Amalija Jelen Mikša o svojem prvencu: Vražji grižljaj

Amalija Jelen Mikša (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
2. 3. 2019

Istoimenski literarni prvenec vsestranske ustvarjalke Amalije Jelen Mikša je priložnost za razmislek o radostih in tegobah, s katerimi se srečujemo ženske. 

Zato, kot je zapisala, bi Vražji grižljaj priporočila tudi moškim, ki bi želeli bolje razumeti svoje boljše polovice. Prijateljstvo, hrepenenje, zaljubljenost, erotika, stiske, napadi panike, nakopičeni kilogrami in maščevanje zavrnjenih moških so le nekatere teme kratkega romana, v katerem se skozi različna časovna obdobja in lokacije prepletajo zgodbe treh žensk. Lahko v kateri prepoznamo avtorico romana?

V vseh in hkrati v nobeni: »Najprej bi rekla, da ta moj roman – pravijo, da ga ne smem imenovati literarna drobtinica, četudi je kratek – ni moja zgodba, ampak delčki zgodb in doživljanj ljudi, ki so mi bili blizu ali tudi ne,« pripoveduje Amalija Jelen Mikša. Dolgoletna novinarka Televizije Slovenija in filmska ustvarjalka se je nedavno upokojila, a se za vedno vtisnila v srca gledalcev malih zaslonov. Svoje bogato in plodno ustvarjanje je začela pri oddaji Mladi za mlade, pozneje pa je na Televiziji Slovenija dolga leta soustvarjala osrednje informativne oddaje, kot so TV Dnevnik, Tednik, Odmevi in druge notranjepolitične in gospodarske oddaje.

Bila je urednica in voditeljica oddaj Alpe Jadran in Vaš kraj, poznamo pa jo tudi kot scenaristko in režiserko. Njen prvi kratki dokumentarni film Ledena stena so leta 1988 s posebnim priznanjem nagradili na Festivalu športnega filma v Torinu. Kot soproga veleposlanika v Bernu pa je napisala scenarij, režirala in montirala v tujini večkrat nagrajeni dokumentarni film Arnold Rikli – voda, sonce, zrak.

Iskanje novih poti

Ker se sodelavke navadno dobro poznajo, lahko Amalijo morda najbolje opišemo prav z besedami Damjane Bakarič, ki je v ljubljanski knjigarni Konzorcij nedavno gostila predstavitev Vražjega grižljaja in vodila pogovor z njegovo avtorico. Damjana Bakarič, sicer tudi sama avtorica dveh knjižnih uspešnic, je o svoji nekdanji sodelavki v uredništvu oddaje Tednik povedala: »Amalija mi je bila vedno všeč, saj nikoli ni mirovala, spomnim se, da je morala vedno nekaj početi, ustvarjati in da je vedno iskala nove poti. In Vražji grižljaj, ki ga danes predstavljamo, se mi zdi nekako logična pot. Vesela sem, da si napisala svoj prvi roman, Malči!«

Vražji grižljaj je začel nastajati pred skoraj tremi desetletji v Celovcu, kjer je nekaj časa služboval Amalijin soprog, sicer ugleden slovenski diplomat in pisatelj Franc Mikša. Vendar je delo očitno moralo dozoreti, hkrati pa časa za pisanje v resnici nikoli ni bilo. Najprej predano materinstvo, pozneje polna osredotočenost na televizijsko novinarstvo in več let življenja v tujini, avtorica je namreč s soprogom in hčerko kar 16 let živela razpeta med Ljubljano, Celovcem, Ženevo, Dublinom in Bernom.

Premalo prisrčnih pozdravov

V romanu se prepletajo zgodbe treh prijateljic, ki skozi življenje potujejo skupaj in vsaka zase. V času, v prostoru, skozi lepo osvetljene trenutke sreče in preizkušnje, ki so navadno daljše od trenutka. Rdeča nit Vražjega grižljaja je torej zaupno prijateljstvo, ki nikoli ne zaspi, ampak lahko zaradi različnih razlogov zgolj drema. Toda zakaj pisati o prijateljstvu?

Preprosto zato, ker je za avtorico prijateljstvo tako dragoceno: »Vsi, ki se potikate po svetu, dobro veste, da daljše so poti, težje jih živimo. Vemo, da smo takrat na posebni orbiti, a tako, kot skrbimo za druge, moramo poskrbeti tudi zase. Zlasti kadar smo raztreseni po svetu, kjer se sicer vedno tkejo tudi nove vezi. In vendar bi rada povedala, da kadar sem bila v tujini, sem svoje prijatelje neizmerno pogrešala, ko sem se vračala domov, pa sem pogrešala tiste, ki sem jih pustila tam daleč. To me zelo opredeljuje. Vezi med ljudmi so bile in so zame vedno nadvse pomembne. Zdi se mi, da se ljudje vse bolj obračamo k prijateljstvu in seveda tudi sami k sebi. In prav je tako, kajti med nami je vse več ne nujno samih, ampak osamljenih ljudi. Tako se mi je zaupala starejša bralka moje knjige, ki mi je povedala, da se je prav zaradi občutka osamljenosti, ki ga doživlja ena izmed mojih knjižnih junakinj, lahko z njo močno poistovetila. Včasih pomislim, da človeka določene misli in ideje lovijo, ko se bliža sedemdesetim, že v naslednjem trenutku pa se zavem, da se v resnici mladi s temi vprašanji srečujejo bistveno prej in pogosteje, kot smo se mi, ko smo bili mladi. V službah pregorevajo, negotovi in depresivni so, delodajalci pa zahtevni, opravljenega dela nikoli ni dovolj, tudi ko dajo od sebe vse, kar lahko. To je vse večji problem. Zdi se mi tudi, da se premalo pogovarjamo in da drug drugemu ne zaupamo več. Četudi imamo ljudi, ki bi jim lahko – mamo, hčerko, moža, prijateljico, znanko. Ob tej knjigi se mi je odprlo kar nekaj ljudi, ki jim ugotovitev, da se s podobnimi vprašanji srečuje veliko drugih, veliko pomeni. Velikokrat ne spregovorimo, da ne bi koga obremenjevali, premalo je tudi prisrčnih pozdravov 'dober dan'. Znamo iti na pivo ali na kavo, a ljudje se na teh srečanjih odpirajo pretežno le še v svoji najboljši podobi. Kot na družbenem omrežju Facebook, kjer so vsi uspešni, lepi in srečni.«

Privilegij čutenja

In vendar Amalijina knjiga ni zgodba o bolečini, prav nasprotno. Je pa tudi zgodba o preizkušnjah, ki na različne načine zaznamujejo življenja posameznikov, a nikomur niso zelo prihranjene, je zgodba o zaupanju, ljubezni, nespodobnih povabilih in zagledanosti v prelepe kotičke doma, v zamejstvu in tujini, kamor bralca slikovito popelje avtorica. Skozi branje lahko začutimo avtoričino nežno in občutno dotikanje cele palete čustev. »Imam srečo ali kdaj tudi nesrečo, da veliko čutim. Verjetno sem zato lahko tako dolgo in iskreno ustvarjala v uredništvu oddaje Tednik, kjer so nas vpregli s socialo, socialo in še enkrat socialo. To so teme, ki v novinarstvu nimajo take vrednosti kot intervjuji s 'pomembnimi' ljudmi. Pa ne vem, zakaj, morda se del odgovora skriva tudi v tem, da se zdijo novinarji v senci pomembnežev pomembnejši tudi sami sebi.

Različni obrazi ustvarjalnosti

Vražji grižljaj je učna ura dramaturgije, je knjiga, ki se bere nekako vizualno in v kateri nas avtorica nagovarja na način, da imamo občutek, da gledamo film. To verjetno ni posebej presenetljivo, saj je dolgoletna televizijska in filmska ustvarjalka svoje novinarske zgodbe in scenarije vedno gradila z mislijo na vizualno sporočilnost, in to se pozna tudi v literarni miniaturi, kot je svoj literarni prvenec poimenovala sama.

»Kot pri televizijskem delu, kjer sta me zelo zanimali dramaturgija in režija, me je tudi pri pisanju zanimalo, ali lahko v dolgem časovnem obdobju, v katerem je z večletnimi premori nastajal Vražji grižljaj, ostanem v isti barvi pisanja. Ugotoviti sem želela, kako zelo me je oblikovalo delo, ki sem ga opravljala toliko let.«

Zdi se, da zelo, in zato bi Vražji grižljaj z lahkoto postal podlaga za filmski scenarij. A Amalija Jelen Mikša pravi, da o tem ta hip ne razmišlja, saj je polno zaposlena s pisanjem nove knjige, slikanjem, fotografiranjem in pripravo hrane, ki je bila njena strast že desetletja prej, preden je kuharija postala tako priljubljena, ter da ima ustvarjalnost veliko različnih obrazov, le prepustiti se ji je treba.

Besedilo: Mina Jereb // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik in osebni arhiv

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri