Azra Širovnik: Treba je prepoznati svojo usodo

Azra Širovnik: Treba je prepoznati svojo usodo (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Jana
3. 5. 2018

Od trenutka, ko sem odložila njen roman Pusti otrokom, naj se smejejo, sem si srčno želela, da spoznam mojstrsko pripovedovalko zgodb. Njeni romani so namreč polni navdihujoče ljubezni do življenja, kar niti ni presenetljivo, saj priljubljena pisateljica skozi besede zliva svoja prepričanja in vrednote.

»Deklice, ki berejo, bodo postale ženske, ki razmišljajo,« ste zapisali v svoji knjigi Bol na Bolu. Kako ste to spoznali?

V mladosti sem se zelo izoblikovala, ker nisem hitro vstopala v razmerja, zato sem imela dovolj časa, da sem skozi branje razvijala svoj način razmišljanja in spoznala, kakšna želim biti. Skozi branje odkriješ svoje čisto, božansko bitje, ki še ni vpeto v svet in v njegove pozitivne ter negativne lastnosti. Zelo veliko sem brala in si tako zgradila močno osebnost, zato sem bila dobro izoblikovana, ko sem pri dvajsetih letih srečala svojega moža, ki je bil moja prva resna ljubezen. Ko sem se soočala z življenjem, sem se zatekala k mlajši Azri, ki se je oblikovala do 20. leta. Ženska mora razmišljati s svojo glavo in se zavedati, v kakšnem okolju in v kakšni družbi želi živeti, zato je pomembno, da bere. Mene so že v otroštvu nagovarjali klasiki, pa tudi pravljice z vseh koncev sveta sem izjemno rada brala, ker imam rada pravljični svet, ki v bistvu zvesto ponazarja realni.

Ste že v otroštvu vedeli, da želite postati pisateljica?

Da. Odraščala sem v Banjaluki, kjer je čudovita narava, ki jo obožujem, saj me navdaja z mehkobo in energijo. Zanimajo me lepe stvari in zame je narava najlepša. Ko sem v osnovni šoli v spisih opisovala naravo, me je učiteljica pohvalila in marsikdo je pričakoval, da bom postala pisateljica. Od nekdaj sem čutila, da želim pisati, saj sem že v otroštvu pisala dnevnik in pesmi, za katere sem dobivala nagrade v šoli. Oče mi je namreč rekel, da moram vsak dan napisati, kaj se mi je lepega zgodilo. Pisala sem le tisto, kar je bilo dobro, in pozneje sem se naučila prepoznati lepe stvari, tudi v težkih trenutkih. Življenje ne bo nikdar popolno, vendar je treba v njem prepoznati lepoto. Samo eno življenje imamo in živeti je treba tako, da v njem vidimo lepo in dobro. Ljubezen je zagotovo ena od pomembnejših lepot, čeprav včasih zaboli. Verjamem v ljubezen in dajanje. Kar daješ, to dobiš.

Vas je oče, ki je bil profesor književnosti, spodbujal k pisanju?

Seveda, vendar me je spodbujal na zdrav način. Ko sem bila v gimnaziji izbrana za predsednico literarne skupine in sem se želela udeležiti nekega literarnega večera, mi je rekel, da je bolje, če grem na sprehod, kot da se udeležujem takšnih stvari, saj pravi pisatelji ne hrepenijo po tem, da bi bili člani društev. Svetoval mi je, naj pišem le, če me pisanje res veseli.

Ste upoštevali njegov nasvet in vam pisanje predstavlja užitek?

Pisanje je užitek. Toda ko stvari, ki jih opisuješ, doživljaš, pogosto občutiš trpljenje. Lažje je pisati kot preživljati stvari, o katerih pišeš. Vendar ne moreš pisati prepričljivo o neki stvari, če je ne poznaš. Moje pisanje je pristno in v svojih knjigah nikdar ne lažem, saj pišem tisto, kar mi je znano. Moj namen je s pisanjem razsvetliti bralce, saj želim, da je moje pisanje koristno. Skozi zgodbo poskušam pomagati ljudem, zato je moje pisanje psihološka literatura, ker želim skozi zgodbo sporočati. Zgodba da bralcu možnost osebne opredelitve in reakcije. Pišem tako, kot sem se to naučila med branjem svojih najljubših pisateljev.

Vas je strah, da s svojim pisanjem preveč razgalite svoje bližnje?

Ne, saj pisatelja vodi v pisanje determinirana nujnost, o kateri je pisal moj oče v spremni besedi v moji prvi knjigi Za ovinkom zakona. Nikdar nisem bila od ničesar odvisna, vendar je pisanje najbrž podobno odvisnosti, saj čutiš neustavljivo željo po tem, da moraš nekaj spraviti na papir. Kadar čutim bolečino, moram o tem pisati, sicer bolečina ne bo izginila. Pisanje je egoistično početje, ker se ne smeš ozirati na druge. Z razlogom pravijo, da je najboljši pisatelj tisti, ki se zameri svoji družini, zato sem tvegala. Toda preden sem knjige objavila, sem jih dala v branje svojim bližnjim, da so vedeli, o čem pišem. In če so želeli določene stvari spremeniti, sem to upoštevala.

Kako se je vaš mož odzval na vaše pisanje?

Nisem vedela, kako se bo odzval na mojo prvo knjigo, vendar sem bila odločena, da jo moram objaviti, ne glede na vse. Pomembno je, da ne razmišljaš preveč o odzivih drugih ljudi. Partner se v resnici ne boji, kaj boš napisal, ampak da se boš spremenil. Mojemu možu ni bilo enostavno, ko sem se odločila, da bom začela pisati, saj je bil vajen, da imava določen način družabnega in družinskega življenja. Ko sem začela pisati in se družiti z različnimi ljudmi iz drugačnih krogov, je bil sprva zbegan, vendar sva se o tem iskreno pogovorila. Sprostil se je, ko je razumel, da najin odnos ni in ne bo spremenjen. Prepričana sem namreč, da se je v zakonu treba pogovarjati, čeprav sem nekoč v reviji Jana prebrala, da so ženske čustvene in se želijo pogovarjati, moški pa ne. Sprva nisem verjela v to, dokler nisem opazila, da sem doma večinoma govorila jaz, moj mož pa je po mojem monologu rekel le, da se strinja z mano. Toda tudi to je boljše kot molk. Sem pač takšna, da moram vse analizirati in prinesti sklepe oziroma izraziti stališče. Moj mož namreč spoštuje mojo iskrenost in odkritost.

Junakinje vaših romanov so lepotice, vendar obenem poudarjate pomen notranje lepote. Zakaj je notranja lepota za vas tako pomembna?

Notranja lepota je zame izjemno dragocena, saj me navdušujejo ljudje, ki so lepi, ljubki, čisti in prijetni od znotraj. Pokvarjenost in zloba me ne zanimata, čeprav se temu ne moremo izogniti, saj je svet prežet z nasiljem, vendar ne želim videti samo tega. Prevzamejo in navdihujejo me čisti ljudje in čista čustva, o čemer pišem tudi v svojih romanih.

Ste tudi pri vzgoji svojih hčerk poudarjali pomen notranje lepote?

Seveda, zato sem jima želela privzgojiti dobroto in sočutje. Ko sem postala mama, sem se vprašala, kako se želim odzvati na ravnanje svojih otrok, pri tem pa sem se vprašala, kako bi jaz kot otrok želela, da bi se odzvali moji starši. Ne vem, ali je bilo to dobro ali ne, ampak vedno sem jima razložila, zakaj sem se odzvala na določen način, in hčerki sta mi danes za to hvaležni, ko vzgajata svoje otroke. Verjamem, da lahko daješ naprej tisto, kar so ti starši privzgojili.

Sta vaši hčerki vaši zvesti bralki?

Da, moja hči Barbara prva prebere moje rokopise, čeprav je nikdar nisem prosila za to, vendar jo je že v najstniških letih zelo zanimalo, o čem pišem. Že takrat mi je povedala, kaj sem dobro napisala in česa ne. Njene kritike so bile zelo konstruktivne, zato sem jih pogosto upoštevala. Barbara je bila moj literarni psihološki urednik, pozneje je tudi zares diplomirala iz psihologije. Tudi Asja rada bere moje knjige, vendar se ne spušča v podrobnosti tako kot Barbara, ki je zelo natančna in vedno poudarja, da se mora v psihološkem smislu v knjigah vse ujemati. Nenavadno je bilo, ko mi je pri svojih štirinajstih letih dajala stroga navodila, kako naj pišem. Včasih sem ji rekla, da je bolj stroga do mene, kot sem bila jaz kdaj do nje. (smeh)

Azra Širovnik: Treba je prepoznati svojo usodo

Ste med pisanjem kakšne knjige jokali?

Da, ko sem pisala Taščo. Nisem se zavedala, da sem v kakšnem posebnem procesu, dokler nisem zapisala zadnjega stavka in nisem šla za hišo trgat grozdja. Takrat sem nenadoma začutila bolečino, vendar sem mislila, da me je ugriz­nil pajek, zato sem uporabila mazilo, ki pa mi ni pomagalo. Bolečina ni minila še nekaj časa, zato sem odšla k zdravnici, ki mi je povedala, da imam najhujšo obliko herpesa, sproženega zaradi stresa. Pol leta sem čutila bolečino, ki je bila posledica pisanja tega romana.

Kaj ste se naučili med pisanjem romana o posesivni materi, ki poseže v čisto, romantično in usodno ljubezen?

Med pisanjem Tašče sem odkrila, da je vse usojeno. Starejši ko smo, bolj smo ranljivi, zato sem zdaj bolj previdna pri pisanju in ne dovolim, da se me stvari tako močno dotaknejo. Takrat sem zelo sočustvovala s svojo junakinjo, ki ji nisem mogla pomagati. Nisem si mogla izmisliti, da ima idealno taščo, vendar me je močno bolelo, ker je nisem mogla odrešiti trpljenja. Danes vem, da bi moja junakinja ravnala drugače, ker ne bi nikdar živela z nekom, ki jo vsak dan ponižuje. Ko si mlad, si neizkušen in bolj naiven. Toda vedela sem, da moram napisati to knjigo, saj o odnosu med snaho in taščo ni bilo veliko napisanega. Tisočletja ljudje trpijo zaradi dveh žensk, ki se borita za prevlado, in prepričana sem bila, da moram napisati to knjigo; knjigo o boju matere, da bi ostala edina lastnica svojega otroka. Osebno so mi podobni boji tuji, sama se v živ­ljenju nisem borila za takšne stvari. In ne zagovarjam lastnine nad drugim človekom. Zgodaj sem sprejela filozofijo, ki je blizu mojemu karakterju, da »človek, ki ima, bi rad obdržal za vedno ... Toda obdržati se nič ne more ...« Spoznala sem, da v življenju vse teče in se spreminja, z življenjem vred, nekoč bo odšlo. Ničesar nočem zadržati na silo, ker se zavedam, da ničesar ne moremo obdržati.

Ali vedno poskušate rešiti svoje junakinje?

Da, vedno namreč iščem rešitve in ne prenesem stavka, da se nečesa ne da narediti. Verjamem namreč, da je vse mogoče, dokler si zdrav. Zame je značilno, da vedno dam vse od sebe v boju za tisto, kar mi veliko pomeni, obenem pa izkazujem hvaležnost, saj se zavedam, kaj mi je dano. Noben problem namreč ni tako velik, da ga ne bi mogli zaobjeti z razumom, če smo zdravi, izjema so zdravstvene, finančne in mogoče ljubezenske težave, saj je 'nesrečna ljubezen' kanal, skozi katerega moramo odrasti in dozoreti. Ljubezensko razočaranje najbolj boli, vendar se tej bolečini ne moremo izogniti, saj nas izoblikuje in zaznamuje. Vsak človek mora prehoditi to pot. Toda zelo pomembno je, da smo hvaležni za stvari, ki jih imamo. To ne pomeni, da ne smemo hrepeneti po določenih stvareh, vendar nam hrepenenje ne sme povzročati trpljenja. Lepo je, da imamo vizijo svojega življenja, vendar je nesmiselno trpeti, če se naša vizija ne uresniči. Treba je prepoznati svojo usodo in slediti intuiciji, če želimo živeti polno življenje.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri