Anna Vrhnjak (Anjini domači štruklji): Vse je mogoče, če si pozitiven

Anna Vrhnjak je ženska, ki je iz nič naredila vse. Vse se da, meni. So vzponi in padci, in ko smo jezni, je morda dobro, da to jezo usmerimo v kreativnost. Leta 2004 je povsem po naključju prišla v Slovenijo, ki jo je v trenutku očarala. Očitno ji je bila Slovenija namenjena in naklonjena, ker je v zelo kratkem času tukaj spoznala svojega bodočega moža. Poročila se je na kmetijo, kjer imajo 80 glav živine. »Sem dekle iz bloka. A nič za to. Z veseljem sem se priučila kmečkih opravil,« nam je povedala. Kmalu po poroki se ji je nasmehnila sreča še enkrat; s partnerjem sta dobila dvojčka. Dečka Andreja in deklico Marijo, zdaj sta stara že 12 let.

Kako se je potem po rojstvu otrok odvijalo vaše življenje v Sloveniji?

Kmalu po porodu sem začela razmišljati o tem, kaj bi rada počela v življenju, kaj bom pustila otrokoma. Da bom ponosna nase ter na svoja početja in dejanja. V Ukrajini sem študirala veterino, ampak postopek prekvalifikacije je bil v Sloveniji preveč kompliciran in dolgotrajen, zato sem se potem odločila poskusiti v gostinstvu. Dejavniki, ki so me prepričali za ta poklic, so zelo preprosti: rada imam dobro domačo hrano, rada imam, da so ljudje nahranjeni, sem gostoljubna, imam dober okus, ne bojim se dela in s tem poklicem nikoli ne bom brez službe. In že takrat sem si zastavila cilj, da bom nekoč na kmetiji ustvarila dodatno prehrambno dejavnost, ki bo dodala vrednost tej 300 let stari kmetiji. Takrat še nisem vedela, kaj natančno to bo. Pomembno je bilo le to, da sem imela cilj.

Kaj vse ste počeli?

Ob delu v kuhinji kot pomivalka posode, majhnih otrocih, delu na kmetiji in ob domačih opravilih sem se vpisala na CDI Univerzum, smer turistično-gastronomski tehnik. Uspešno sem končala štiri letnike. Ni bilo lahko, ampak maturo iz slovenščine sem naredila z oceno 4, na kar sem zelo ponosna. Ob študiju in po njem sem zamenjala kar nekaj služb. Od pomivalke posode, pomočnika kuharja, kuharice ter vodje kuhinje. Povsod sem srkala znanje, navade, postopke in recepte. V gostinstvu ni lahko delati. To je garanje. Veliko je mobinga, izkoriščanja in nespoštovanja. Če nimaš v glavi zastavljenih ciljev ter samospoštovanja, te hitro pohodijo.

Po pomivalki posode in vodji kuhinje pa pridejo štruklji?

Svet mi je res naklonjen, ali pa jaz to tako sprejemam; na zadnjem delovnem mestu vodje kuhinje, kjer sem delala v gostišču Vrbinc pri Sabini Pirš, se je zgodil zame čudovit preobrat. Po dveh letih in pol dela v tej čudoviti gostilni, kjer sem med drugim tudi že delala svoje štruklje, sem si dejala: »Dovolj!« Tam mi ni bilo slabo, res ne. Imela sem dobre odnose s sodelavci in šefinjo, spoštovanje, dobro plačo, zaposlitev za nedoločen čas. A počutila sem se neizpolnjeno in prazno. Še vedno je v meni tlela dolgoletna ideja po samostojnem delu in dodani vrednosti na kmetiji. Ideja mi je šinila v glavo v prednovoletnem času, ko imamo gostinci največ dela. Takrat se v ozračje sprošča veliko jeze, ker je obseg dela nenormalno velik. V jezi pa smo ljudje lahko tudi zelo učinkoviti, če jo znamo pravilno usmeriti. In sama sem jo izkoristila v svojo korist. Odprla sem svoj s. p. in začela peči slovenske štruklje! Tudi gostje so me navdušili za to, ker so mi pogostokrat dejali, zakaj ne bi delala štrukljev za tiste ljudi, ki ne obiskujejo gostiln. Da bi si jih lahko postregli doma, če jih nimajo časa pripravljati. Ker imam zelo dobro domišljijo in občutek za okus, sem se spomnila novih receptov in tako popestrila ponudbo z nenavadnimi in zelo prefinjenimi okusi.

In kako jih pripravljate?

Testo za štruklje zamesim in razvaljam ročno, notri dam veliko skute. Skuham, zrežem, pakiram, jih ločim med seboj po okusih in jih dam zmrzniti. Delam štruklje vseh okusov: navadne sladke in slane, pirine sladke in slane, potem pomarančne, kokosove, pehtranove, z mandlji in lešniki ter limonino lupinico, drobnjakove, ajdove itd. Kupec jih doma le pogreje in že so pripravljeni. Štruklji so na voljo v KZ Medvode, Dobrunje, Vižmarje ter v Vodicah pod imenom 'Anjini domači štruklji'. Pa seveda pri meni na kmetiji Pr' Brton v Zgornjih Pirničah.

Torej vam posel gre. Kakšni so obeti?

Bivša šefinja Sabina Pirš mi stoji ob strani ter me še danes podpira, tako da sem ji zares hvaležna. Marsikateri šef tega ne bi storil. Ni lahko začeti iz nič. Začela sem s svojo zadnjo plačo in jo povsem izkoristila za svojo idejo. Brez vedenja o tem, kaj vse me lahko čaka, vendar z idejo, močno voljo in mislijo, da mi bo uspelo! Niti za trenutek nisem pomislila, da mi ne bi. Ker vem, kaj je dobro in kaj imajo ljudje radi. Najpomembnejše je, da verjamem vase! Zdaj se moj posel odvija počasi, vendar sem prepričana, da bo zrasel.

Verjetno pa imate tudi podporo bližnjih?

Imam ljubečega moža, ki mi je v vseh teh letih stal ob strani in podpira moje odločitve. Zato sem mu neizmerno hvaležna. Imam dva čudovita otroka, ki se učita in ravno tako pomagata pri delu. Prej jima tega nisem mogla omogočiti, saj sem bila ves čas v službi. Zdaj nisem le sitna in tečna, temveč ljubeča, sproščena, samozavestna in odločna. To je veliko vredno. Imam svojo ljubečo mamo, ki mi v težkih trenutkih priskoči na pomoč. Skrbi zame, za moje razpoloženje in s svojo ljubeznijo poskuša omiliti vso težo tega sveta, v katerega sem se podala z močno vero in upanjem na uspeh! Imam tudi podporo sovaščanov, prijateljev ter znancev, ki občudujejo moj pogum. In vse to mi daje neizmerno moč, da delam in ustvarjam naprej. Vse je mogoče, če si pozitiven, spoštljiv do sebe in drugih ter imaš voljo do življenja. Srečna sem, da lahko živim in ustvarjam v razmerah, ki so vredne človeškega življenja. Mi sami smo odgovorni za to, kako živimo, in sami si krojimo usodo.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Arhiv Anne Vrhnjak

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc