Amanda Gril je mednarodno uveljavljena fotografinja, ki je že med študijem modnega oblikovanja odkrila strast do fotografije, predvsem portretne, ki jo je od začetka povezovala z apliciranjem digitalnega tiska na svilo.
Po številnih razstavah in modnih revijah, na katerih je v celotni regiji uspešno predstavljala svoja umetniška raziskovanja, ter po prejeti nagradi za portretno fotografijo je svoj interes razširila. Naslednja stopnja njenega ustvarjalnega udejstvovanja je bilo odkrivanje senzorialnega sveta in njegovi psihološko-čutni vplivi na posameznika.
Nastal je Senzorični teater, kjer je raziskovala dinamiko in razmerja med kulinariko, glasbo, taktilnostjo in umetnostjo nasploh. Na Ibizi, kjer je živela in delovala, se je poglobila njena strast do portretne in poročne fotografije, s katero se je intenzivno ukvarjala tudi v Dubaju. Leto dni je kreativno delovala na Sardiniji in se ob vrnitvi v Slovenijo začela z vso strastjo ukvarjati z boudoir fotografijo, za katero je prejela prestižno mednarodno nagrado Boudoir Inspiration 2022.
Verjetno si marsikdo besedo boudoir razlaga narobe. Povejte nam iz prve roke, kaj pravzaprav ta beseda pomeni?
Beseda boudoir izhaja iz francoske besede bouder, ki pomeni “kujati se”. Nekoč je to bil prostor, kamor so se ženske umaknile od vsega direndaja okoli njih. To je bil njihov intimni prostor, kjer so v tišini razmišljale, brale in pisale. Vstop v te prostore pa je bil dovoljen le izbranim - najožjim prijateljicam, zaupnikom ter ljubimcem. Danes pa je boudoir predvsem izraz za fotografski žanr.
Kaj je bilo tisto, kar vas je popeljalo v tovrstno fotografijo?
Za to zgodbo sem se odločila instinktivno, ker sem želela žensko postaviti na piedestal in jo prikazati v vsej njeni lepoti. Že med študijem modnega oblikovanja sta me pritegnili izraznost in globina ženskih obrazov. Z diplomskim delom sem raziskovala transformacijo ženske lepote skozi zgodovino do današnjih dni. Pri kreiranju sem lastne fotografije ženskih portretov tiskala na svilo, izdelke tega precej pionirskega pristopa sem predstavila na več razstavah in modnih revijah.
Naslednja moja strast je prišla v podobi senzoričnega teatra, kjer sem prirejala ekskluzivne dogodke z namenom razvajanja vseh posameznikovih čutil. Vse to je vplivalo na to, kar počnem danes. Prek fotografije želim ženskam dvigniti samozavest, jim pokazati, kako krasne so z vsemi njihovimi psihičnimi in fizičnimi 'ranami', ki so jih dobile skozi življenje. Vse smo šle čez njih in bomo šle še naprej, takšno je življenje.”
Se pravi, da ste že med študijem nekako slutili, da boste zapustili modno oblikovanje?
Spoznala sem, da se lahko bolje izražam prek fotografije. Na Ibizi sem se začela bolj resno ukvarjati s fotografijo. Najprej s portreti in vsem, kar je povezano z ljudmi. Poroke, portreti, dogodki ... Zanimale so me interakcije med ljudmi.
Koliko let ste preživeli na Ibizi?
Tam sem bila osem let. Vmesni delovni postojanki sta bili še Dubaj in Sardinija, nato sem se vrnila v Slovenijo. V domačem okolju sem predvsem sledila svojemu instinktu. Podzavestno sem želela spodbuditi žensko vibracijo. In to je postala zame boudoir fotografija. Posvetila sem se temeljitemu raziskovanju te teme.
Ženske so bile nekoč nenehno obkrožene z ljudmi, z možem in otroki. Niso imele nobenega svojega prostora, kamor bi se umaknile, razen razkošnega boudoirja. Govorimo o aristokratskih ženskah in ženskah višjih meščanskih slojev. Odločila sem se, da bom naredila takšno sobo, kjer bo ženska lahko se bolj ženstvena. Ko vstopi v moj boudoir, gorijo svečke, prostor je napolnjen z vonjavami, s cvetjem, tu jo čakajo razkošna oblačila, nakit ... senzorični prostor, ki začara.
Kje ste imeli prvi prostor za svoj boudoir?
Ko sem prišla v Slovenijo, sem najprej živela v Izoli. Tam sem najela krasno stanovanje in naredila prve boudoirske korake. Potem sem se preselila v Ljubljano in rešitev našla v prefinjenem meščanskem stanovanju sredi Ljubljane. Različne ženske kličejo po različnih foto kulisah, zato uporabljam tudi druge primerno opremljene prostore. Sodelujem z boljšimi hoteli ter zasebnimi prostori.
Ste se tega lotili, ker se vam je zdelo, da smo tudi danes ženske preveč zaprte?
Morda, ampak zaradi dobe socialnih medijev komuniciramo bolj dokumentarno in agresivno, ne kažemo pa emocionalne razgaljenosti in ranljivosti.
Kaj mora narediti ženska, ki želi imeti svoje fotografije, ki jih posnamete vi?
Mora imeti pogum. (smeh) Ko se odloči, se najprej srečava na kavi ali prek video klica, da se spoznava. Zanima me njena zgodba - kdo je, kaj počne, kaj si želi, kaj ji manjka v življenju. Skupaj si ogledava primere fotografij, s katerimi se poistoveti. Sledijo vprašanja, kot je npr. zakaj bi rada vstopila v moj boudoir, kaj pričakuje ...
V bistvu sem zelo radovedna, saj je le tako rezultat lahko odličen. Zelo me zanima psihoanaliza. Rada prebiram knjige o tej temi. Imela sem primere žensk, ki so imele in prebolele raka na prsih. To so hude travme in upam, da sem jim pomagala bolje sprejeti svoje telo. Sama gledam prek fizične lepote. Rada se dotaknem človeka, rada ugotovim, kdo se skriva v notranjosti, kaj ga naredi srečnega.
Fotografiranje pri vas je velik projekt, skoraj kot snemanje videospota. Kaj morate vse pripraviti, da na koncu vse izpade tako, kot vidimo na fotografijah?
To je res velik projekt. Veliko je organizacije, razmišljanja o značaju dame, ki bo vstopila v moj boudoir. Pripraviti je treba veliko detajlov - od zapeljivega ambienta, oblačil, ustrezne glasbe, vonjav, pohištvenih elementov, primerne svetlobe ...
Nenehno sem v lovu za krasnimi oblačili, od haljic do perila, ogrinjal in drugih dodatkov.
Torej imate svojo zbirko oblačil, kjer najdete nekaj za vsakogar?
Imam svoj fundus, ki pa ga konstantno dopolnjujem. V njem so stvari iz vsega sveta. Maske, nakit, kozarci, oblačila, razni predmeti, ki dajejo fotografijam svoj čar. Sodelujem tudi z Lisco, ki mi omogoči uporabo bolj ekskluzivnih kosov njihovega spodnjega perila. V parfumeriji Le Nez pa mi pripravijo različne parfume za moje dame. Vsakič, ko se ženska preobleče, ima zraven nov parfum.
Ker smo si ženske različne, je vedno potreben drugačen pristop. Verjetno vam eno fotografiranje vzame veliko energije?
Pristop je isti, spreminja se samo komunikacija. Predstavljajte si, da dama pride k meni, kjer je vse pripravljeno za fotografiranje, in ji rečem, naj se sleče. Na začetku so nekatere malo bolj odprte, druge pa povsem zaprte - ampak skorajda vse so proti koncu povsem sproščene. V okolju, kjer se ženska počuti varno, se tudi sprosti, mar ne? Sicer gre le za fotografijo, a vseeno se mora počutiti, da je sprejeta. Da je to prostor, kjer je lahko ona takšna, kot je. Kjer se lahko prelevi v nimfo, v superžensko, v nežno romantično gospodično iz 18. stoletja, ali pa Laro Kroft.
Koliko časa povprečno traja fotografiranje?
V povprečju vsaj 4 ure, odvisno od želje strank. Ampak nikoli ne gledam na uro. Včasih nam uspe v štirih urah, načeloma pa traja dlje. Najdlje je bila pri meni gospodična kar 12 ur. Imela je težko zgodbo s svojim partnerjem in je res potrebovala to izkušnjo. Na koncu je sijala od sreče. Še danes sva v stikih.
Se vam zdi, da ženske po tej izkušnji postanejo bolj samozavestne?
Definitivno. Če ti nekdo večkrat reče, da si lepa, da imaš lepo linijo in prekrasne oči, se že boljše počutiš, mar ne? In vedno govorim iz srca. Nekoč sem fotografirala žensko, ki je bila izjemno sramežljiva. Mož ji nikoli ni rekel, da je lepa, pa čeprav je bila lepotica. Od mene je odšla neznansko zadovoljna.
Se je mogoče kdaj pojavil kakšen moški, ki se je želel fotografirati?
Fotografirala sem že nekaj moških in tudi parov. Vendar pa najraje fotografiram ženske. Primarno gre za izkušnjo, ki je bolj prilagojena ženskam.
Kako vas stranke najdejo?
Predvsem gre od ust do ust, imam pa tudi Instagram, Facebook in spletno stran. Drugače pa več kot delaš, več se govori o tebi …
Kaj pa starost žensk, ki se odločijo imeti svoje fotografije?
K meni pridejo ženske, ki so se začele zavedati svoje vrednosti in se zavedajo, da je za to pravi čas. Pretežno so ženske v srednjih in zrelejših letih.
Ste se tudi sami prepustili nekomu takole fotografirati?
Nisem še našla fotografa oz. fotografinje, saj bi raje, da me fotografira ženska. Moško oko žensko že v osnovi vidi drugače. Mogoče bi to lahko bil Vincent Peters, ker ima zelo izdelan stil. Delal je z velikimi zvezdami filma in estrade. Pri njem sem bila na kreativni delavnici v Rimu.
Kako nabirate energijo, ki jo potrebujete za fotografiranja?
V osnovi me že fotografiranje napolni z energijo. Sicer pa jo nabiram v hribih. Obožujem naravo. Ko sem v gozdu, se mi zdi, kot da sem v dnevni sobi. Rada tudi meditiram, kuham in berem.
Glede na to, da je tako fotografiranje zelo naporno, koliko jih imate na primer na mesec?
Optimalno bi bilo dve na teden, nikakor pa ne prepogosto, s tem bi se zmanjšal individualni pristop, tega pa ne želim. Rada bi ostala butična. Po navadi ne delam z asistentom, kadar pa že, vedno vprašam stranko, ali dovoli, da je še kdo poleg. Marsikatera ženska se ne more povsem sprostiti, če je v prostoru še kdo.
Omenili ste, da vas psihoanaliza zelo zanima.
Vedno me je zanimala, zato veliko berem na to temo. Že pred leti sem na razstavi prikazala serijo fotografij žensk skozi sedem dni, sedem obrazov, sedem barv in sedem osebnosti. Ženska je vsak dan malo drugačna, saj nas zibajo hormoni. Zanimivo je spremljati boudoirke, predvsem tiste, ki so bile pri meni večkrat. Kakšna je razlika med obiski in zakaj? Ker je drug čas, druga energija, zato je vredno imeti trajen spomin v obliki boudoir fotografije, ki pusti večen spomin na čas, ki je minil. Zato vabim pred izziv dame, da vstopijo v moj boudoir in ovekovečijo svojo lepoto za večno.
Napisala: Sandra Bratuša // Foto: Amanda Gril
Morda vas zanima tudi spodnji podcast s Katarino Čas:
Igralka Katarina Čas in voditelj Borut Pahor se v tokratni epizodi Mastercard® podkasta navdiha, katerega namen je, da spoznavamo sijajne zgodbe ljudi, ki nas navdihujejo, pogovarjata o uspehih v filmski industriji, o srečanju z Leonardom DiCapriem in o igralkinem nesojenem prizoru z DiCapriem, zaradi katerega je skoraj zavrnila vlogo. "V filmih je toliko navdihujočih stvari za moje delo in življenje, da si brez tega, kar vi (igralci) počnete, ne znam predstavljati pravzaprav enega uspešnega, lepega, navdihujočega življenja," meni nekdanji predsednik države Pahor, ki je v goste povabil Katarino Čas, za katero je v tekmi za predsedniški stolček leta 2012 dejal, da je zanj najbolj seksi Slovenka.
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
