Maja Haderlap je pisateljica, Slovenka, rojena na avstrijskem Koroškem, ki jo je roman Angel pozabe izstrelil v pisateljsko zvezdniško orbito.

Ko sem o vas brala na spletu, sem zasledila dva datuma rojstva, eden je 27. avgust in drugi 8. marec. Kateri drži?

Drži 8. marec. Na spletu ne morem nadzorovati stvari, tako pač je, marsikaj se tam najde, a je treba marsikaj preveriti. (nasmeh)

Kako se pri vas izmenjuje uporaba slovenskega in nemškega jezika?

Uporaba jezika je vedno odvisna od sogovornika. Če govorim s Slovencem, potem govorim slovensko. Ko sem v Sloveniji, tudi razmišljam v slovenščini. Nemško govorim z nemško govorečim, takrat tudi mislim nemško. To sta dva prostora, takoj preklopim iz enega v drug jezik.

Vaš roman Angel pozabe vas je izstrelil med literarne zvezde. Večkrat ste rekli, da ste knjigi služili dve leti, kako vam je v resnici spremenila življenje?

Knjiga mi je postavila življenje na glavo, na kar nisem računala, niti si tega nisem mogla predstavljati, ko sem začela pisati. Spremembe se zgodijo, ko se naenkrat vsi tokovi zlijejo v celoto, in jaz sem se takrat odločila, da pustim službo dramaturginje v gledališču in začnem pisati ta roman. Razmišljala sem, da se bom potem vrnila v teater, a ko sem dobila nagrado Ingeborg Bachmann, me je odneslo, kar nenadoma sem bila pisateljica, imela sem gostovanja, literarna branja ... Zelo je bilo napeto, vključno s samim pisanjem, ki je bil izziv.

Vendar vam ni žal za izkušnjo?

Absolutno ne, ta izkušnja me je res obogatila. Četudi – kot sem rekla – se mi je življenje postavilo na glavo.

Kako na Angela pozabe gledajo Slovenci in kako koroški Slovenci, morda tudi Avstrijci?

Koroški Slovenci so knjigo brali kot svojo, vsak je pravzaprav imel občutek, da sem pisala zanj, ker je nekoliko samoumevno, ker so mi pripovedovali zgodbe in sem bila skoraj z vsako družino intimno povezana. To je bila zelo močna izkušnja. Avstrijci so knjigo brali kot neznano zgodovino koroških Slovencev in so jo sprejeli za del svoje, avstrijske zgodovine, tako rekoč so knjigo posvojili. Nemci so jo brali kot zelo avstrijsko zgodbo. Najbolj zanimivo pa je, da so se Slovenci na Slovenskem čudili ravno tako kot Avstrijci, češ tega pa nismo vedeli, to je za nas čisto novo, tako da so odzivi koroških Slovencev in Slovencev zelo različni.

Odločno ste poudarili, da je roman fikcija, ampak ne moremo mimo tega, da je prepoln čudovitih avtobiografskih vtisov.

To je avtobiografsko delo, ampak je tudi fikcionalizirano. Ne gre samo za spomin, tukaj gre tudi za dokumentarnost. Opisujem zgodbe, ki so se res tako tudi zgodile, seveda pa sem se v procesu pisanja oddaljila od (avto)biografskih elementov, čeprav je še vedno močno tako obarvan. A tekst živi tudi sam zase.

Ste se namerno oddaljili? Vam je razdalja omogočala lažje pisanje?

Pisala sem v nemščini, ki mi je omogočala razdaljo, ampak tako sem se lažje vrnila v svoje otroštvo. Nekateri pravijo, da to ne gre, ampak pri meni je šlo, ker nemščina zame ni tuji jezik, jaz sem z njo odraščala, je jezik, ki mi je blizu, s katerim živim, delam. Uporabila sem ga kot medij, s katerim sem se vrnila v otroštvo, ki je zelo povezano s slovenstvom.

Kako naporno je bilo za vas brskanje po spominih?

Spomin je v mojem primeru tudi domišljija. Ker spomin največkrat zbledi, mu s pisanjem daš obliko, poustvarjaš nove okoliščine, ki se niso nujno dobesedno zgodile. Hotela sem, da je moj jaz razpoznaven, tako v otroštvu kot pozneje, kajti skozi to razpoznavnost sem lahko govorila o usodah sorodnikov in sosedov za časa druge svetovne vode in nacifašizma. Imela sem občutek, da moram ostati verodostojna, da mi ljudje lahko verjamejo. Osebno sem se zelo izpostavila, to je bilo zelo vrvohodsko dejanje, kako se oddaljiti od resnice in jo poustvariti, ne da bi jo popačil.

Vas smem vprašati o vaši posebni povezavi z babico? Kako jo danes čutite?

Moja povezanost z babico je bila vedno velika. Včasih se je nisem tako zavedala, šele ko sem začela pisati roman in sem povezanost na novo ustvarila, se mi je babica spet približala. V času pisanja mi je bila babica najbližje, ko pa sem končala tekst, se mi je oddaljila, ker je postala literarno oblikovana oseba. Lepo se mi zdi, da ta babica živi v literaturi popolnoma svoje življenje, veseli me, da se babica razmnožuje in da vsak v njej vidi svojo babico. Vsakomur mogoče nekaj drugega pove, in to mi je pravzaprav najljubše.

Prebrala sem, da imate ljubezen do pisanja v krvi. Nam lahko več poveste o tem?

Oče je napisal eno pesem o partizanih, mama je pisala, pa oba strica po mamini in očetovi strani, tudi tete. Vse to je zraslo iz ene čisto preproste potrebe po tem, da pripoveduješ svoje življenje, in, seveda, zaradi občudovanja literature. Vsi pa so pisali z občutkom, tudi jaz, da pišemo iz pomanjkanja, iz občutka pomanjkanja jezika, vsi smo se pravzaprav trudili za to, da si pridobimo jezik. Jaz še vedno svoje pisanje razumem, kot da si jemljem jezik, kajti za jezik se je treba boriti, za vsak jezik.

Ko smo ravno pri tem, kaj menite o vdoru angleščine na vsa jezikovna področja?

Res ima angleščina nadvlado, kar se mi zdi problematično le, če se temu zgolj prilagajaš, ne da bi razmišljal o lastnem jeziku. Angleščina bo zagotovo primorala evropske jezike, da razmislijo, kaj hočejo, kakšno funkcijo imajo. To mora za seboj potegniti evropsko diskusijo o tem, kakšen pomen imajo evropski jeziki in evropska večjezičnost. Če pišejo v angleščini strokovnjaki, na primer kemiki, se mi to ne zdi problematično, filologije pa bi morale biti v nacionalnem jeziku. Najbolj problematično pa je, da vsi govorimo slabo angleščino. Nimamo poglobljenega odnosa do jezika, čeprav je za vsak jezik potrebna neka vrsta specializacije, mislimo si, da znamo angleško, v resnici pa stvari poenostavljamo. Če govorimo o kakovosti jezika, je angleščina, kot jo tujci govorimo, slaba povsod.

Maja Haderlap: Za jezik se je treba boriti, za vsak jezik

Kako disciplinirani ste pri pisanju, pišete vsak dan?

Zdaj, ko pišem nov tekst, pišem skoraj vsak dan, razen če me kaj zmoti, če moram napisati kaj drugega.

Verjamete v ustvarjalno krizo?

Seveda! Ustvarjalno krizo imam vsak dan.

Kako to mislite?

No, ja, jaz skoraj ne poznam ... oziroma tisti, ki nimajo ustvarjalnih kriz, me presenečajo. (smeh) So ljudje, ki se usedejo in kar nekaj napišejo, to je zame čudno, saj jaz pisanje čutim velikokrat tudi kot muko.

Vas pisanje izčrpava ali vas polni z energijo?

Oboje. Če me polni z energijo, je to dobro znamenje, ampak seveda me tudi izčrpava, to je pač tako.

Rdeča nit vašega literarnega ustvarjanja je ...?

Težko povem, mislim, da je to vprašanje jezika in seveda tudi vprašanje slovenščine, ki je, četudi pišem v nemščini, ves čas podtalno prisotna. Torej gre za vprašanje jezika sploh, kaj pomeni jezik za človeka, to je mogoče ena tema. In seveda se čutim povezano s tem koroškim obmejnim kozmosom. Ne iščem tematike v ZDA ali v Sibiriji, gibam se v tem prostoru, ki me privlači in se mi zdi zanimiv, v katerem kopljem, grem v kamnolom in gledam, kaj se dogaja. Tudi to je del niti.

Kakšna je danes realnost na avstrijskem Koroškem?

Težko jo opišem na kratko. Torej, dvojezični napisi obstajajo. Zelo dolgo je trajalo, da so jih postavili in pravzaprav bi jih moralo biti več. To je čisto jasno. Vse zahteve po dvojezičnosti in prisotnosti slovenščine v javnosti so še vedno aktualne. Tukaj se trud za slovenščino ni zmanjšal, raste in mora biti prisoten vsak dan. Po eni strani se je na račun mladih generacij, ki nimajo izkušnje nacifašizma, položaj precej izboljšal, ni pa idealen, še vedno obstajajo stari predsodki, a niso tako merodajni, kot so bili pred 20 leti.

Za konec – ali imate svoj seznam najljubših knjig?

Mislim, da ni nikoli obstajal, je nekaj knjig, ki so mi zelo blizu, vendar se to vseskozi spreminja. Meni so knjige nekaj let blizu, pa se potem pojavijo druge, lahko bi rekla, da se mi knjige približujejo in oddaljujejo. Tudi knjige, ki sem jih že prebrala, znova prebiram drugače, občutek je, kot da berem, spoznavam čisto novo knjigo. 

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: osebni arhiv

04. december 2017 Zanimivosti foto: Osebni arhiv
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Jana

SelectCard naročnina (16 izvodov)

Cena s popustom: 31,84 €

REDNA CENA: 31,84 €

NAROČITE ZDAJ

Nova

Polletna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 41,39 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri