Ana Gregorič je lovilka magičnih trenutkov

Ana Gregorič je lovilka magičnih trenutkov (foto: Foto: Ana Gregorič) Foto: Ana Gregorič
Vir: Story
2. 5. 2019

Danes, ko je vsak lahko fotograf, je njegova vloga pogosto podcenjena in spregledana. 

Fotografinja Ana Gregorič s svojim neizmernim občutkom za vse, kar je lepo, dokazuje, da so v življenju tudi tako pomembni dogodki, ki jih bomo želeli zaupati mojstru lovljenja spominov.

Zaradi svoje sposobnosti, da se popolnoma vživi v trenutek, ki ga hoče ujeti, je trenutno pri nas ena od najbolj zaželenih fotografinj, pa naj gre za modno, portretno ali poročno fotografijo. Njena estetika je veliko več kot le lepa lokacija in čudovita svetloba, gre za lovljenje tistih magičnih trenutkov, ki so spontani in iz ljudi privabijo pristna čustva. S svojim delom ustvarja čudovite zgodbe, ki za vedno ohranijo spomin na najbolj iskrive trenutke.

Story: Kdaj ste se prvič srečali s fotografijo? Ste že kot deklica lovili spomine?

Prvič sem se resno srečala s fotografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Takrat smo ravno prehajali iz analogne v digitalno dobo. Prej sem fotoaparat uporabljala zelo laično in zaradi cene razvijanja slik smo v družini zelo pazili, kaj in kdaj fotografiramo.

Story: Kako je potekalo vaše šolanje?

Odločila sem se, da grem na italijansko gimnazijo, saj sem takrat mislila, da bom šla študirat v Italijo. Pozneje sem videla, da so šolnine vseeno predrage, zato sem poslala prošnjo na akademijo v Ljubljani. Sprejeta sem bila v tretjem poskusu, saj sem morala pridobiti veliko znanja, ki so ga na sprejemnih pričakovali. Vesela sem, da nisem popustila in da sem vztrajala, dokler mi ni uspelo. Že med šolanjem sem začela delati kot oblikovalka, za diplomo pa sem se vseeno odločila za fotografijo, ker sem želela določeno znanje še poglobiti. Moj mentor je bil Milan Pajk, skupaj sva izbrala temo Portretna fotografija v modi. Šele pri tej nalogi sem se res zaljubila v fotografijo in začutila, da bi se morda nekoč lahko preživljala s tem. Diplomska naloga je dobila tudi nagrado za posebne umetniške dosežke, na kar sem bila zelo ponosna.

Story: Kaj pomeni fotografu diploma na ALUO?

Meni pomeni zelo veliko, saj sem v tem obdobju raziskovala veliko področij, nabrala znanje iz oblikovanja, ilustracije, slikanja, kiparjenja ... Vsa ta znanja mi pomagajo pri tem, da hitreje vidim dobro kompozicijo in bolje ocenim svetlobo. Izkušnje iz slikanja mi, na primer, zelo pomagajo tudi pri retuši fotografij. S kiparjenjem sem dobila boljši občutek za obliko in sence ...

Story: Katera je bila najpomembnejša lekcija, ki ste jo odnesli iz tega obdobja?

Naučila sem se videti, ne samo gledati. Naučila sem se boriti za svoje ideje in slediti srcu. Organiziranega dela in usmerjanja k ciljem. V želji, da sem čim boljša v tem, kar počnem, sem v tem obdobju razvila tudi svojo tekmovalnost in nenehno željo po izboljševanju.

Story: Katere lastnosti ima po vašem mnenju dober fotograf?

Tega ne morem posplošiti, ker je odvisno, na katerem področju dela, ustvarja. Lastnosti, ki jih potrebuje poročni fotograf, se razlikujejo od lastnosti fotografa, ki fotografira naravo ali tihožitje. Morda sta skupni lastnosti radovednost in vztrajnost.

Story: Bi rekli, da so ženske zaradi svoje intuicije lahko boljše fotografinje?

Mislim, da nam, ženskam, intuicija zelo pomaga na vseh področjih. Ne želim pa trditi, da smo ženske boljše fotografinje, presplošno bi bilo povedano. Verjetno imamo drugačen pristop, opazimo drugačne detajle. Dober fotograf oz. fotografinja pa postane vsak, ki ljubi fotografijo in se je pripravljen učiti, trdo delati in se stalno izpopolnjevati. Empatija je pa tako ali tako pogoj - tako za moškega kot za žensko.

Story: Kakšni so bili vaši prvi koraki v svetu profesionalnega fotografiranja? Kako se spominjate svojih prvih projektov?

Prvih korakov se spominjam zelo nostalgično. Zdi se mi, da se sploh nisem zavedala, v kaj se spuščam. Navdušenje je bilo neizmerno, mislila sem, da že ogromno znam. Naslednji dan sem pa bila znova na začetku, ogromno tega se je bilo še treba naučiti. Kot da mi prej ni bilo nič jasno. Je pa zelo lepo prepoznati svoje meje in razvijati okus. Izkušnje in kilometrina te zelo spremenijo in dopolnijo, tega ti noben tečaj, noben tutorial na YouTubu ne moreta dati.

Story: Glede na to, da ste se sprva večinoma ukvarjali z modno in portretno fotografijo, kako pomemben za končni rezultat je občutek za poziranje?

Če govorimo o občutku za poziranje modela, ki ga fotografiramo pri modni fotografiji, je to osnova za uspešen potek dela, saj je fotografiranje časovno omejeno. Fotograf se tako svobodno posveti svetlobi, kompoziciji in zgodbi. To je edini način, da lahko nastane presežek. Sta pa po drugi strani še bolj pomembna komunikacija in jasno usmerjanje fotografa, ker se pogosto zgodi, da imamo na drugi strani objektiva nekoga, ki nima občutka za poziranje, treba pa je vseeno doseči to, kar si zamislimo. V mislih imam poročno fotografiranje, poslovni portreti.

Story: Je res, da smo ljudje bodisi fotogenični, bodisi ne?

Da. Nekateri ljudje so recimo lahko bolj telegenični, torej lepše so videti na televiziji kot pa v živo ali na sliki. Naj pa vse bralce potolažim, da ima vsak obraz svoj najboljši kot in svetlobo, ki mu najbolj paše.

Story: Kje vse so bile objavljene vaše fotografije in kako pravzaprav fotograf pride do odmevnih modnih revij?

Moje fotografije so bile objavljene v skoraj vseh naših revijah. Velikokrat pošljem kakšno modno zgodbo, ki ni primerna za naš trg, tujim spletnim revijam. To so revije, ki delujejo tako, da sprejemajo predloge za objavo in vsak mesec izberejo nekaj modnih zgodb. Gre za neko vrsto natečaja.

Story: Veliko fotografirate tudi za revijo Elle, največjo modno revijo na svetu. Katere modne teme vam dajo največ ustvarjalnega zagona?

Opažam, da me največkrat pritegnejo nasprotja. Vedno poskušam z določenim elementom vnesti neko trenje; bodisi z izbiro modela, svetlobe, kompleksnih stajlingov ...

Story: Prejeli ste nagrado Sony Photograpy Awards, ki je v svetu zelo priznana. Kakšno je ozadje te fotografije?

Ne razlagam preveč rada svoje fotografije, ker smatram, da je to preveč subjektivno od osebe do osebe. Zato raje opazujem reakcije ljudi, ko se zazrejo v mojo fotografijo. Sicer pa je fotografija nastala na poroki, ko so se svatje po obredu v cerkvi sprostili, si nazdravili in posedli v senčko. Na zakusko so bili poleg svatov povabljeni tudi vaščani, ki so bili prisotni v cerkvi. Med njimi je bila starejša gospa, ki se je usedla na klopco. Ko sem jo zagledala, sem začutila, da jo moram fotografirati. V tistem trenutku se sploh nisem zavedala, kakšna močna fotografija je nastajala. Razlagala pa sem si jo tako. Vsi svatje so bili razdeljeni po skupinah, med vsemi pa je bila ona, sama, z rokama na obrazu. Starostna razlika med svati in gospo pa je naredila zgodbo. Trda realnost današnje družbe, ki ne skrbi za starejše ljudi. Trde sence in barve na fotografiji to samo še poudarjajo in dodajajo dramatičnost.

Story: Bližamo se sezoni porok, zaupajte nam, zakaj je izbira dobrega fotografa za ta dogodek tako pomembna?

Poleg prstana in prejetih daril so fotografije in video posnetki edini trajen spomin na ta dogodek. Toliko časa, energije in čustev vložijo pari v organizacijo tega dogodka, da se mi zdi logično, da si želijo imeti tudi lepo zabeležen spomin. Dober fotograf ne bo ujel samo vseh pomembnih trenutkov, ujel bo tudi vse tiste, ki jih je par zamudil. Uspelo mu bo izvleči tiste prisrčne, spontane trenutke med mladoporočencema. Iskal bo zanimive kote, interakcije med svati ... Poskrbel bo, da bodo ob gledanju slik vsakič znova podoživeli tisti dan. Dober fotograf bo tudi poskrbel, da je možnost za neuspeli končni izdelek minimalna. Oprema, 'backup' …

Story: Kakšni so trenutno trendi v poročni fotografiji?

Zelo močan trend je boho stil, nežne, razigrane poze. Opazimo lahko tudi veliko podosvetljenih, temnih fotografij. Veliko se uporablja igra s svetlobo, z ledicami, prskalicami ... Poleg tehnike se mi zdi pomembno, da pri fotografiji sledimo svojemu okusu, da se bolj poglobimo v vsebino. Da ostanemo zvesti sebi, saj bomo samo tako lahko vedno zagotovili dosleden izdelek.

Story: Kakšni pa so na splošno poročni trendi?

Pari si vedno bolj želijo tega, kar vidijo na Instagramu. Če bosta letos poroko organizirala ob mraku, v soju sveč, na Mangartu, z bujno dekoracijo, po možnosti suhega cvetja, z noninim vintage tepihom namesto bele preproge, penine ne boste spili, temveč jo boste raje razpršili po zraku - potem bo to “naj insta poroka leta”.

Story: Kakšna je pravzaprav vloga fotografa na poroki, verjetno gre za veliko več kot le golo beleženje dogodka?

Menim, da je ena od glavnih vlog ta, da poskrbiš za dobro vzdušje, da se ljudje ob tebi počutijo sproščeno. Na porokah ni modelov, zadrega pred fotografskim aparatom je lahko velika. Fotograf se mora prilagoditi svatom, samo tako se bodo sprostili in bo lahko iz njih potegnil nekaj več.

Story: Kako ustvarite romantično vzdušje? Imate kak poseben trik?

Veliko parov na sestanku me opomni, da niso fotogenični, da ne znajo pozirati, da niso romantični ... In čisto vsak po fotografiranju reče: “Saj sploh ni bilo tako hudo!” Dejstvo je, da poročnega dne ne moremo primerjati z nobenim drugim dogodkom. Na dan privrejo vsa čustva, delimo jih z najbližjimi; vse to par postavi na drugo čustveno raven. Pri fotografiranju so pari veliko bolj sproščeni kot sicer, to je tudi prvi trenutek, ko sta dejansko (skoraj) sama, brez šundra, muzike. Prvič zadihata kot mož in žena, prvič se v miru uspeta sploh pogledati v oči. Tako da je podlaga za moje delo že nastavljena. Moj poseben trik bi morda bil to, da ne dam paru časa, da bi mu bilo nerodno ali se ukvarjala s poziranjem. Zato hitro delo in premikanje, spodbujanje para, redkokdaj morata stati pri miru in pozirati. Tako da sem v nenehnem iskanju nove poze, kotička, iskrice med njima. Pristnost trenutkov in gibanje sta zelo pomembna.

Story: Katera poročna lokacija vas je do zdaj najbolj prevzela in bi jo radi fotografirali tudi za kak drugi projekt?

Za kakšen drug projekt se mi zdijo najbolj primerni Štanjel, dvorec Novo Celje in dvorec Štatenberg. V prvih dveh sem tudi že izpeljala nekaj modnih fotografiranj.

Story: Fotografirate tudi destinacijske poroke, obiskali ste na primer Libanon. Katera je vaša sanjska destinacija?

Zelo se veseliva, ko naju delo lahko zapelje v nove dežele. Libanon nama je ostal zelo pri srcu, saj je njihova kultura zelo odprta in srčna. Mojih sanjskih destinacij pa je veliko, morda si trenutno za naslednjo najbolj želim Maroko.

Story: Kako se lahko pripraviš na fotografiranje na neznani lokaciji? Jo prej raziščete in poiščete kotičke, ki so še posebej fotogenični?

Večino informacij poskušam najti na internetu ali s pomočjo para, ki lokacijo že pozna. Ko je domača naloga narejena, pa je zelo pomembno biti pripravljen stvari spremeniti oz. določiti sproti, kajti takrat se najbolje vidi, kje je lepa svetloba in kje je mir. Načrti se velikokrat zalomijo, ker je recimo izbrani kotiček ravno v prenovi, ker so našo prelepo jaso ravno pokosili, ker je romantično slikanje ob drugačni uri (svetlobi), kot je bilo to prej določeno ... tako da je ključnega pomena zaupati si in hitro sprejemati odločitve. Ampak brez izkušenj je to nemogoče ali vsaj zelo težko.

Story: Fotografirali ste tudi mnogo znanih Slovencev. Se vam je kakšna poroka še posebej utrnila v spomin?

Ena od lepših porok je bila od Adrijane in Žige Dimec. Vse je štimalo, tudi veter je poskrbel za fotogenično igro tančice in las. Lani sta se poročila Sanja Grohar in Matej Kovič. Njuna poroka je bila zelo nabita s čustvi. Prvič sem doživela, da nam je ob prihodu neveste prav zastal dih, vsi smo jokali. Pa seveda tudi poroka Karin Škufce. Tudi njena lepota me vsakič omami. Pa še bi jih lahko naštela.

Story: Gotovo imate teh anekdot ogromno. Koliko parov letno osrečite?

Anekdot, razen tistih, ki se nanašajo na naju z Luko, niti ni; je pa ogromno čudovitih zgodb. Zato tudi obožujem poroke, ker so pravi vrtiljak čustev in nepredvidljivih situacij. Upam, da sem res osrečila vsak par, ki sem ga fotografirala.

Story: Pri fotografiranju se vam je pridružil tudi vaš partner Luka. Zakaj je na poroki dobro imeti tudi drugega fotografa?

Dva fotografa lahko poskrbita za bolj pestro in popolno galerijo. Isti trenutek lahko ujameta iz različnih kotov, z različnimi objektivi. Ko se eden posveti paru, lahko drugi slika svate in detajle. Prav tako pa si lahko pomagata, ko je eden bolj utrujen, lahko drugi malo bolj pojača tempo. Pri romantičnem slikanju je vloga Luke tudi ta, da slika, medtem ko par ne ve, da ju slikava. Se pravi, medtem ko jaz delam s parom, ju usmerjam in slikam, on išče trenutke med premiki, pogovori, nasmehi. Tako utečeno sodelovanje med glavnim in drugim fotografom je zelo dobrodošlo tudi zato, da je glavni fotograf čim manj obremenjen in se tako lahko posveti zgodbi, ki jo ustvarja.

Story: Delo fotografa se ne konča pri fotografiranju dogodka, temveč je ogromno ur vloženih tudi v obdelavo fotografij. Kaj vse obsega vaše delo in kaj so tiste dodatne storitve, ki jih priporočate parom?

Navadno se fotografiranje poroke začne s pripravami na poroko in se nadaljuje ves dan do torte, hitro se nabere 12 ur in še več. Torej dva fotografa oddelata že tri delovnike samo na dan poroke. Potem pa se začne trdo delo. Kar nekaj časa porabiva za urejanje fotografij po dogajanju in za to, da narediva izbor. Pregledati morava od 4.000 do 8.000 fotografij, da izbereva okoli 800 najboljših. Nato so grobe obdelave: ton, porezava. In nazadnje se še posvetim detajlom, kot sta koža, odstranjevanje motečih elementov ipd.

Poudarila bi, da delovni dan poročnega fotografa navadno pomeni precej več kot osem ur. Parom pa bi priporočila, da se odločijo še za poročno knjigo, saj imajo natisnjene fotografije svoj čar. Prav zaživijo na papirju. Priporočala bi tudi predporočno fotografiranje, tako se lahko bolje spoznajo s fotografom, ugotovijo, kako se skupaj lahko uskladijo, in se tako tudi prej navadijo na kamero.

Story: Imate morda najljubšo fotografijo iz zasebnega življenja? Kaj je njena zgodba?

Najljubše so mi še vedno fotografije, ki so nastale za mojo diplomsko nalogo. Te pomenijo prelomnico v moji karieri in tudi zasebnem življenju, saj sem prek njih spoznala ekipo, s katero še danes delamo skupaj in ju lahko imenujem prijateljice.

Story: Kaj bi bili, če ne bi bili fotografinja?

Ostala grafična oblikovalka.

Story: Kakšni projekti vas čakajo v prihodnjih mesecih?

Poročna sezona je bila letos zelo naporna, z Luko sva imela res nor tempo in se še zdaj sestavljava skupaj. Trenutno delam pri nekaj projektih rednih strank, kot so Pop TV, Sens, Alpina, Mister Slovenije ... Nameravam si vzeti (podariti) čas za kakšen osebni projekt, povezan z modo.

Besedilo: Katja Kozlevčar // Fotografiji: Ana Gregorič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story8/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 8/2019

Story 8/2019, od 11. 04. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri