostjo in dobrosrčnostjo, po kateri sta znana oba z Zavcem? »Očitno gre, saj je večina boksarjev takšnih,« pravi. »Ne poznam vrhunskega boksarja, ki ni normalen človek.«

Obetavni začetki

Rašić je začel boks trenirati po končani srednji šoli in sprva mu ni šlo tako, kot bi si želel. »Prvi dvoboj sem dobil, potem pa sem naslednje tri izgubil. Bil sem star 19 let in sem rekel, če izgubim še en dvoboj, bom nehal. Hvala bogu sem ga dobil. (smeh) Največje uspehe pa sem dosegel, ko sem začel trenirati s Stanislavom Milutinovićem.« Začela so se potovanja po številnih mednarodnih turnirjih. »Največ mi pomeni tretje mesto na turnirju EUBC Hakija Turajlić v Sarajevu in drugo mesto na Zlatem goncu v Skopju. To sta bila dva res močna mednarodna turnirja.«

Ko ulica premaga boks

Uspehi so se vrstili, Igorja pa je vse bolj klicala ulica. »V tistem času sta mi več pomenila ulica in alkohol kot boks, ki je bil zame bolj nekaj, kar sem opravil mimogrede,« priznava. Na mojo pripombo, da se mi zdi boks precej naporen, vse kaj drugega kot nekaj mimobežnega, odvrne: »Naporen je toliko, kot si ga narediš napornega. V boksu sem užival, nič mi ni bilo naporno. Težave so se pojavile v trenutku, ko je prišlo do kakšne poškodbe, kratke pavze, takrat me je ulica povsem prevzela.«

Ozdravljena odvisnost

Reče povsem mirno. »Odvisnost je bolezen. Ne vem, od kdaj imam to bolezen, samo vem, da jo imam. Največje težave sem imel z alkoholom pa tudi s kokainom. Precej uspešno sem se zdravil tako od ene kot od druge odvisnosti. Bila so obdobja, ko leto in pol nisem pil, potem sem leto in pol spet pil, pa spet nisem, pa sem nato spet začel ... Zdaj bo štiri leta, odkar sem šel na zdravljenje, in od takrat več ne pijem.« Tudi za premagovanje odvisnosti je potrebna moč, ne fizična, ki jo je mogoče pridobiti z utežmi, ampak notranja, ki jo je treba poiskati v sebi in je nekaterim nikoli ne uspe najti. Kaj je pomagalo njemu? »Psihoterapija. Pomaga mi zadnja tri leta in mislim, da mi bo tudi prihodnja tri leta. Tam sem spoznal ogromno stvari, o katerih se mi včasih ni niti sanjalo. Psihoterapija in Albinka.«

Ljubezen je zdravilo

»Albinka (žena, op. a.) je bila neka prelomnica v mojem življenju. Ona me je naučila živeti življenje. Ne vem, kako bi to drugače opisal. Tudi z nekdanjo ženo sva se imela rada, vendar sva začela kot otroka in na neki otroški ravni je obstal tudi najin odnos. Albinka me je naučila, kako se pogovarjati. Bila je moja prva psihoterapevtka.« Sprosti obrazne mišice in se rahlo nasmehne. »Danes ste uspešen trener,« zamenjam temo. V hipu oživi. »Pred petimi leti so me poklicali iz mojega matičnega kluba (Železničarski boksarski klub Maribor, op. a.), ali bi prišel za trenerja, in sem rekel, da z veseljem,« razlaga Rašić, ki je poleg tekmovalnih uspehov v rubriko trenerskih referenc zapisal tudi uspešno končan študij boksa na novosadski fakulteti za šport. »Ko sem začel delati kot trener, me je začel zanimati boks kot znanost, povsem sem se poglobil vanj. Poznam nekaj trenerjev, ki sodijo med najboljše na svetu, in tudi njih ves čas sprašujem, se od njih učim.«

Trener mladih boksarjev

Z nekaterimi varovanci dosega že lepe rezultate, mednje gotovo sodi tudi sodelovanje na prvih evropskih olimpijskih igrah lani v Bakuju. Ime, ki si ga velja zapomniti, je Edin Sejdinović. »Edin ima odlične predispozicije, še boljše kot Zavec. Je mlad boksar, za razvoj ima še ogromno prostora in verjamem, da ga bomo gledali na olimpijskih igrah v Tokiu,«je prepričan Rašić in hkrati omeni največjo težavo – finance. »Vsak perspektiven boksar potrebuje za razvoj kakovostne borce, da se ob njih lahko razvija. V Edinovi kategoriji je takih v Sloveniji premalo, iščemo jih v tujini in visoki stroški so tu.« Kdor spremlja trenersko pot Igorja Rašića prek Facebooka, hitro opazi, da je močno osebno vpleten in iskreno ponosen na uspehe svojih varovancev. »Boks je tak šport, da pride do močnejših vezi med športnikom in trenerjem. Poleg tega boks v Sloveniji ni finančno podprt, zato Edina pred vsakim velikim prvenstvom vzamem k sebi domov za dva, tri mesece, z njim treniram, skrbim, da ima ustrezno prehrano, ga vozim v šolo. Navežeš se, ni kaj.« »Torej ste mu kot drugi oče?« povrtam. »Nočem tega reči, ampak ja. Čeprav me ima občasno poln kufer.« Potem se gromko zasmeji: »Saj občasno imava drug drugega poln kufer. Točno kot oče in sin!« »Res imate veliko družino, štiri svoje otroke in psa, občasno Edina,« naštevam. »Ja, vse to, pa Sadik Gashi, še en mlad boksar, je tudi nonstop pri nas.«

Po očetovih stopinjah

Ves čas najinega pogovora po telovadnici teče in vadi udarce droben, svetlolas fant. 12-letni Luka je najstarejši Rašićev otrok in edini sin. »Moj Luka je res talent,« ne skriva ponosa in zadovoljstva Rašić. »Letos je državni prvak, lani je bil drugi. Ko je šel na prvo tekmo, sem bil grozno nervozen, cmok sem imel v grlu, lahko bi se zjokal, hkrati pa me je razganjalo od ponosa. Na prvi tekmi je zmagal in sploh ne znam opisati tistih občutkov.« Se odhrka, da prikrije ganjenost. »Sicer se še ne more dokončno odločiti med nogometom, kamor ga usmerja mama, in boksom. Seveda si želim, da bi se odločil za boks, ampak končna odločitev bo njegova.« Ne morem si kaj, da ne bi omenila Lukove nežne pojave. »Vidiš, pravi boksar,« se zasmeji Rašić.

Ni boksa brez discipline

Boks me je naučil postati človek, je nekoč svojo življenjsko pot opisal Rašić. »Še vedno tako mislim. Vsi padci, vsi zdrsi, napori, ki sem jih doživel ... verjetno se je to moralo tako zgoditi. Boks me je naučil, da z borbo, z zavzetostjo lahko vztrajam na pravi poti. Pa s samodisciplino. Brez strogega režima, reda in discipline v boksu ni uspeha.« Kdaj razmišlja o tem, kaj vse bi lahko dosegel, pa ni? »Ne. Ne. Vem, da sem bil v tistih časih tehnično boljši od Dejana Zavca, vendar je imel on svoj fokus, svojo veliko željo, bil je lačen borbe in uspeha. Zato mu je uspelo. Sam sem se našel v trenerskem delu. V tem se res vidim, v tem res uživam.«

Najlepše je doma

Oči se mu zasvetijo, ko razlaga o svoji družini, o desetletni Lani, ki je zelo dobra v atletiki, pa o šestletni Luni, ki bo jeseni začela obiskovati šolo, o najmlajši Leni, štiriletnici, ki vse zna, ne da bi jo kdo posebej učil. »Ponosen sem na to svojo družino. Zelo ponosen. Rad jih imam. Dobro funkcioniramo, je pa res, da je Albinka tista, ki drži stvari skupaj. Nekatere stvari preprosto obvlada bolje kot jaz, zato se tam ne delam pametnega.« »Uživam v svojem delu, uživam pa tudi doma. Doma se počutim varno. Naša hiša, naše naselje, polno otrok, to je najlepši kraj na svetu.« Bi kaj spremenili v tem trenutku, če bi lahko? »Ne. Vse je v redu. Vse gre navzgor. Vem, da se bo vse 'poklopilo', da bo vse v redu.« Kakšno sporočilo bralcem? »Imejte se radi.«

Edin Sejdinović

Rio mi je ušel, v Tokio pa grem!
Edin Sejdinović sodi med najbolj perspektivne Rašićeve varovance. »V klub me je pripeljal moj ata in prvi dve leti je bil moj trener Darko Šerbinek. Z Igorjem pa sem začel res napredovati.«

Kako se razumeš z njim?

»Zelo sva si blizu, veliko sva skupaj tudi v prostem času. Njegova žena mi je kot mati, ko sem zmagal na državnem prvenstvu, mi je podarila telefon pa nove rokavice mi je kupila.«

Je Igor res tako miren in potrpežljiv, kot deluje?

»Ja, res je tak, ampak do neke meje. Če greš čez mejo pa ... joj! Rad ima red in disciplino in tudi od mene zahteva, da se točno držim ure spanja, pravilne prehrane ...«

Kje se vidiš čez pet let?

»Hja, letos nisem prišel v Rio ... Sicer sem član šele drugo leto in sem še mlad boksar. Bil sem že na kvalifikacijah v Bakuju, tam sem boksal proti zelo dobremu boksarju. Takrat me je premagala želja po uspehu, pustil sem, da sem izgubil živce zaradi sodnikove pripombe, in sem začel nekaj na pamet delati. Nasprotnik je to opazil in pametneje odigral. Boks pač ni neki pretep, pri boksu moraš tudi razmišljati.«

Boks ni nobeno pretepanje

Igorjev sin Luka ima pri svojih 12 letih za seboj že šest boksarskih dvobojev in osvojen naslov državnega prvaka.
»Ko sem šel na prvo tekmovanje, me je bilo zelo strah. Rekel sem si, da bom pač videl, kako je, ali bom sploh še kdaj šel. Takrat mi je bilo težko boksati, ker je bil nasprotnik starejši, ampak mi je bilo zanimivo, pa sem šel dalje. Zdaj me ni več tako strah pred tekmami. No, malo me je še. Ati mi v premoru pove, kako mi gre, kaj naj naredim v naslednji rundi, pa kaj dobro delam. Na koncu mi vedno reče, da sem dobro boksal, vedno me pohvali.«

Kaj pa pravi mama?

»Njej boks ni tako všeč, bolj ji je všeč nogomet. Strah jo je, ko grem boksat, da bom dobil kakšen udarec.«

Tebe ni nič strah udarcev? To vendar boli.

»Odvisno, kakšen udarec je. Lahko ga tudi blokiraš. Drugače pa ni tako hudo. Med borbo ga včasih sploh ne čutiš.«

Ti si najstarejši brat, imaš kar tri mlajše sestre. Ko jih boš branil pred fanti, boš moral pretepsti pol Maribora!

Luka se smeji, malo mu je nerodno, malo je ponosen na svoj status. »Ni prav, če zunaj uporabljaš, kar se naučiš na treningih. Ata mi je zabičal, da ne smem nikoli brez vzroka koga udariti, svoje boksarsko znanje lahko uporabim samo v samoobrambi. Boks je šport, to ni nobeno pretepanje. V ringu moraš pokazati, kaj znaš, ne na ulici.«

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: osebni arhiv in Aleksander Leon Cvikl

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri